Jedro

Jedro

Tožnica ni dokazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti toženke. Kvalificirano digitalno potrdilo SIGEN-CA toženke so za knjiženje uporabljali tudi drugi zaposleni pri tožnici.

Tožnica ni dokazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti toženke. Kvalificirano digitalno potrdilo SIGEN-CA toženke so za knjiženje uporabljali tudi drugi zaposleni pri tožnici.

Izrek

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa mora v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 459,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

II.Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa mora v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 459,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 12. 2. 2024. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 23.127,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku določenih zneskov. Tožnici je naložilo, naj toženki povrne stroške postopka v znesku 2.073,76 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Za plačilo sodne takse je zavezalo tožnico.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 12. 2. 2024. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 23.127,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku določenih zneskov. Tožnici je naložilo, naj toženki povrne stroške postopka v znesku 2.073,76 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Za plačilo sodne takse je zavezalo tožnico.

2.Zoper II., III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnica. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in toženki naloži v plačilo stroške postopka, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja več bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je mimo izvedenih dokazov oziroma protispisno zaključilo, da ni dokazala, da toženka ni vodila dveh računovodskih skupin; ni razumelo dokazanega dejanskega namena združitve, ki mu toženka ni nasprotovala; ni namreč zanikala, da je bila vodja ene združene skupine A. Trdi, da je združitev dveh računovodskih skupin v eno organizacijska odločitev delodajalca, v smotrnost ali smiselnost katere se sodišče ne sme spuščati. Sodišče prve stopnje bi se po njenem mnenju moralo opredeliti do razlogov, zakaj je bila ustanovljena nova skupina A. (upad števila samozaposlenih strank, struktura strank, več zaposlenih v skupini); v zvezi s tem meni, da je spregledalo izpoved zakonite zastopnice B. B., da je bila združitev zaradi organizacije dela in da je bil aneks sklenjen zato, da toženka na novo organizira delo v novi računovodski skupini, kamor so prešli vsi zaposleni iz skupine C., ter da dela ni bilo več. Sklicuje se na njeno izpoved, da je bil višji odstotek delovne uspešnosti dogovorjen le začasno, po juliju 2016 ni bilo več česa na novo organizirati. Sklicuje se tudi na izpovedi D. D. in E. E., da je toženka vodila (eno) združeno skupino A., drugačnih trditev ni podala, posledično je zaključek o vodenju dveh skupin napačen in protispisen; do izpovedi prič se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Navaja, da