Jedro

Sodno varstvo v upravnem sporu je za posamezen primer dopustno le pod pogojem, da za takšen primer ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo v upravnem sporu je zoper posamični akt oziroma posamično dejanje možno uveljavljati le izjemoma, saj imajo posamični akti oziroma posamična dejanja, kolikor vplivajo na pravni položaj prizadete osebe, običajno elemente odločanja oziroma ravnanja, na katere pravni red navezuje pravne posledice upravnopravne, kazenskopravne ali civilnopravne narave. Te posledice pa je praviloma možno uveljavljati bodisi v "rednem" upravnem sporu bodisi v kazenskem ali civilnem sodnem postopku. Sodišče meni, da je pogoj izostanka drugega sodnega varstva v smislu navedenih ustavnih oziroma zakonskih določb podan samo v primeru, ko sodno varstvo glede posamičnega akta ali posamičnega dejanja, s katerim naj bi bilo poseženo v ustavne pravice posameznika, v normativni pravni ureditvi drugih sodnih postopkov sploh ni predvideno. Tožniki uveljavljajo sodno varstvo zaradi posega v njihove ustavne pravice, ki naj bi bil storjen s posamičnim dejanjem s tem, da je druga tožena stranka v ustni obrazložitvi oprostilne sodbe v kazenski zadevi navedla, da so tožniki s svojim dejanjem storili kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena KZ, vendar ne na grozovit način. Vtoževano posamično dejanje ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu iz razloga, ker imajo tožniki po določbah Zakona o kazenskem postopku možnost uveljavljati kršitve pravil postopka, storjene pri sojenju na prvi stopnji, z rednim pravnim sredstvom pritožbe (člen 366 do 395 ZKP), kolikor gre za kršitve, ki so v zakonu določene kot absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. odstavek 371. člena ZKP) oziroma za kršitve, ki so ali so mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP). Če ne gre ne za eno ne za drugo tovrstnih kršitev določb kazenskega postopka, pa imajo tožniki v zvezi z vtoževanim posamičnim dejanjem sodno varstvo v pravdnem postopku (1. člen Zakona o pravdnem postopku), kajti tožniki v tožbi smiselno zatrjujejo, da je bilo navedeno dejanje protipravno in da jim je povzročilo škodo, vse to pa so elementi civilnega delikta (10., tretji odstavek 131. člena v zvezi s 148. členom in 132. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Uradni list RS, št. 83/01), v zvezi s takšnim dejanjem pa imajo posamezniki zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku ne glede na to, ali takšno dejanje predstavlja tudi (nezakonit) poseg v njihove ustavne pravice ali ne. To izhaja iz drugega stavka 125. člena Ustave Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožniki vlagajo skupno tožbo v upravnem sporu zoper uvodoma navedeni toženi stranki in ji prilagajo poleg pooblastil za zastopanje (priloge A1 do A4) še neoverjene fotokopije časopisnih člankov (priloge A5 do A10 ter priloga A14) in dela dokumenta (s podpisom AA, okrožni državni tožilec, str. 20 in str. 21, priloga A11) ter Zapisnika o posvetovanju in razglasitvi sodbe z dne 30. 6. 2003 (priloga A12) in odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-479/01 z dne 25. 4. 2002 (priloga A13). Tožniki predlagajo, da sodišče opravi glavno obravnavo in s sodbo ugotovi, da sta toženi stranki Okrožno sodišče v A in predsednik senata Okrožnega sodišča v A okrožni sodnik BB v kazenski zadevi kršila ustavne pravice tožnikov iz členov 21, 22, 23, 25, 27, 29 in 34 Ustave s tem, da je imenovani sodnik v ustni obrazložitvi oprostilne sodbe navedel, da so tožniki s svojim dejanjem dne 20. 3. 1994 storili kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena KZ, vendar ne na grozovit način. Hkrati tožniki še predlagajo, da se sodba upravnega sodišča objavi v medijih Dnevnik, Delo, Slovenske novice, Mladina, Mag, Demokracija, POP TV, TV Slovenija in Radio Slovenija na stroške tožene stranke. V obrazložitvi tožbe pod točko I navajajo, da so bili tožniki v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v A obtoženi, da so dne 20. 3. 1994 storili kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti na grozovit način v sostorilstvu po 4. odstavku 143. člena v zvezi s 25. členom in 2. odstavkom 3. člena KZ. Dalje navajajo, da se je navedeni kazenski postopek zaključil dne 30. 