Jedro

Ravnanje tožnika, ki se je v času bolniškega staleža udeležil obravnave pred delovnim sodiščem (v sporu, v katerem se je presojala zakonitost predhodne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga), ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj tožnik ni kršil navodil osebnega zdravnika ali specialista. V bolniškem staležu je bil zaradi psihičnih težav, zaradi narave teh težav pa ni bila priporočljiva popolna izolacija, ampak je bilo pomembno, da se je tožnik aktivno vključeval v življenje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugem, tretjem in četrtem odstavku izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (prvi odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2010, nezakonita (prvi odstavek izreka); da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, tako, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v roku 8 dni (drugi odstavek izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku, od prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo, na ta znesek vse dodatke ter od tako dobljenega zneska odvesti vse prispevke in davke, neto zneske plač pa mu izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec in mu priznati manjkajočo delovno dobo ter ga prijaviti v zavarovanje (tretji odstavek izreka); ter da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 512,52 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (četrti odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma da jo spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma zavrne. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožnik imel dovoljenje in celo priporočilo zdravnikov, zato ni bil izpolnjen pogoj iz 8. alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih. Iz odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota ... z dne 16. 9. 2010 izhaja, da je tožnik od 16. 9. 2010 do 15. 10. 2010 začasno nezmožen za delo ter da tožnik v času zadržanosti z dela, potrebuje za potovanje izven kraja bivanja odobritev izbranega osebnega zdravnika. Navodila izbranega osebnega zdravnika morajo biti razvidna iz zdravstvenega kartona zavarovanca. Tožnik bi za vsako potovanje torej potreboval pisno odobritev izbranega osebnega zdravnika, v nasprotnem primeru pa gre za kršitev navodil zdravniške komisije iz odločbe ZZZS. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi izbrani osebni zdravnik tožniku dal pisno odobritev za potovanje na obravnavo dne 6. 10. 2010, zato izpodbijana sodba sploh nima navedb o odločilnem dejstvu in se v tem delu ne da preizkusiti. S tem pa je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Oba zaslišana zdravnika sta navedla, da sta tožniku svetovala prosto gibanje, vendar je splošne nasvete zdravnikov glede gibanja potrebno razlikovati od pisne odobritve potovanja izven kraja bivanja. V konkretnem primeru ni relevantno, kaj sta zaslišana zdravnika tožniku na splošno svetovala, temveč je pomembno ali sta mu dala pisno odobritev. Dr. J.M. je izpovedal, da je tožniku naročil, da naj upošteva navodila komisije glede gibanja. Sicer je res svetoval tožniku naj se udeležuje vseh postopkov, vendar ga je obenem opozoril, da naj upošteva navodila komisije in mu ni dal pisne odobritve za udeležbo na naroku dne 6. 10. 2010. V skladu z odločbo ZZZS je lahko pisno odobritev za potovanje na narok dal izključno le osebni zdravnik dr. R.K.. Tudi on je izpovedal, da je tožniku sicer svetoval gibanje, vendar je izrecno povedal, da ga tožnik ni nikoli vprašal, če se lahko udeleži naroka, sicer bi to imel zabeleženo. Iz njegovega pričanja nedvomno izhaja, da ga tožnik ni vprašal, če se lahko udeleži naroka dne 6. 10. 2010, zato se je sodišče neutemeljeno sklicevalo na izpovedbo dr. R.K.. Ob pravilnem razumevanju odločbe ZZZS je za odločitev bistveno le ali je odobritev vpisana v zdravstveni karton, saj od delodajalca ni mogoče pričakovati, da bo še dodatno poizvedoval pri vseh psihiatrih oziroma osebnih zdravnikih. Da bi tožnik ravnal v skladu z odločbo ZZZS bi moral pridobiti odobritev osebnega zdravnika, prav tako pa bi morala biti odobritev vpisana v zdravstveni karton, kar pa pri tožniku ni bila. Tožnik bi moral poskrbeti, da osebni zdravnik navodila vpiše v kartoteko, da ga ne bi zadele negativne posledice. Tožena stranka pa je tožniku dne 15. 