Jedro

Določbo četrtega odstavka 57. člena ZP-1 je treba razlagati na način, da je pravica do plačila polovične globe dana le tistim kršiteljem, ki (pravočasno) sploh ne zahtevajo sodnega varstva. S plačilom polovice globe kršitelj sicer ne izgubi pravice do vložitve zahteve za sodno varstvo, vendar pa z vložitvijo tvega, da bo moral plačati še preostalo polovico globe, če z zahtevo za sodno varstvo ne bo uspešen. To pomeni, da mora kršitelj plačati celotno globo, tudi če pravočasno plača polovico globe, pa v roku osmih dni od prejema plačilnega naloga vseeno vloži še zahtevo za sodno varstvo (ne glede na to, da vlaga zahtevo samo glede stranske kazni, ne pa tudi glede denarne kazni), če z zahtevo za sodno varstvo ne uspe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidentke) zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 42913-19827/2011-1-08162-05 z dne 20. 7. 2011, s katerim je prvostopenjski davčni organ na predlog prekrškovnega organa zoper revidentko začel davčno izvršbo dolžnega zneska neplačane golobe za prekršek in stroškov davčne izvršbe v skupni višini 120,00 EUR. Ministrstvo za finance je pritožbo zoper izpodbijano odločbo z odločbo, št. DT-499-30-418/2011-2 z dne 24. 11. 2011, kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom, s katerimi sta davčna organa prve in druge stopnje utemeljila svoji odločbi, in se na podlagi drugega odstavka 71. člen ZUS-1 nanje sklicuje kot na razloge sodbe. Glede na tožbene razloge še dodaja, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa prvostopenjskega davčnega organa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo na podlagi 146. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), saj revidentka obveznosti iz plačilnega naloga, ki je bil opremljen s potrdilom o izvršljivosti, še ni v celoti poravnala.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo vlaga revidenka revizijo. Glede njene dovoljenosti uveljavlja 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija med drugim dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, Vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo.

7. V obravnavanem upravni zadevi gre za vprašanje pravilne razlage četrtega odstavka 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z vprašanjem, ali mora kršiteljica (revidentka), ki sta ji bili za prekršek izrečeni denarna kazen in stranska kazen – kazenske točke, kljub temu, da je vložila zahtevo za sodno varstvo samo glede kazenskih točk (denarno kazen pa je že poravnala v polovičnem znesku in izrecno navedla, da glede denarne kazni zahteve za sodno varstvo ne vlaga), v primeru, da z zahtevo za sodno varstvo ne uspe, plačati še drugo polovico globe.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je vprašanje pomembno, saj gre za razlago zakonskega določila, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni.

9. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, in na katerega je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je bil revidentki za storjen prometni prekršek dne 25. 11. 2009 izdan plačilni nalog, s katerim ji je bila izrečena kazen plačila globe v višini 200,00 EUR in pet kazenskih točk. Revidentka je v roku osmih dni od prejema plačilnega naloga plačala polovico izrečene globe, vložila pa je tudi zahtevo za sodno varstvo, v kateri je izrecno navedla, da zahtevo vlaga le glede izrečenih kazenskih točk, glede denarne kazni pa ne zahteva sodnega varstva. Revidentkina zahteva za sodno varstvo je bila s sodbo okrajnega sodišča ZSV 126/2010-2453 z dne 14. 1. 2011 zavrnjena. Dne 11. 3. 2011 je policija revidentko z dopisom obvestila, da mora, ker je bila njena zahteva za sodno varstvo zavrnjena, plačati še preostalo polovico izrečene denarne kazni. Ker revidentka preostale globe ni prostovoljno plačala, je policija zadevo predala prvostopenjskemu davčnemu organu v izterjavo.

10. Na podlagi četrtega odstavka 57. člena ZP-1 lahko kršitelj, ki ne vloži zahteve za sodno varstvo v osmih dneh od prejema plačilnega naloga, v osmih dneh po pravnomočnosti plačilnega naloga plača polovico izrečene globe, sicer se izrečena globa prisilno izterja v celoti.

11. Neutemeljen je revizijski ugovor, da je revidentkina denarna obveznost, ki se izterjuje z izpodbijanim sklepom o izvršbi, že prenehala. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je namreč določbo četrtega odstavka 57. člena ZP-1 treba razlagati na način, da je pravica do plačila polovične globe dana le tistim kršiteljem, ki (pravočasno) sploh ne zahtevajo sodnega varstva. S plačilom polovice globe kršitelj sicer ne izgubi pravice do vložitve zahteve za sodno varstvo, vendar pa z vložitvijo tvega, da bo moral plačati še preostalo polovico globe, če z zahtevo za sodno varstvo ne bo uspešen.(1) To pomeni, da mora kršitelj plačati celotno globo, tudi če pravočasno plača polovico globe, pa v roku osmih dni od prejema plačilnega naloga vseeno vloži še zahtevo za sodno varstvo (ne glede na to, da vlaga zahtevo samo glede stanske kazni, ne pa tudi glede denarne kazni), če z zahtevo za sodno varstvo ne uspe.

12. Bistvo pravice do polovičnega plačila globe je namreč v tem, da zmanjšuje število (neutemeljenih) zahtev za sodno varstvo, s čimer se zagotavlja učinkovitost postopka, zmanjšanje stroškov izterjave in spodbujanje plačilne discipline.(2) Z vložitvijo zahteve za sodno varstvo, ne glede na razlog in ne glede na vsebino (obseg) zahteve (tudi če izrecno navede, da jo vlaga samo glede kazenskih točk, ne pa tudi glede denarne kazni) kršitelj tvega, da bo moral ob neuspešni zahtevi plačati celo globo, torej, da ne bo mogel izkoristiti bonusa polovičnega plačila globe. V nasprotnem primeru namreč namen pravice do polovičnega plačila globe ne bi bil dosežen.

13. Ker je bila revidentka glede na to, da z zahtevo za sodno varstvo ni bila uspešna, dolžna plačati celotno globo, določeno v plačilnem nalogu, prostovoljno pa je poravnala le polovico obveznosti, je prekrškovni organ na podlagi osmega odstavka 57. člena ZP-1 plačilni nalog poslal v izvršitev prvostopenjskemu davčnemu organu, ki je na podlagi drugega odstavka 289. člena Zakona o splošnem upravnem postopku pristojen za upravno izvršbo denarnih obveznosti. Ta pa je na podlagi prejetega plačilnega naloga, opremljenega s potrdilom o izvršljivosti, upravičeno izdal sklep o izvršbi na podlagi 146. člena ZDavP-2, pri čemer je tudi pravilno presodil, da denarna obveznost, ki se izterjuje, še ni izpolnjena.

14. Glede zatrjevane kršitve 23. člena Ustave RS Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je pravica do sodnega varstva glede same višine izrečene globe zagotovljena z možnostjo vložitve zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog na podlagi tretjega odstavka 57. člena ZP-1. Ugovor izpolnjene obveznosti po izvršljivosti plačilnega naloga pa lahko kršitelj poda v postopku davčne izvršbe, kjer je zagotovljeno samostojno sodno varstvo, zato ni potrebe, da bi prekrškovni organ kot predlagatelj izvršbe, preden pošlje izvršljiv plačilni nalog v izterjavo davčnemu organu, o sami izvršljivosti izdajal še posebno odločbo, zoper katero bi imel kršitelj sodno varstvo. Pri posredovanju plačilnega naloga v izterjavo torej ne gre za lastno poslovno odločitev prekrškovnega organa, kot navaja revidentka, temveč za zakonsko predviden postopek prisilne izterjave neplačanih glob za prekršek, zato ugovor kršitve 23. člena Ustave RS ni utemeljen. Do ugovora glede kršitve 25. člena Ustave RS se Vrhovno sodišče zaradi njegove pavšalnosti in nekonkretiziranosti ne opredeljuje.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (87. člen ZUS-1).

Op. št. (1): Prim. Čas P. in ostali: Zakon o prekrških s komentarjem (redaktor: Hinko Jenull), GV Založba, Ljubljana 2009, str. 293. Op. št. (2): Prim. Poročevalec DZ, l. 2006, št. 6, str. 29.