6. 2003 z oprostilno sodbo na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, ker ni dokazov, da so obtoženci storili kaznivo dejanje, katerega so bili obtoženi, predsednik senata pa je navedeno sodbo utemeljil najprej z besedami, da obtoženci niso storili očitanega kaznivega dejanja na grozovit način, v nadaljevanju pa, da so storili dejanje odvzema prostosti protipravno, kar pomeni, da so bili tožniki hkrati, ko so bili oproščeni obtožbe, spoznani za krive kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 1. in 2. odstavku 143. člena KZ, ki pa ni bilo predmet obtožbe. Navajajo še, da tudi ob upoštevanju morebitnega ugovora, da je obtožba za hujšo obliko kaznivega dejanja implicirala obtožbo za njegovo milejšo obliko, zaradi česar lahko o milejši obliki istega kaznivega dejanja sodi sodišče ne da bi prekoračilo obtožbo, pa ni sporno, da tožena stranka o lažji obliki navedenega kaznivega dejanja ni sodila in tudi ni razsodila. Menijo, da je z navedenim dejanjem tožena stranka storila dejanje, s katerim so bile kršene ustavno varovane pravice tožnikov in da sodna pristojnost upravnega sodišča za konkretno zadevo izhaja iz določbe 2. odstavka 157. člena Ustave in 1. odstavka 3. člena Zakona o upravnem sporu (dalje ZUS), po katerem sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tako razlago po mnenju tožnikov podpira tudi stališče Ustavnega sodišče RS v odločbi št. Up-479/1 z dne 25. 4. 2002, ki v obrazložitvi pod točko 9 navaja, da se kršitev ustavnih pravic zaradi nezakonitih ravnanj sodišča lahko uveljavlja s tožbo v upravnem sporu. Tožniki še navajajo, da zoper navedene kršitve nimajo na razpolago drugih učinkovitih sodnih postopkov in opozarjajo na določbo 3. člena ZKP, po kateri velja za nedolžnega tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, vse dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Predmet kazenskega postopka je ob pogoju, da so izpolnjene vse procesne predpostavke, samo tisto dejanje, ki je navedeno v obtožbi državnega tožilca ali drugega upravičenega tožilca, sodišče pa odloča o krivdi v obsegu obtožbe le v mejah, ki jih določajo druge procesne predpostavke in ne more odločati o tem, kar ni predmet obtožbe, niti špekulirati, kako bi sodilo o nekem življenjskem dogodku, če bi bile izpolnjene procesne predpostavke oziroma če ne bi obstajale zakonske ovire za sojenje. Tožena stranka pa je tožnike najprej oprostila obtožbe, v obrazložitvi pa jih je nato spoznala za krive, da so ravnali protipravno, kar po mnenju tožnikov pomeni, da jih je tožena stranka v ustni obrazložitvi obsodila za kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena oziroma 2. odstavku 143. člena KZ. Razglasitev sodbe je le del kazenskega postopka, ki ga opredeljuje 2. odstavek 360. člena ZKP, po katerem razglasitev sodbe vsebuje izrek sodbe in kratko obrazložitev, razlogi za obrazložitev pa so lahko samo taka dejstva, ki izrek utemeljujejo in se razglasitev sodbe ne sme spremeniti v "krivdorek". V konkretnem primeru, v katerem je bila izrečena oprostilna sodba, za njeno utemeljitev zadostuje, da katerikoli element kaznivega dejanja ni podan in je relevantna samo utemeljitev te okoliščine. Tožniki že vnaprej zavračajo morebiten ugovor, da je protipravnost element dejanja, za katerega so bili tožniki oproščeni obtožbe in da je enaka protipravnost tudi element dejanja, za katerega jih je tožena stranka v obrazložitvi obsodila. Tožniki v zvezi s tem opozarjajo na komentar avtorja dr. Ž. Zobca k 350. členu (sedaj 358. člen) ZKP iz leta 1977, da iz obrazložitve sodbe ne sme izhajati ničesar, kar bi govorilo o tem, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, če sodnik izreče oprostilno sodbo. Tožniki navajajo, da je v konkretnem primeru tožena stranka kršila 27. člen Ustave (domneva nedolžnosti) in 2. odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (dalje EKČP) ter posegla v ustavno zajamčene človekove pravice tožnikov s tem, ko je v svoji obrazložitvi poudarila to, da so obtoženci ravnali nezakonito, zaradi česar naj bi tožniki, čeprav sicer ne