toženki ni bila zvišana delovna uspešnost na 50 % zato, ker je postala vodja skupine (to je bila že pred združitvijo skupin), vodje imajo dogovorjenih 35 % delovne uspešnosti. Ponavlja, da je bil namen sklenitve aneksa organiziranje dela povečane skupine zaradi nenadnega prevzema odgovornosti za večje število strank, novo organizacijo dela in potrebnega uvajalnega obdobja za druge sodelavce (F. F.). Nasprotuje toženkini izpovedi o novi vodji skupine C., G. G.; tega ni zatrjevala. Navaja, da je bila F. F. zaposlena pri njej že pred združitvijo skupin; nihče drug ni izpovedal, da ji je tožnica nameravala poveriti vodenje skupine, tudi sicer je njena izpoved v nasprotju sama s sabo. Opozarja na to, da je priča napredovala na mesto računovodje I na dan sklenitve toženkinega aneksa, v delo se je pod njenim vodstvom uvajala do 31. 7. 2016, zato je ta dobila višjo stimulacijo. Zanika dogovor o toženkinem nadaljnjem vodenju združene skupine s stimulacijo 50 %; tako sta izpovedala H. H. in I. I., priča D. D. pa je potrdila, da ni mogla samostojno odločati o dodatnem odstotku stimulacije za zaposlene ter da so se vsi dogovori sklepali pisno; tudi aneks je bil sklenjen pisno. Trdi, da je toženka prekludirana s trditvijo, da je sklenila ustni dogovor z D. D., tega ni trdila v odgovoru na tožbo; priča tega ni potrdila, sama ga niti ne bi mogla skleniti. Zanika, da bi vedoma plačala nekaj, česar ni bila dolžna; to je storila pomotoma, zato lahko preveč plačano zahteva nazaj (Pdp 377/2018, VIII Ips 185/2016). Vztraja, da je dokazala, da je napako pri knjiženju storila toženka; kot vodja skupine je bila tudi odgovorna za pravilnost oddanih davčnih obrazcev; delodajalcu ni mogoče naprtiti odgovornosti za posledice strokovnih napak delavcev. Sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno sledilo izpovedi toženke, ki je napako zanikala, ni pa se opredelilo do izpovedi priče E. E., da je napako storila toženka, saj to izhaja iz samega obrazca za obračun DDV ter s strani toženke poslanega elektronskega sporočila stranki toženke. Sama negativnih dejstev ne more dokazovati, toženka pa ni dokazala, da je obračun z njenim certifikatom oddal kdo drug niti tega, da je združene fascikle nosila po stavbi L. L.; glede podpisa v elektronski pošti pa je tožnica pojasnila, da je pošiljanje nastavljeno tako, da je v podpisu vedno prvi naveden pošiljatelj in nato ostali člani skupine; toženka tega ni zanikala niti ni zatrjevala, da je bila kot vodja vedno prva podpisana. Meni, da poziv toženke z dne 3. 9. 2020 ne dokazuje, da napake ni storila; ne drži, da bi njeno SIGEN-CO uporabljal še kdo drug. Navaja, da s spletne strani e-uprave izhaja, da se za vsakega posameznega uporabnika pripravi unikatno referenčno številko in avtorizacijsko kodo za digitalno potrdilo. Meni, da je sodišče prve stopnje tožnici naložilo previsoko dokazno breme, nato pa sledilo le neverodostojni izpovedi toženke in ne drugim dokazom. Nasprotuje tudi odločitvi glede stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