7. 2010 vročila tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na podlagi katere je tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje dne 16. 10. 2010, ko se je vrnil z bolniškega staleža. Zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov je tožnik zahteval sodno varstvo in se zadeva vodi pred naslovnim sodiščem pod opr. št. Pd 223/2010. Ker je sodišče v tem postopku vedelo, da je delovno razmerje tožniku prenehalo tudi na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je nepravilno odločilo, da tožniku delovno razmerje še traja. Če tožniku ni prenehalo delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi, mu je v vsakem primeru prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma na podlagi poteka odpovednega roka. Ker je vprašanje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 7. 2010 predhodno vprašanje, tako kot je predhodno vprašanje v postopku pod opr. št. Pd 223/2010 vprašanje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je edino smiselno, da bi se zadevi združili. O veljavnosti delovnega razmerja je sodišče odločalo v dveh delovnih sporih, pri tem pa je z izpodbijano sodbo odločilo, da delovno razmerje še vedno traja. V kolikor bo sodišče v zadevi opr. št. Pd 223/2010 ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zakonita, je delovno razmerje tožniku prenehalo dne 16. 10. 2010, vendar bi ob upoštevanju izpodbijane sodbe veljalo, da delovno razmerje tožniku še vedno traja. Izpodbijana sodba tako posega v vprašanje veljavnosti delovnega razmerja, ki je tudi predmet spora, ki se vodi pod opr. št. Pd 223/2010. Zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi moral tožnik svojo tožbo v zadevi Pd 223/2010 ustrezno spremeniti, ker pa tega ni storil, bi bilo potrebno njegovo tožbo v tem postopku zavreči, saj gre za absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ni storilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da se ne bi mogla preizkusiti.

Tožena stranka uveljavlja navedeno kršitev, ker po njenem mnenju iz obrazložitve izpodbijane odločbe sploh ne izhaja, da bi naj izbrani osebni zdravnik odobril tožniku potovanje na obravnavo dne 6. 10. 2010 in zato izpodbijana sodba nima navedb o odločilnem dejstvu ter se je v tem delu ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je pristojni zdravnik tožniku odobril potovanje izven kraja bivanja ter da je tožnik ravnal v skladu z navodilom pristojnega zdravnika. Pri tem vpis odobritve v zdravstveni karton ne predstavlja odločilnega dejstva.

Po določbi 8. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR je eden od taksativno določenih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu, če ta v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije, odpotuje iz kraja svojega bivanja. ZDR v prvem odstavku 110. člena določa, da je pogodbo o zaposlitvi mogoče izredno odpovedati le, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in ob izpolnitvi zahtev drugega odstavka 83. člena ZDR.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik od 9. 8. 2010 dalje v bolniškem staležu z neomejenim gibanjem, zaradi psihičnih težav. Dolžnost delavca v času zadržanosti z dela zaradi zdravstvenih razlogov urejajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in naslednji). V skladu z drugim odstavkom 233. člena Pravil mora delavec, ki se zdravi doma, biti na svojem domu. Odsotnost z doma pa je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja, oziroma če imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da tožnik s tem, ko se je dne 6. 10. 