z učinkom pravnomočnosti, pred javnostjo obveljali za krive dejanja, glede katerega njihova krivda ni bila ugotovljena s pravnomočno sodbo. Tožniki menijo, da jim je bila s tem kršena tudi pravica iz 29. člena Ustave do pravnih jamstev v kazenskem postopku. V tožbi vnaprej zavračajo morebiten ugovor, da te kršitve ni bilo in da je bil postopek ugotavljanja protipravnosti korekten. Nadalje tožniki še navajajo, da sploh nimajo možnosti, da bi to okoliščino preverilo instančno sodišče, ker jim je kršena tudi pravica iz 25. člena Ustave in 1. odstavka 2. člena Protokola št. 7 k EKČP do pritožbe ali do drugega pravnega sredstva, ker zoper obrazložitev sodbe ni pravnega sredstva. Tožniki opozarjajo, da sicer ob pravilno utemeljeni oprostilni sodbi obtoženec te pravice niti ne potrebuje, vendar tožniki pravico do pritožbe uveljavljajo kot izraz nemoči ob opisani zlorabi oblasti s strani toženih strank. Menijo, da so bile tožnikom, poleg predhodno navedenih, kršene tudi ustavne pravice iz 21. člena, 22. člena, 23. člena in 34. člena Ustave že v teku kazenskega postopka in tudi v zaključni besedi državnega tožilca ter da so bili izpostavljeni zasmehu, žalitvam in diskvalifikacijam, ki jih navajajo primeroma, s čimer jim je bila kršena tudi človekova pravica do osebnega dostojanstva po 34. členu Ustave in do nedotakljivosti človekove integritete po 35. členu Ustave. Tožniki ocenjujejo, da je tožena stranka v obrazložitvi svoje sodbe uporabila metodo "inkvizitorne mentalitete" z namenom sramotitve tožnikov v javnosti, tako obrazložitev pa so povzeli vsi domači in številni tuji mediji, ki so poudarili obrazložitev sodbe glede protipravnega ravnanja obtožencev, ne pa glede same oprostilne sodbe. Tožniki menijo, da navedeno izhaja iz člankov, ki jih v ilustracijo prilagajo tožbi (priloge A5 do A10 in A14). Tožniki v obrazložitvi tožbe pod točko II navajajo, da jim je bila kršena pravica do nepristranskega in neodvisnega sojenja iz 22. in 23. člena Ustave s tem, da je druga tožena stranka dobesedno povzela zahtevi tožilstva v njegovem predlogu oziroma v zaključnem govoru, ki je bil izrazito političen, brez vsake zveze s samim kaznivim dejanjem. V tožbi ga tožniki primeroma citirajo in njegov del prilagajo tožbi (priloga A11). Dalje še pojasnjujejo, da so kot drugo toženo stranko vključili predsednika sodnega senata iz dveh razlogov, predvsem ker je v citirani odločbi (priloga A13) Ustavno sodišče RS v obrazložitvi pod točko 9 odločilo, da zaradi nezakonitih dejanj sodnikov odloča v upravnem sporu upravno sodišče in ker so sodniki z Ustavo določeni nosilci sodne oblasti. Sodišču tožniki predlagajo prednostno obravnavo tožbe zaradi velike medijske odmevnosti navedenega kazenskega postopka in škode, ki je tožnikom nastala zaradi desetletnega medijskega maltretiranja in se nadaljevala z opisanim ravnanjem toženih strank.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Ustava Republike Slovenije ureja upravni spor z določbama 157. člena. Po določbi 1. odstavka 157. člena Ustave, ki je povzet v določbi 1. in 2. odstavka 1. člena ZUS, odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika (2. odstavek 157. člena Ustave). Tudi Zakon o upravnem sporu (dalje ZUS), ki je z določbo 3. odstavka 1. člena vsebinsko povzel besedilo 2. odstavka 157. člena Ustave, določa pogoj odsotnosti drugega sodnega varstva kot procesno predpostavko za uspešno uveljavljanje sodnega varstva v upravnem sporu. Iz citiranih določb tako izhaja, da je sodno varstvo v upravnem sporu za posamezen primer dopustno le pod pogojem, da za takšen primer ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Prav tako pa iz navedenih določb izhaja, da je sodno varstvo v upravnem sporu zoper posamični akt oziroma posamično dejanje možno uveljavljati le izjemoma, saj imajo posamični akti oziroma posamična dejanja, kolikor vplivajo na pravni položaj prizadete osebe, običajno elemente odločanja oziroma ravnanja, na katere pravni red navezuje pravne posledice upravnopravne, kazenskopravne ali civilnopravne narave. Te posledice pa je praviloma možno uveljavljati bodisi v "rednem" upravnem sporu bodisi v kazenskem ali civilnem sodnem postopku.