2.Zoper II., III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnica. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in toženki naloži v plačilo stroške postopka, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja več bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je mimo izvedenih dokazov oziroma protispisno zaključilo, da ni dokazala, da toženka ni vodila dveh računovodskih skupin; ni razumelo dokazanega dejanskega namena združitve, ki mu toženka ni nasprotovala; ni namreč zanikala, da je bila vodja ene združene skupine A. Trdi, da je združitev dveh računovodskih skupin v eno organizacijska odločitev delodajalca, v smotrnost ali smiselnost katere se sodišče ne sme spuščati. Sodišče prve stopnje bi se po njenem mnenju moralo opredeliti do razlogov, zakaj je bila ustanovljena nova skupina A. (upad števila samozaposlenih strank, struktura strank, več zaposlenih v skupini); v zvezi s tem meni, da je spregledalo izpoved zakonite zastopnice B. B., da je bila združitev zaradi organizacije dela in da je bil aneks sklenjen zato, da toženka na novo organizira delo v novi računovodski skupini, kamor so prešli vsi zaposleni iz skupine C., ter da dela ni bilo več. Sklicuje se na njeno izpoved, da je bil višji odstotek delovne uspešnosti dogovorjen le začasno, po juliju 2016 ni bilo več česa na novo organizirati. Sklicuje se tudi na izpovedi D. D. in E. E., da je toženka vodila (eno) združeno skupino A., drugačnih trditev ni podala, posledično je zaključek o vodenju dveh skupin napačen in protispisen; do izpovedi prič se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Navaja, da toženki ni bila zvišana delovna uspešnost na 50 % zato, ker je postala vodja skupine (to je bila že pred združitvijo skupin), vodje imajo dogovorjenih 35 % delovne uspešnosti. Ponavlja, da je bil namen sklenitve aneksa organiziranje dela povečane skupine zaradi nenadnega prevzema odgovornosti za večje število strank, novo organizacijo dela in potrebnega uvajalnega obdobja za druge sodelavce (F. F.). Nasprotuje toženkini izpovedi o novi vodji skupine C., G. G.; tega ni zatrjevala. Navaja, da je bila F. F. zaposlena pri njej že pred združitvijo skupin; nihče drug ni izpovedal, da ji je tožnica nameravala poveriti vodenje skupine, tudi sicer je njena izpoved v nasprotju sama s sabo. Opozarja na to, da je priča napredovala na mesto računovodje I na dan sklenitve toženkinega aneksa, v delo se je pod njenim vodstvom uvajala do 31. 7. 2016, zato je ta dobila višjo stimulacijo. Zanika dogovor o toženkinem nadaljnjem vodenju združene skupine s stimulacijo 50 %; tako sta izpovedala H. H. in I. I., priča D. D. pa je potrdila, da ni mogla samostojno odločati o dodatnem odstotku stimulacije za zaposlene ter da so se vsi dogovori sklepali pisno; tudi aneks je bil sklenjen pisno. Trdi, da je toženka prekludirana s trditvijo, da je sklenila ustni dogovor z D. D., tega ni trdila v odgovoru na tožbo; priča tega ni potrdila, sama ga niti ne bi mogla skleniti. Zanika, da bi vedoma plačala nekaj, česar ni bila dolžna; to je storila pomotoma, zato lahko preveč plačano zahteva nazaj (Pdp 377/2018, VIII Ips 185/2016). Vztraja, da je dokazala, da je napako pri knjiženju storila toženka; kot vodja skupine je bila tudi odgovorna za pravilnost oddanih davčnih obrazcev; delodajalcu ni mogoče naprtiti odgovornosti za posledice strokovnih napak delavcev. Sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno sledilo izpovedi toženke, ki je napako zanikala, ni pa se opredelilo do izpovedi priče E. E., da je napako storila toženka, saj to izhaja iz samega obrazca za obračun DDV ter s strani toženke poslanega elektronskega sporočila stranki toženke. Sama negativnih dejstev ne more dokazovati, toženka pa ni dokazala, da je obračun z njenim certifikatom oddal kdo drug niti tega, da je združene fascikle nosila po stavbi L. L.; glede podpisa v elektronski pošti pa je tožnica pojasnila, da je pošiljanje nastavljeno tako, da je v podpisu vedno prvi naveden pošiljatelj in nato ostali člani skupine; toženka tega ni zanikala niti ni zatrjevala, da je bila kot vodja vedno prva podpisana. Meni, da poziv toženke z dne 3. 9. 2020 ne dokazuje, da napake ni storila; ne drži, da bi njeno SIGEN-CO uporabljal še kdo drug. Navaja, da s spletne strani e-uprave izhaja, da se za vsakega posameznega uporabnika pripravi unikatno referenčno številko in avtorizacijsko kodo za digitalno potrdilo. Meni, da je sodišče prve stopnje tožnici naložilo previsoko dokazno breme, nato pa sledilo le neverodostojni izpovedi toženke in ne drugim dokazom. Nasprotuje tudi odločitvi glede stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti v pritožbi zatrjevanih kršitev. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti v pritožbi zatrjevanih kršitev. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev izrecno ali po vsebini z zavzetjem drugačnega stališča, enako velja za opredelitev do posameznih izvedenih dokazov. Ni pa se mu bilo treba izrecno opredeliti prav do vsakega dela izpovedi priče ali stranke.

