Jedro

Če soglasna odločitev o načinu delitve stroškov ni bila dosežena s sklenitvijo pogodbe o medsebojnih razmerjih, so etažni lastniki pred uveljavitvijo spremembe SZ-1A odgovarjali za stroške upravljanja in za druge stroške, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razveljavilo 1. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 2684 I 18056/2007 z dne 20.2.2008 za zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 111,38 EUR od 28.12.2007 do plačila, ter v tem delu ustavilo postopek (I. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). Omenjeni sklep o izvršbi je ohranilo v veljavi v 1. točki izreka za opredeljene zneske glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne terjatve (II. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). Prav tako je sklep o izvršbi ohranilo v veljavi v 4. točki izreka za 21,98 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.2008 do plačila (II. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). Tožnici je naložilo plačilo toženčevih stroškov v višini 258,60 EUR (IV. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, razen v delu, ki se nanaša na prispevek v rezervni sklad, se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in tožencu naloži plačilo pritožbenih stroškov. Poudarja, da je v skladu s pogodbo o upravljanju zavezana k spoštovanju in izvajanju sklepov etažnih lastnikov. Posli obratovanja in vzdrževanja stavbe so posli rednega upravljanja, za katere je skladno s 25. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1) potrebno soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev. V skladu s tem so etažni lastniki s kvorumom, ki daleč presega 50 odstotkov, sprejeli sporazum med etažnimi lastniki stavbe J. 21, 23, 25, 27, Ljubljana, o delitvi stroškov obratovanja stavbe, ki konkretno določa ključe delitve posamezne vrste stroškov. Ta akt je začel veljati marca 2005. Tožnica posledično ni smela uporabljati ključev delitve stroškov, ki jih določa 30. člen SZ-1. Po prepričanju tožnice so etažni lastniki v konkretni situaciji ravnali življenjsko in pravilno, saj je bilo za veljavnost pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij med etažnimi lastniki tedaj potrebno njihovo soglasje, kar pa je bilo v praksi nemogoče. Delitev nekaterih stroškov po ključu solastniškega deleža pa je absurd. Dokaz, da so etažni lastniki ravnali pravilno, je tudi sprememba, ki jo je uveljavil zakonodajalec, in sicer s tem, ko je v letu 2008 spremenil 30. člen SZ-1 tako, da prvi odstavek 30. člena SZ-1 ne velja za stroške, ki izvirajo iz poslov obratovanja. Izpodbija tudi stroškovno odločitev, saj meni da ji sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo stroškov po računu izvajalca K., d.o.o.. Razlog sodišča, da tožnica ni navedla, kaj ta storitev obsega, je neutemeljen. Priložen račun namreč vsebuje vse podatke po Zakonu o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), vključno z navedbo (opisom) opravljene storitve, ki ustreza formulaciji Računovodske tarife, ki se uporablja kot podlaga za obračun računovodskih in knjigovodskih storitev. Tudi očitek, da mora imeti tožnica kot upravnik urejeno dokumentacijo, po njenem mnenju ni na mestu. Poudarja, da ima še kako urejeno dokumentacijo, vendar ta dokumentacija obsega 300.000 dokumentov, in ne le 1.306 predloženih dokumentov. Za vsakega od priloženih 1.306 priloženih listin je zato treba ugotoviti mesto arhiviranja, ga fizično izločiti, fotokopirati in ponovno arhivirati. Če se za vsak dokument porabi eno minuto časa, znaša izguba časa skupaj 21 ur in 46 minut. Iz računa opravljene storitve priprave listinske dokumentacije je razviden obračun 15 ur, in sicer po veljavni računovodski tarifi. To delo je bilo opravljeno, ne glede na to, kdo ga je opravil. Četudi bi ga bila opravila tožnica sáma, ga ne bi bila dolžna opraviti zastonj. Če bi namreč to delo opravili delavci tožnice, bi jim slednja morala za to delo plačati. Obseg tega dela pa ni zanemarljiv. Da bi bil absurd če večji, sodišče toženca nagradi z brezplačno pravno pomočjo, kljub temu, da za to nima niti formalnih pogojev. V nadaljevanju pritožbe pojasnjuje svoj očitek in sodišču predlaga, da ravna skladno s 43. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ter sanira posledice odločbe, s katero je bila tožencu odobrena brezplačna pravna pomoč.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, kar pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (tj. na dejstva, ki jih je ugotovilo kot dokazana, kakor tudi na dejstva, ki jih ni ugotovilo kot dokazana). V skladu s prvim odstavkom 358. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da predstavlja določitev ključa delitve stroškov obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske stavbe posel izrednega upravljanja, za katerega je bilo pred uveljavitvijo spremembe Stanovanjskega zakona – SZ-1A (2) (25.6.2008) potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov. Če takšna soglasna odločitev o načinu delitve stroškov ni bila dosežena (s sklenitvijo pogodbe o medsebojnih razmerjih), so etažni lastniki pred navedenim datumom odgovarjali za stroške upravljanja in za druge stroške, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži. SZ-1A je dotedanjo ureditev med drugim spremenil tako, da je za veljavnost sklenitve pogodbe o medsebojnih razmerjih predpisal podpise etažnih lastnikov, ki imajo več kot tri četrtine solastniških deležev (prim. drugi odstavek 32. člena SZ-1). (3) V primeru, da etažni lastniki s takšno večino ne dogovorijo ključa delitve, pa je SZ-1A predvidel odgovornost lastnikov v skladu s solastniškimi deleži za vse stroške v zvezi z večstanovanjsko stavbo, razen za obratovalne stroške (prim. prvi odstavek 30. člena SZ-1).