V obravnavanem primeru tožniki navajajo, da nimajo na razpolago drugih učinkovitih sodnih postopkov in zahtevajo sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 157. člena Ustave RS in 3. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zaradi zatrjevane kršitve ustavnih pravic iz 21. člena (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva), 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva), 25. člena (pravica do pravnega sredstva), 27. člena (domneva nedolžnosti), 29. člena (pravna jamstva v kazenskem postopku) in 34. člena Ustave (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti), do katerih je po tožbenih navedbah prišlo dne 30. 6. 2003 z ustno obrazložitvijo sodbe, s katero so bili tožniki pred Okrožnim sodiščem v A sicer oproščeni obtožbe na podlagi 3. odstavka 358. člena ZKP.

S tožbenim stališčem, da je pogoj izostanka drugega sodnega varstva v spornem primeru podan zato, ker tožniki menijo, da nimajo na razpolago drugih učinkovitih sodnih postopkov, se sodišče ne strinja. Meni namreč, da je pogoj izostanka drugega sodnega varstva v smislu navedenih ustavnih oziroma zakonskih določb podan samo v primeru, ko sodno varstvo glede posamičnega akta ali posamičnega dejanja, s katerim naj bi bilo poseženo v ustavne pravice posameznika, v normativni pravni ureditvi drugih sodnih postopkov sploh ni predvideno.

V tožbi tožniki uveljavljajo sodno varstvo zaradi posega v njihove ustavne pravice, ki naj bi bil storjen s posamičnim dejanjem s tem, da je druga tožena stranka v ustni obrazložitvi oprostilne sodbe v kazenski zadevi dne 30. 06. 2003 navedla, da so tožniki s svojim dejanjem dne 20. 3. 1994 storili kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena KZ, vendar ne na grozovit način. Po presoji sodišča vtoževano posamično dejanje ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu iz razloga, ker imajo tožniki po določbah Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Uradni list RS, št. 63/94 do 56/03) možnost, uveljavljati kršitve pravil postopka, storjene pri sojenju na prvi stopnji, z rednim pravnim sredstvom pritožbe (člen 366 do 395 ZKP), kolikor gre za kršitve, ki so v zakonu določene kot absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. odstavek 371. člena ZKP) oziroma za kršitve, ki so ali so mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP). Če ne gre ne za eno ne za drugo tovrstnih kršitev določb pravdnega postopka, pa imajo tožniki v zvezi z vtoževanim posamičnim dejanjem sodno varstvo v pravdnem postopku (1. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/02 in 58/03-odl. US), kajti tožniki v tožbi smiselno zatrjujejo, da je bilo navedeno dejanje protipravno in da jim je povzročilo škodo, vse to pa so elementi civilnega delikta (10., tretji odstavek 131. člena v zvezi s 148. členom in 132. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Uradni list RS, št. 83/01), v zvezi s takšnim dejanjem pa imajo posamezniki zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku ne glede na to, ali takšno dejanje predstavlja tudi (nezakonit) poseg v njihove ustavne pravice ali ne. To izhaja iz drugega stavka 125. člena Ustave Republike Slovenije.

Ker po navedenem vtoževano posamično dejanje ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu, je moralo sodišče tožbo zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS v zvezi s 3. odstavkom 3. člena istega zakona.