2010 udeležil obravnave na Delovnem sodišču v Murski Soboti, ni kršil prejetih navodil osebnega zdravnika o ravnanju v času bolniškega staleža. Glede na odpovedni razlog je odločilno dejstvo, kakšna navodila je pristojni zdravnik dal tožniku ob odobritvi bolniškega staleža in če je tožnik ta navodila v celoti spoštoval. Osebni zdravnik je izpovedal, da je tožniku dal navodila, da se lahko v krajši oddaljenosti od doma prosto giba, obvestiti ga mora le o daljših odsotnostih. Kot krajšo oddaljenost od doma je opredelil tudi relacijo K. – Murska Sobota. Prav tako je izpovedal, da je tožniku odprl bolniški stalež z možnostjo prostega gibanja, kar izhaja iz zdravstvene kartoteke in da njegov stalež ni bil vezan na dom. Prav tako je dr. R.M., tožnikov psihiater izpovedal, da je tožniku celo svetoval, naj se udeležuje postopkov v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi to tožniku koristilo in pozitivno vplivalo na njegovo psihično stanje. Pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga je bilo sodišče dolžno upoštevati vse ugotovljene okoliščine, ki bi tožnika lahko razbremenile storitve očitanih mu kršitev in v tem okviru tudi okoliščine, za katere tožena stranka ob podaji odpovedi ni vedela. Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da je glede presoje delavčevih ravnanj v času bolniške odsotnosti „sprejemljiva“ tudi naknadna odobritev zdravnika oziroma njegova kasnejša strokovna presoja o tem, ali je delavec (s svojim potovanjem) kršil navodila zdravnika (odločba opr. št. VIII Ips 294/2006 z dne 7. 11. 2006 in VIII Ips 455/2007 z dne 2. 12. 2008). Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da bi moral tožnik imeti pisno navodilo zdravnika in bi navodilo moralo biti vpisano v zdravstveni karton bolnika.

V predmetni zadevi je bil tožnik, razen navodil zdravstvene komisije v odločbi ZZZS, dolžan upoštevati še navodila specialista in osebnega zdravnika. Osebni zdravnik pa se je, ob upoštevanju podatkov iz zdravstvenega kartona opredelil, da je bil tožnikov odhod z doma, zaradi udeležbe na naroku dne 6. 10. 2010, v skladu z njegovimi navodili. Zdravniška navodila niso sama sebi namen. Osebi, ki se zdravi pomagajo k hitrejši ozdravitvi oziroma ji povedo, da se mora izogibati ravnanjem, ki bi lahko negativno vplivala na potek zdravljenja. Bistvo navodil je torej usmerjanje poteka zdravljenja, zato je ravnanje, ki je formalno v nasprotju z danim zdravnikovim navodilom, potrebno presojati tudi z vidika vpliva na potek zdravljenja. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi psihičnih težav in mu je osebni zdravnik dne 9. 8. 2010 odprl stalež na podlagi izvida psihiatra. Tako psihiater kot osebni zdravnik sta izpovedala, da zaradi narave tožnikove bolezni, ni bila priporočljiva popolna izolacija tožnika in je bilo pomembno, da se tožnik aktivno vključuje v življenje in aktivno sodeluje v postopkih v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ni ravnal v nasprotju z navodili svojega osebnega zdravnika, zato tožena stranka ni dokazala odpovednega razloga 8. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR in je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Nadaljnja odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo z dodatki ter od tako dobljenih zneskov odvesti prispevke in davke, neto plače pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je preuranjena. Sodišče prve stopnje pri tem namreč ni upoštevalo, da je tožena stranka tožniku dne 15. 7. 2010 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na podlagi katere je tožniku (po zatrjevanju tožene stranke) prenehalo delovno razmerje dne 16. 10. 2010 po vrnitvi iz bolniškega staleža. Vprašanje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 7. 2010 je v tem postopku predhodno vprašanje in je, od odločitve glede zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 7. 2010, odvisna nadaljnja odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z reintegracijo tožnika k toženi stranki in priznanju pravic iz delovnega razmerja za čas po 16. 10. 2010. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2010 nezakonita in je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo. Utemeljena pa je pritožba v drugem, tretjem in četrtem odstavku izreka sodbe, saj bo sodišče prve stopnje lahko odločilo o zahtevku, šele po odločitvi o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 15. 7. 2010. Pri tem bo moralo sodišče ugotoviti kdaj je tožniku, na podlagi te odpovedi, prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki (kdaj se je tožnik vrnil na delo po zaključku bolniškega staleža).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v drugem, tretjem in četrtem odstavku izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločitev (prvi odstavek 354., 355. člena ZPP).