Jedro

Če za zemljišče, ki je predmet vračanja, ni izkazano, da bi bil na njem zgrajen objekt oziroma da bi bilo funkcionalno zemljišče k objektu ne obstojijo ovire za njegovo vračanje v naravi niti iz 19. niti iz 32. člena ZDen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 24.10.2005, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote ... z dne 9.2.2005, s katero je ta odločila, da se pokojnima A.A. in B.B. vrne v last in posest del podržavljenega zemljišča parc. št. 15, zdaj parc. št. 15/2, k.o... - travnik 344 m2, in da se zahteva za vračilo zemljišča parc. št. 16 iste k.o. zavrne. Tožena stranka je menila, da je prvostopni organ pravilno sklenil, da za vračilo zemljišča parc. št. 15/2 v naravi niso podane ovire po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) in da tožeča stranka ni uspela izkazati ovire, ki jo je uveljavljala po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen, ker da gre za zazidano stavbno zemljišče. To zemljišče je namreč v katastru označeno kot travnik VI. razreda.

Prvostopno sodišče je menilo, da odločitvi upravnih organov nista pravilni. Menilo je, da ni mogoče pritrditi razlogovanju, da niso podane ovire iz 2. odstavka 32. člena in 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen za vračilo zemljišča parc. št. 15/2 v naravi. To pa zato, ker je bila ta parcela po podatkih upravnega spisa po nacionalizaciji vzeta iz uporabe kot funkcionalno zemljišče k partizanskemu pokopališču, ker je v naravi park s tlakovanimi potmi in zasajenim drevjem ob partizanskem pokopališču in ker uradni podatek o vrsti rabe zemljišča v zemljiškem katastru ne ustreza resničnemu stanju stvari. Vpis v zemljiški kataster je uradna evidenca o vrsti rabe zemljišča, kot to določa 1. odstavek 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE, Uradni list RS, št. 52/00 in 87/02). Vendar pa je ta uradni podatek izpodbojen. Mogoče ga je izpodbijati s strokovnim mnenjem, izdelanim na način, kot se ugotavlja vrsta rabe zemljišč in ki bi lahko bil podlaga za vpis takega podatka v uradni katastrski evidenci (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, I Up 128/2004 z dne 26.1.2004). Tak dokaz je tožeča stranka predlagala, vendar ji organ prve stopnje ni ugodil, čeprav bi ta dokaz moral biti dopuščen in izveden ob upoštevanju 94. člena ZENDMPE. Zaradi zahtevnosti pa bi moralo biti to vprašanje rešeno kot predhodno izven postopka denacionalizacije po geodetskem organu. Če bi tožeča stranka v posebnem postopku dokazala, da bi moralo biti zemljišče razvrščeno v park ali celo pokopališče, bi bilo treba za presojo izkazanosti upoštevati Zakon o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/02) in Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Uradni list RS, št. 44/97). Po 2. členu ZGO-1 sta namreč park in pokopališče opredeljena kot javna površina in objekt v javni rabi. Določba 2. člena ZSZ, ki se po 3. odstavku 179. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/02) v postopkih denacionalizacije še uporablja, opredeljuje zemljiško parcelo na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov in na kateri je zgrajen objekt, kot zazidano stavbno zemljišče. To pa pomeni, da bi se ob izkazani vrsti rabe predmetne parcele kot park (ali pokopališče) štelo predmetno zemljišče za zazidano stavbno zemljišče, s čimer bi bila podana ovira za vračilo v naravi po 2. odstavku 32. člena ZDen, glede na vrsto in značaj objekta kot objekt v javni rabi, pa tudi po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Ker je prvostopni organ o denacionalizaciji odločil preuranjeno in na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je njegova odločitev nezakonita, prav tako je nezakonita odločba tožene stranke. Prvostopno sodišče je dalo upravnim organom tudi napotke glede ravnanja v ponovljenem postopku.