6.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev izrecno ali po vsebini z zavzetjem drugačnega stališča, enako velja za opredelitev do posameznih izvedenih dokazov. Ni pa se mu bilo treba izrecno opredeliti prav do vsakega dela izpovedi priče ali stranke.

7.Neutemeljeno se uveljavlja tudi protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar je navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Sodišče prve stopnje ni protispisno oziroma v nasprotju s trditvami strank ugotovilo, da je toženka vodila dve računovodski skupini, že iz samega aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 1. 2016 (listina A 4) in trditev obeh strank izhaja, da se izraz nanaša na vodenje nove skupine A., v katero sta bili združeni prej ločeni skupini C. in A. Tožnica to kršitev zmotno utemeljuje z zatrjevano neustrezno presojo dokazov in nepopolno oziroma zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja.

7.Neutemeljeno se uveljavlja tudi protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar je navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Sodišče prve stopnje ni protispisno oziroma v nasprotju s trditvami strank ugotovilo, da je toženka vodila dve računovodski skupini, že iz samega aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 1. 2016 (listina A 4) in trditev obeh strank izhaja, da se izraz nanaša na vodenje nove skupine A., v katero sta bili združeni prej ločeni skupini C. in A. Tožnica to kršitev zmotno utemeljuje z zatrjevano neustrezno presojo dokazov in nepopolno oziroma zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja.

8.V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ni upoštevalo procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, po katerem o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

8.V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ni upoštevalo procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, po katerem o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

9.V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje na podlagi 190. in 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zavrnilo tožbeni zahtevek za vračilo zneska dela nagrade za delovno uspešnost, izplačanega v obdobju od 1. 8. 2016 do 28. 2. 2020 za vodenje (prej) dveh računovodskih skupin, združenih v eno (A.), na podlagi ugotovitve, da toženka ni bila neupravičeno obogatena, ter tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi napačnega knjiženja za stranko tožnice, to pa na podlagi ugotovitve, da tožnica ni dokazala, da bi navedeno napako storila prav toženka. Odločitev je pravilna, razlogi zanjo so v sodbi navedeni, pritožbeno sodišče z njimi soglaša in se nanje sklicuje, ne da bi jih ponavljalo.

9.V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje na podlagi 190. in 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zavrnilo tožbeni zahtevek za vračilo zneska dela nagrade za delovno uspešnost, izplačanega v obdobju od 1. 8. 2016 do 28. 2. 2020 za vodenje (prej) dveh računovodskih skupin, združenih v eno (A.), na podlagi ugotovitve, da toženka ni bila neupravičeno obogatena, ter tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi napačnega knjiženja za stranko tožnice, to pa na podlagi ugotovitve, da tožnica ni dokazala, da bi navedeno napako storila prav toženka. Odločitev je pravilna, razlogi zanjo so v sodbi navedeni, pritožbeno sodišče z njimi soglaša in se nanje sklicuje, ne da bi jih ponavljalo.

10.Napačno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da je toženka vodila združeno skupino A. in o razlogih za to, poseglo v pristojnosti tožnice kot delodajalca. Že pojmovno ni mogoče šteti, da bi se sodišče nedopustno spuščalo v smotrnost in smiselnost organizacijske odločitve delodajalca, če ugotavlja dejstva, pomembna za odločitev v delovnem sporu.

10.Napačno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da je toženka vodila združeno skupino A. in o razlogih za to, poseglo v pristojnosti tožnice kot delodajalca. Že pojmovno ni mogoče šteti, da bi se sodišče nedopustno spuščalo v smotrnost in smiselnost organizacijske odločitve delodajalca, če ugotavlja dejstva, pomembna za odločitev v delovnem sporu.

11.Tožnica neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila toženki od 1. 2. 2016 dalje priznana višja stimulacija (50 namesto 35 odstotkov) zaradi vodenja združene računovodske skupine A., saj to izhaja že iz samega aneksa (A 4), tožnica pa ni dokazala, da bi bil razlog za to le v novi organizaciji dela povečane skupine in uvajanju sodelavke F. F. ter nenadnem prevzemu odgovornosti za večje število strank. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ob upoštevanju neposrednega vtisa o verodostojnosti zaslišanih prič in strank prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi toženke in prič D. D., F. F. ter v zvezi s potrjevanjem obračunanih delov plač za delovno uspešnost s strani vodstva tožnice še J. J. in K. K. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da tožnica s sklicevanjem na izpovedi zakonite zastopnice in "lastnikov" družbe tožnice (H. H. in I. I.) ni ovrgla dokazanih trditev toženke, da je pogojevala prevzem združene skupine A. z izplačilom višje stimulacije od stimulacije drugih vodij skupin, ki niso bile posledica združitve dveh skupin v eno. Življenjsko logična je ugotovitev, da je bilo delo v združeni skupini za toženko kot njeno vodjo zahtevnejše od vodenja navadne skupine, kar se je izrazilo v dogovoru o višji stimulaciji. Drugačne pritožbene trditve je treba zavrniti; tožnica ni dokazala, da bi bila dogovorjena višja stimulacija zaradi samega procesa organizacije dela oziroma uvajanja (že prej zaposlene) sodelavke F. F. ob združitvi skupin, niti ni odločilno, da naj bi se njeno uvajanje zaključilo julija 2016. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila toženka začasno povečano obremenjena zaradi vodenja združene računovodske skupine.