7. Glede na ugovor toženca, da je tožnica kot upravnik večstanovanjskega objekta, v katerem ima on v lasti stanovanje, napačno delila stroške upravljanja in druge stroške v zvezi z večstanovanjsko stavbo med etažne lastnike, ter glede na sklicevanje tožnice, da je za delitev navedenih stroškov uporabljala ključ, kakor so ga dogovorili lastniki marca 2005, je v konkretni zadevi odločilno, da se vtoževane terjatve iz naslova obratovanja, vzdrževanja in upravljanja večstanovanjske stavbe nanašajo na obdobje pred uveljavitvijo novele SZ-1A (od januarja 2006 do vključno novembra 2007) ter da dogovor iz marca 2005, na katerega se sklicuje tožnica, ni bil sprejet soglasno. Upoštevajoč navedena pravno odločilna dejstva, na katera je sodišče druge stopnje v sporu majhne vrednosti vezano, ter upoštevajoč pojasnjeno materialnopravno ureditev v času nastanka in zapadlosti vtoževanih obveznosti, je namreč sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica v trenutku zapadlosti vtoževanih terjatev ni imela podlage za delitev oziroma obračunavanje vtoževanih obveznosti v dogovoru iz leta 2005, temveč bi morala uporabiti zakonski ključ iz 30. člena SZ-1 (v besedilu, kakor je veljal pred uveljavitvijo SZ-1A), tj. delitev po solastniških deležih, za katerega pa ni zagotovila trditvene podlage (slednjega zaključka sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija).

8. Tožnica se takšnemu razlogovanju sodišča prve stopnje neprepričljivo upira s sklicevanjem na besedilo določbe 30. člena SZ-1, kakor ga je spremenila novela SZ-1A in v skladu s katerim ne velja odgovornost po solastniškem deležu za tiste stroške, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe. Velja pojasniti, da navedena zakonska sprememba ne more učinkovati retroaktivno. Povratna veljava pravnih aktov je v 155. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) izrecno prepovedana. Izjemoma lahko sicer zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (drugi odstavek 155. člena URS). Vendar SZ-1 tega ne predvideva. Prav tako nima retroaktivne veljave besedilo določbe 32. člena SZ-1, kakor ga je spremenila novela SZ-1A, v skladu s katero je mogoče dogovoriti pogodbo o medsebojnih razmerjih s tričetrtinsko večino. V skladu s sodno prakso ima slednja zgolj t. i. nepravo retroaktivno veljavnost, kar pomeni, da učinkuje na že obstoječa trajna razmerja, ki se še niso končala, tako, da od njene uveljavitve naprej takšni posli konvalidirajo (gre torej za konkretne dejanske stanove, ki so sicer nastali že pred objavo tega zakona, niso pa bili še v celoti zaključeni). (4) Zakonska sprememba pa ne more imeti pravega retroaktivnega učinka, tj. ne more učinkovati na vsebino obveznosti, ki so v okviru takšnih razmerij oziroma na podlagi takšnega pravnega temelja (posla) nastale in zapadle pred uveljavitvijo navedene zakonske spremembe. Takšne obveznosti namreč temeljijo na dejanskih stanjih, ki v celoti pripadajo preteklosti.

9. Odločitev sodišča prve stopnje je v celoti pravilna tudi v stroškovnem delu. Stroški priprave dokumentacije po računu podjetja K., d.o.o., ki jo je priložila svoji pripravljalni vlogi, so bili sicer potrebni za sestavo vloge, vendar se nanašajo na podatke, ki sodijo v notranjo sfero tožnice in katerih obdelava predstavlja njeno osnovno poslovno dejavnost (ne gre torej za opravilo, za katerega ne bi bila usposobljena). Zato ni mogoče šteti, da je bil strošek naročila takšne obdelave podatkov pri tretjem za pravdo potreben. Drži sicer, da tožnica tudi sáma tega dela ni dolžna opraviti brezplačno. Vendar pa je stranka upravičena zgolj do povračila tistih stroškov, ki jih predvideva Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik). (5) V skladu z omenjenim predpisom je stranka upravičena (zgolj) do povračila potnih stroškov, stroškov za prehrano in prenočišče ter nadomestila plače in izgubljenega zaslužka (prim. 19. člen Pravilnika). Tožnici kot pravni osebi bi bilo torej moč omenjene stroške priznati kvečjemu kot izgubo na dohodku, ki je posledica uporabe delovnega časa njenih zaposlenih za pripravo dokumentacije, namesto za druga opravila, s katerimi bi ustvarila dobiček. Vendar tožnica svojega stroškovnega zahtevka v tem delu ni substancirala na takšen način, zato ji sodišče prve stopnje stroškov v tem delu upravičeno ni priznalo. (6)

10. Tožničine navedbe o neupravičenosti toženca do brezplačne pravne pomoči za odločitev o pritožbi niso relevantne, zato se sodišče druge stopnje do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker niti zatrjevane niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

12. Toženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o tožničini pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

13. O pritožbi je v skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 57/2008. (3) Ur. l. RS, št. 69/2003 in nasl..

(4) Primerjaj odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2500/2010 z dne 6.10.2010, II Cp 1642/2010 z dne 23.6.2010 in II Cp 3236/2009 z dne 14. 4. 2010. (5) Ur. l. RS, št. 15/2003 in nasl..

(6) Izguba zaslužka, ki bi ga tožnica morebiti imela zaradi takšnega opravila v lastni režiji, namreč ni (nujno) enaka strošku plačila računa zunanjemu izvajalcu za takšno opravilo, saj je odvisna od drugačnih (predhodno izpostavljenih) vhodnih podatkov, ki bi jih slednja morala zagotoviti v okviru trditvene podlage svojega stroškovnega zahtevka.