Zoper prvostopno sodbo se je pritožila prizadeta stranka P.P. Predlaga, da vrhovno sodišče prvostopno sodbo razveljavi ter potrdi odločbo tožene stranke. Ne drži navedba, da odločitev upravnih organov ne ustreza dejanskemu stanju in da je bil ugotovitveni postopek pomanjkljiv in da prvostopni organ ni dovolil izvajanja dokazov. Prvostopni organ je opravil ustno obravnavo dne 2.2.2005 s tem, da je izvedel pregled listinskih dokazov in evidenc ter ogled terena zaradi razjasnitve dejanskega stanja. Na ogledu je bilo ugotovljeno, da podatki geodetske uprave, kataster in zemljiška knjiga potrjujejo, da predmetna nepremičnina ni opredeljena kot grajeno javno dobro, kot navaja zavezanka, temveč kot travnik VI. kategorije, na katerem ni zaznamovane nobene omejitve glede razpolaganja. Tako stanje potrjuje tudi analiza sodnega izvedenca za geodetsko stroko z dne 29.10.1999. Ogled je pokazal, da zemljišče ni park in da tudi ne izkazuje nobenega atributa, ki so značilni za park kot npr. urejene peš poti, klopi za počitek, igrala, hortikulturna ureditev z za parke značilno okrasno grmovno vegetacijo in okrasnimi drevesi. Do začetka denacionalizacijskega postopka je bilo zemljišče opustelo in predmet javnega zgražanja, zaraslo z visoko nepokošeno travo, prekrito s smetmi, odvrženim gradbenim materialom, starim železom, odpadki vencev, cvetja, plastike, sveč, vrtičkarske krame, drugimi odpadki. Na zemljišču je nekaj dreves domačih avtohtonih vrst in grmovja, za katerega je večinoma mogoče trditi, da gre za samozasaditev. Obravnavano zemljišče ni določeno kot funkcionalno zemljišče in tudi ni potrebno za partizansko pokopališče. Zato predlaga, da se to zemljišče vrne v naravi.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali so za zemljišče parc. št. 15/2 k.o... podane ovire za vračanje v naravi, določene v ZDen ali v drugem zakonu. Oba upravna organa in vlagatelj so mnenja, da ovire ne obstojajo oziroma da jih zavezanki ni uspelo dokazati, zavezanka meni, da ovire obstojajo, prvostopno sodišče pa meni, da glede tega dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, in da je treba dati tožnici dodatno možnost, da dokaže svoje trditve, namreč, da za vračilo tega zemljišča obstojajo ovire iz 2. odstavka 32. člena ZDen, morda pa tudi iz 3. alinee 1. odstavka 19. člena ZDen.

V 2. členu ZDen je uzakonjeno načelo, da se podržavljeno premoženje vrača upravičencem v naravi, le če to ni mogoče zaradi ovir po ZDen ali drugem zakonu, se vrača v obliki odškodnine. Glavne ovire za vračanje premoženja v naravi so določene v 3. odstavku 16. člena, 19. členu in glede stavbnih zemljišč v 32. členu ZDen. Obstoj ovir mora dokazati tisti, ki se nanje sklicuje (glej 135. člen ZUP 1986, ki se v postopkih denacionalizacije glede na določbo 2. odstavka 6. člena ZDen uporablja subsidiarno, glede na določbo 324. člena ZUP pa za vse postopke, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZUP), praviloma je to zavezanec za vračilo premoženja (3. odstavek 51. člena ZDen). V tem primeru je to tožeča stranka. Teh ovir pa po presoji vrhovnega sodišča tožeča stranka v tem primeru ni izkazala, čeprav je za to v upravnem postopku imela možnost. Po presoji vrhovnega sodišča pa je prvostopno sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku napačno povzelo to dejansko stanje in napravilo napačen sklep o dejanskem stanju ter brez ustrezne podlage v ZDen ali v ZUP 1986 ocenilo, da tožeča stranka v upravnem postopku ni imela možnosti dokazovati, da gre za zazidano stavbno zemljišče, zaradi česar je posledično neutemeljeno ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, z napotkom, da naj da tožeči stranki dodatno možnost dokazovanja.

Po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen se zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo (v naravi), razen, če je na njih zgrajen trajen objekt v lasti upravičenca. Tožeča stranka bi torej morala za obstoj ovire za vračilo obravnavane parcele v naravi po tej določbi dokazati, da gre za zazidano stavbno zemljišče, na katerem stoji objekt, ki ni v lasti upravičenca. Tožnica pa ni dokazala svojih trditev, in sicer niti, da je obravnavana parcela funkcionalno zemljišče k drugi parceli, na kateri je partizansko pokopališče, niti, da je na obravnavani parceli park, torej objekt, ki ni v lasti upravičenca, čeprav ji je bila v upravnem postopku kot stranki za to dana možnost. Prvostopno sodišče pravilno navaja, da se po določbi 3. odstavka 179. člena ZUreP-1 v postopkih denacionalizacije še uporablja opredelitev stavbnih zemljišč po ZSZ. Ta v 2. členu določa, da je zazidano stavbno zemljišče tista zemljiška parcela, ki je po prostorskem planu namenjena za graditev objektov in je na njej zgrajen objekt. Pri tem pa po presoji vrhovnega sodišča ni zazidano stavbno zemljišče samo zemljišče, na katerem dejansko je objekt, torej fundus, temveč tudi zemljišče, ki je namenjeno za redno rabo objekta, torej funkcionalno zemljišče objekta. Funkcionalno zemljišče pa mora biti k objektu določeno v skladu s predpisi z odločbo. Če naj bi bilo zemljišče, ki je predmet vračanja v denacionalizacijskem postopku funkcionalno zemljiške k objektu, ki ni v lasti upravičenca, pa kot tako še ni določeno, se to ugotovi in odmeri po posebnem postopku, ki poteka pod vodstvom denacionalizacijskega organa. Ta namreč odloči, katero zemljišče se vrne v naravi.