11.Tožnica neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila toženki od 1. 2. 2016 dalje priznana višja stimulacija (50 namesto 35 odstotkov) zaradi vodenja združene računovodske skupine A., saj to izhaja že iz samega aneksa (A 4), tožnica pa ni dokazala, da bi bil razlog za to le v novi organizaciji dela povečane skupine in uvajanju sodelavke F. F. ter nenadnem prevzemu odgovornosti za večje število strank. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ob upoštevanju neposrednega vtisa o verodostojnosti zaslišanih prič in strank prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi toženke in prič D. D., F. F. ter v zvezi s potrjevanjem obračunanih delov plač za delovno uspešnost s strani vodstva tožnice še J. J. in K. K. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da tožnica s sklicevanjem na izpovedi zakonite zastopnice in "lastnikov" družbe tožnice (H. H. in I. I.) ni ovrgla dokazanih trditev toženke, da je pogojevala prevzem združene skupine A. z izplačilom višje stimulacije od stimulacije drugih vodij skupin, ki niso bile posledica združitve dveh skupin v eno. Življenjsko logična je ugotovitev, da je bilo delo v združeni skupini za toženko kot njeno vodjo zahtevnejše od vodenja navadne skupine, kar se je izrazilo v dogovoru o višji stimulaciji. Drugačne pritožbene trditve je treba zavrniti; tožnica ni dokazala, da bi bila dogovorjena višja stimulacija zaradi samega procesa organizacije dela oziroma uvajanja (že prej zaposlene) sodelavke F. F. ob združitvi skupin, niti ni odločilno, da naj bi se njeno uvajanje zaključilo julija 2016. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila toženka začasno povečano obremenjena zaradi vodenja združene računovodske skupine.

12.V pritožbi tožnica nasprotuje tudi ugotovitvi, da je tožnica vedoma plačevala toženki povišano stimulacijo tudi po izteku v aneksu opredeljenega obdobja (31. 7. 2016). Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožničina nadrejena in zakonita zastopnica tožnice D. D. v tistem obdobju potrdila, da je bila toženki pravilno obračunavana plača in da je bila vseskozi seznanjena z obračuni plač zaposlenih, enako tudi "lastnika" družbe tožnice. Med strankama je bil tako vsaj konkludentno sklenjen dogovor o tem, da se toženki še naprej obračunava višja stimulacija, saj je še naprej vodila združeno skupino A. Toženka je to smiselno zatrjevala že v odgovoru na tožbo, prav tako ni bila prekludirana s trditvami v prvi pripravljalni vlogi, vloženi v roku, ki ji ga je dopustilo sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo. Tudi sicer upoštevanje trditev o ustnem dogovoru s pričo D. D. ne bi zavleklo postopka, saj so bili po vložitvi navedene vloge opravljeni še trije naroki, na katerih so se izvajali dokazi (tretji odstavek 286. člena ZPP).

12.V pritožbi tožnica nasprotuje tudi ugotovitvi, da je tožnica vedoma plačevala toženki povišano stimulacijo tudi po izteku v aneksu opredeljenega obdobja (31. 7. 2016). Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožničina nadrejena in zakonita zastopnica tožnice D. D. v tistem obdobju potrdila, da je bila toženki pravilno obračunavana plača in da je bila vseskozi seznanjena z obračuni plač zaposlenih, enako tudi "lastnika" družbe tožnice. Med strankama je bil tako vsaj konkludentno sklenjen dogovor o tem, da se toženki še naprej obračunava višja stimulacija, saj je še naprej vodila združeno skupino A. Toženka je to smiselno zatrjevala že v odgovoru na tožbo, prav tako ni bila prekludirana s trditvami v prvi pripravljalni vlogi, vloženi v roku, ki ji ga je dopustilo sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo. Tudi sicer upoštevanje trditev o ustnem dogovoru s pričo D. D. ne bi zavleklo postopka, saj so bili po vložitvi navedene vloge opravljeni še trije naroki, na katerih so se izvajali dokazi (tretji odstavek 286. člena ZPP).

13.Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica vedoma plačevala stimulacijo 50 % od začetka veljavnosti aneksa 1. 2. 2016 pa vse do marca 2020, je pravilna, ustrezno je ovrednotilo izpovedi prič, zlasti zakonite zastopnice tožnice v času začetka in konca veljavnosti pisnega aneksa ter nato vse do sredine leta 2019, ki je odločno potrdila, da so se plače v času njenega zastopanja tožnice obračunavale pravilno, skladno s sklenjenimi dogovori, ki so bili tudi usklajeni z "lastnikoma" družbe tožnice. Njena izpoved je jasna in verodostojna ter tudi življenjsko sprejemljiva. Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje, da ni prepričljivo, da vodstvo podjetja, ki se ukvarja (tudi oziroma pretežno) z računovodsko dejavnostjo1 in nima zelo velikega števila zaposlenih,2 več kot tri leta in pol ne bi opazilo, da se toženki izplačuje občutno previsoka plača, pri čemer iz plačilnih list (A 41) izhaja, da je znesek stimulacije nemalokrat3 presegel znesek njene osnovne plače. Sodišče prve stopnje tako ni v nasprotju s sodno prakso svoje odločitve oprlo na stališče, da tožnica ne more zahtevati zatrjevane previsoko obračunane stimulacije, ker je z izplačevanjem plače po podatkih iz excel preglednice, sestavljene v času veljavnosti aneksa, ravnala malomarno, temveč zato, ker ni šlo za plačilo nedolga (dogovor o povišani stimulaciji je bil podaljšan), tudi sicer pa je jasno, da je bila toženki plača, ki je vsebovala povišano stimulacijo, izplačana vedoma. Interne tabele za izračun plač, ki so vsebovale tudi odmerni odstotek stimulacije (A 14 do A 18), so bile znane zakoniti zastopnici D. D. in "lastnikoma" družbe tožnice, enako velja za končni znesek plače, ki je bil na račun stimulacije občutno povišan in v evrih naveden v toženkinih plačilnih listah.

13.Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica vedoma plačevala stimulacijo 50 % od začetka veljavnosti aneksa 1. 2. 2016 pa vse do marca 2020, je pravilna, ustrezno je ovrednotilo izpovedi prič, zlasti zakonite zastopnice tožnice v času začetka in konca veljavnosti pisnega aneksa ter nato vse do sredine leta 2019, ki je odločno potrdila, da so se plače v času njenega zastopanja tožnice obračunavale pravilno, skladno s sklenjenimi dogovori, ki so bili tudi usklajeni z "lastnikoma" družbe tožnice. Njena izpoved je jasna in verodostojna ter tudi življenjsko sprejemljiva. Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje, da ni prepričljivo, da vodstvo podjetja, ki se ukvarja (tudi oziroma pretežno) z računovodsko dejavnostjo1 in nima zelo velikega števila zaposlenih,2 več kot tri leta in pol ne bi opazilo, da se toženki izplačuje občutno previsoka plača, pri čemer iz plačilnih list (A 41) izhaja, da je znesek stimulacije nemalokrat3 presegel znesek njene osnovne plače. Sodišče prve stopnje tako ni v nasprotju s sodno prakso svoje odločitve oprlo na stališče, da tožnica ne more zahtevati zatrjevane previsoko obračunane stimulacije, ker je z izplačevanjem plače po podatkih iz excel preglednice, sestavljene v času veljavnosti aneksa, ravnala malomarno, temveč zato, ker ni šlo za plačilo nedolga (dogovor o povišani stimulaciji je bil podaljšan), tudi sicer pa je jasno, da je bila toženki plača, ki je vsebovala povišano stimulacijo, izplačana vedoma. Interne tabele za izračun plač, ki so vsebovale tudi odmerni odstotek stimulacije (A 14 do A 18), so bile znane zakoniti zastopnici D. D. in "lastnikoma" družbe tožnice, enako velja za končni znesek plače, ki je bil na račun stimulacije občutno povišan in v evrih naveden v toženkinih plačilnih listah.