V obravnavanem primeru pa tožeča stranka v tem postopku denacionalizacije, ki traja že od 6.12.1993, ko je bila vložena zahteva za denacionalizacijo, po presoji vrhovnega sodišča ni izkazala, da bi bila sporna parcela določena za funkcionalno zemljišče k partizanskemu pokopališču, ki je na sosednji parceli, saj o tem ni predložila ustreznega upravnega akta. Za določitev zemljišča za funkcionalno namreč ne zadošča namen, zaradi katerega je bila ta parcela prejšnjemu lastniku po njeni nacionalizaciji odvzeta iz posesti. V tem primeru je bila odvzeta iz posesti z odločbo SO ..., Oddelek za urbanizem z dne 15.9.1981, za namen zasaditve 88 dreves za tov. Tita, ki pa tudi sicer očitno ni bil realiziran, kot izhaja iz zapisnika o ogledu z dne 2.2.2005. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi bila obravnavana parcela sestavni del kulturnega spomenika ali da bi zanjo tekel postopek razglasitve za kulturni spomenik oziroma njegov sestavni del. Prav tako po presoji vrhovnega sodišča v denacionalizacijskem postopku tudi ni vsaj verjetno izkazala, da bi bilo to zemljišče potrebno partizanskemu pokopališču kot funkcionalno zemljišče, torej ni izkazala potrebnosti določanja funkcionalnega zemljišča k partizanskemu pokopališču v zvezi z denacionalizacijskim postopkom. Njene izjave, da so na tem zemljišču poti in klopi ter da gre v naravi za park, pa tudi niso potrjene z zapisnikom o ogledu tega zemljišča, z dne 2.2.2005, na katerem je sodelovala tudi predstavnica tožeče stranke, in nanj ni imela pripomb. Iz tega zapisnika namreč izhaja, da ta parcela meji na partizansko pokopališče, da dostop do pokopališča poteka po SV meji sporne parcele in je izveden v betonskih ploščah; da je na njej sedem dreves - listavci in iglavci, da je preostali del zelenica-travnik.

Pri tem pa, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, upravnih odločb in spisne dokumentacije, med strankami ni sporno, da je po zemljiškem katastru ta parcela opredeljena kot travnik VI razreda, torej kot kmetijsko zemljišče. Res je, da se lahko tudi med denacionalizacijskim postopkom na poseben način, kot ga je v izpodbijani sodbi navedlo prvostopno sodišče, spremeni katastrska kultura zemljišča, vendar le, če upravni organ presodi, da so za to izpolnjeni pogoji, torej, da gre za izjemo od vračanja v naravi po 2. odstavku 32. člena ZDen (zazidano stavbno zemljišče z objektom, ki ni v lasti upravičenca, vključno s funkcionalnim zemljiščem) ali da gre za izjemo od vračanja v naravi po 19. členu ZDen. Da pa okoliščine za tak odstop od vračanja v naravi v obravnavanem primeru niso podane, pa sta po presoji vrhovnega sodišča, iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te sodbe, oba upravna organa pravilno presodila na podlagi ogleda na kraju samem, katerega ugotovitvam tožeča stranka, katere predstavnica je bila na ogledu prisotna, ni nasprotovala.

Tožeča stranka glede na prej navedeno dejansko stanje, kot je bil ugotovljeno v upravnem postopku, tudi ni izkazala, da bi bil na obravnavani parceli objekt, ki ni v lasti upravičenca. Da bi bilo to zemljišče objekt - park, iz spisov ne izhaja, poleg tega ni razglašeno za park - javno površino. Sedem dreves na tem zemljišču namreč niti v naravi ne izkazuje, da bi lahko šlo za park, o kakšni razglasitvi za javno površino v smislu ZSZ pa niti tožeča stranka ne govori. Da bi bile na tej parceli urejene poti in klopi, pa iz listin v upravnem spisu ne izhaja.

Glede na zgornje navedbe sta torej oba upravna organa pravilno presodila, da v tem primeru ne obstoji niti ovira za vračilo v naravi po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Ta določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Tak primer pa je javno dobro, ki mora biti razglašeno na predpisan način in kot tako vpisano v uradnih evidencah (zemljiškem katastru in zemljiški knjigi), vendar za obravnavano parcelo ni izkazano, da bi bila javno dobro.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 1. in 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 (59. člena ZUS). Pri tem se vrhovno sodišče sklicuje tudi na razloge, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka, in jih zato v tej sodbi ne ponavlja.

Vrhovno sodišče je pri svojem odločanju uporabilo ZUS-1 na podlagi 1. odstavka 107. člena ZUS-1, vloženo pritožbo je obravnavalo kot pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, tožbo pa v skladu z ZUS-1 na podlagi 105. člena ZUS-1.