14.Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi napačnega knjiženja, saj tožnica ni dokazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti toženke. Ne gre za dokazovanje negativnih dejstev niti ni bilo tožnici v zvezi s tem naloženo previsoko dokazno breme. Zavrniti je treba pritožbeno zavzemanje, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila toženka tista, ki je storila očitano napako glede knjiženja. Sodišče prve stopnje je ustrezno dokazno ocenilo izvedene dokaze in ugotovilo, da so kvalificirano digitalno potrdilo SIGEN-CA toženke za knjiženje uporabljali tudi drugi zaposleni pri tožnici (predvsem zaslišanje toženke in dopis njenega odvetnika za prenehanje uporabe njene SIGEN-CE in službenega elektronskega naslova in podpisa, B 10). Tožnica se v pritožbi sklicuje na zaslišanje priče E. E., ki o uporabi kvalificiranega digitalnega potrdila ni ničesar izpovedovala niti ji o tem tožnica ni zastavila nobenih vprašanj, čeprav je imela to možnost, ter na zaslišanje priče L. L., ki pa se o svojem delu pri tožnici sploh ničesar ni spomnila. Neutemeljen je tudi očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je toženka prva podpisana v elektronski pošti stranki, pri kateri je bila storjena napaka (A 75). Navedena pošta je bila poslana s splošnega elektronskega naslova tožnice, v njej so navedeni podpisi toženke in dveh knjigovodij ter administratorke, njihov vrsti red pa glede na to, da toženkine SIGEN-CE ni uporabljala le ona ter da v času storjene napake niti ni opravljala dela za to stranko, ne more vplivati na drugačno dokazno oceno. Sklicevanje priče E. E. na izpis iz e-davkov, iz katerega izhaja, da je bil obračun davka na dodano vrednost izveden s toženkino SIGEN-CO (A 61) in na navedeno elektronsko sporočilo, tako nima posebne dokazne vrednosti. Zavrniti je treba tudi tožničino zavzemanje za (objektivno) odgovornost vodje skupine za storjene napake pri knjiženju za stranke te skupine, saj za to ni pravne podlage. Preostale pritožbene navedbe v zvezi s SIGEN-CO so nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo. Tožnica jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

16.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer: nagrado za njegovo sestavo 750 točk in materialne stroške 15 točk, skupaj 765 točk oziroma (glede na vrednost točke po Odvetniški tarifi - OT 0,60 EUR) 459,00 EUR. Višji priglašeni stroški sestanka s stranko nimajo podlage v OT, saj so že zaobseženi v priznani nagradi za sestavo vloge. V primeru zamude tožnica dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------

1Javno dostopni podatki iz AJPES.

2Po izpovedi priče J. J. in javno dostopnih podatkih iz AJPES do cca 40.

3V letu 2017 tako v vseh mesecih, razen februarju in juniju, v letu 2018 in 2019 prav v vseh mesecih (v nekaterih mesecih je stimulacija znašala več kot dvakratnik plačila za redno delo z vključenim minulim delom), enako velja za prva meseca leta 2020.

Zveza: