Jedro

Očitno pomeni, spoznavno na prvi pogled, organ za brezplačno pravno pomoč zato nima zakonske podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard „očitnosti“.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 52/2016 z dne 26. 4. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe in za vložitev tožbe v zvezi z odločbo Ministrstva za pravosodje št. 56010-20/2015/19 z dne 2. 2. 2016. 2. V zvezi z odločitvijo glede dodelitve BPP za začasno odredbo ugotavlja, da tožnik z začasno odredbo v zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za odobritev BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh ter tako ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP (24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP). Pojasnjuje, da je dne 24. 3. 2016 pridobila sklep Ministrstva za pravosodje št. 56010-20/2015/35 z dne 16. 3. 2015, iz katerega izhaja, da se izvršitev odločbe, ki jo želi tožnik izpodbijati v upravnem sporu, odloži do odločitve Upravnega sodišča RS o vloženi tožbi. Zato meni, da bi sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker ni izkazan vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe.

3. V zvezi z odločitvijo v zvezi z dodelitvijo BPP za vložitev tožbe v upravnem sporu pa podrobno opisuje ureditev izročitvenega postopka po določilih Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter povzame obrazložitev odločbe, zoper katero želi tožnik vložiti tožbo in v zvezi s katero vlaga prošnjo za dodelitev BPP. Po natančnem povzetku razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, toženka ugotavlja, da je bilo v zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno ter v postopku ni bilo kršitev pravil postopka, ki bi narekovale njegovo odpravo, prav tako pa prosilec v prošnji ne navaja dejstev, ki bi kazala na nepravilno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V zvezi z vsebinskim preizkusom zadeve, na katero se nanaša prošnja za dodelitev BPP, toženka ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni bila izkazana verjetnost, da bi bil tožnik v primeru izročitve Republiki Makedoniji izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali kaznovanja ali mučenja, kot tudi ne drugim kršitvam človekovih pravic, zagotovljenih s Konvencijo in Ustavo RS in da so bili glede na to skladno s Pogodbo in ZKP izpolnjeni vsi pogoji za izročitev ter da v RS ni užival pravice pribežališča, niti ne gre za izročitev zaradi političnega ali vojaškega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP je toženka ugotovila, da objektivni pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen in da tožnik s tožbo nima verjetnega izgleda za uspeh.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in opozarja, da je bil sklep Ministrstva za pravosodje izdan po vloženi tožbi in po vloženem predlogu za izdajo začasne odredbe pri Upravnem sodišču RS, zato bi bilo v obravnavanem primeru treba ugotoviti, ali je bilo njegovemu predlogu za začasno odredbo vsebinsko ugodeno. Pri tem se postavi tudi vprašanje pristojnosti odločanja Ministrstva za pravosodje. Dejstvo, da je o začasni odredbi odločalo ministrstvo in ne Upravno sodišče, pa nikakor ne pomeni, da tožnik v času vložitve predloga za izdajo začasne odredbe ni imel verjetnega izgleda za uspeh. Nadalje navaja, da je toženka v okviru odločanja o dodelitvi BPP z meritorno odločitvijo prejudicirala vsebinsko odločitev Upravnega sodišča RS o vloženi tožbi, kar je nezakonito in neustavno. Vsebinsko je presojala obstoj zatrjevanih kršitev v izvedenem izročitvenem postopku pred kazenskim sodiščem in tudi obstoj kršitev odločitve ministrstva za pravosodje. Toženka v okviru 24. člena ZBPP ne more odločati o utemeljenosti tožbe oz. ali je minister in pred tem sodišče v postopku odločanja o izročitvi izdalo pravilno in zakonito odločbo. To je namreč v pristojnosti Upravnega sodišča RS v okviru odločanja o vloženi tožbi in nikakor ne službe za BPP. Sklicuje se tudi na nekatere sodbe Upravnega sodišča in navaja razloge, zaradi katerih je odločitev o dodelitvi BPP za tožnika življenjskega pomena. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka.

5. Tožba je utemeljena.

6. Pogoje za odobritev BPP določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni s tem zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi BPP, določa 24. člen ZBPP. Ta pravi, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, med ostalim tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati, ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Po tretjem odstavku navedene določbe se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

7. Namen BPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč pri tem finančni in tako imenovani objektivni pogoj iz prej navedenega 24. člena ZBPP. Kot izhaja iz citiranega določila, se prošnja za odobritev BPP zavrne, če je očitno, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh.

8. Ta okoliščina mora torej biti očitna, pri tem pa mora biti obrazložitev podana tako, da je iz nje razvidno, da prosilec nima prav nobenih izgledov za uspeh. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu v določeni meri nalaga tudi vsebinski preizkus zadeve. Meje oziroma obseg tega preizkusa predstavlja omenjeni standard „očitnosti“. Očitno pomeni, spoznavno na prvi pogled, organ za brezplačno pravno pomoč pa zato nima zakonske podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard „očitnosti“.

9. Prav to pa je po presoji sodišča storila toženka v obravnavani zadevi, ko je natančno povzela razloge odločbe, s katero se tožnik ne strinja, in pavšalno zaključila, da v obravnavnem primeru tožnik ni izkazal verjetnosti, da bi bil v primeru izročitve Republiki Makedoniji tam izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali kaznovanja ali mučenja, kot tudi ne drugim kršitvam človekovih pravic, zagotovljenih s Konvencijo in Ustavo RS in da so bili skladno s Pogodbo in ZKP izpolnjeni vsi pogoji za izročitev ter da prosilec v RS ni užival pravice pribežališča niti ne gre za izročitev zaradi političnega ali vojaškega kaznivega dejanja, pri čemer še poudarja, da konkretnega tveganja, da bi bil v državi sprejemnici izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega dejanja ali mučenja, ni izkazal. 10. S tem je toženka vsebinsko presodila zakonitost odločitve, kar presega navedeno mejo preizkusa, na kar pravilno opozarja tožnik, ter na podlagi ugotovitve, da je bila odločitev pravilna in zakonita, posegla v tožnikovo uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti. S podrobnimi vsebinskimi razlogi pa ni izpolnila prej navedenega standarda očitnosti, torej spoznavnosti na prvi pogled.

11. Nepravilna pa je tudi zavrnitev tožnikove prošnje v delu, ki se nanaša na dodelitev izredne BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem za vložitev zahteve za izdajo začasno odredbo iz razloga, ker je Ministrstvo za pravosodje s sklepom z dne 16. 3. 2015 (pravilno 16. 3. 2016) zadržalo izvršitev odločbe Ministrstva za pravosodje št. 56010-20/2015/19 z dne 2. 2. 2016 do odločitve Upravnega sodišča RS zoper navedeno odločbo.

12. Res je, da tožnik po izdaji navedenega sklepa ni imel več pravnega interesa zahtevati zadržanje izvršitve odločbe tudi v upravnem sporu, neglede na zakonitost navedenega sklepa, vendar je v zadevi bistveno, ali je imel tak pravni interes v času vložitve prošnje, to je dne 1. 3. 2016, saj dodeljena BPP zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev BPP ter plačilo dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev BPP še niso bila opravljena (drugi odstavek 11. člena ZBPP).

13. Navedeno pomeni, da je pri odločanju o upravičenosti do BPP odločilno dejansko stanje na dan vložitve prošnje za BPP. V praksi se namreč večkrat zgodi, da stranka zaradi kratkih rokov, včasih sama, včasih po pooblaščencu, vloži pravno sredstvo, v zvezi s katerim je zaprosila za BPP, še preden je odločeno o njeni prošnji za BPP, saj bi v nasprotnem primeru zamudila rok za vložitev pravnega sredstva. Če je kasneje njeni prošnji za BPP ugodeno, ji pripadajo tudi stroški sodnega postopka in dajanja pravne pomoči, ki so nastali po vložitvi prošnje.

14. Tako je bilo tudi v obravnavanem primeru, ko je iz spisa razvidno, da je tožnik po pooblaščencu, še pred odločitvijo o njegovi prošnji za BPP in pred izdajo sklepa Ministrstva za pravosodje z dne 16. 3. 2015, dne 14. 3. 2016, vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za pravosodje št. 56010-20/2015/19 z dne 2. 2. 2016 ter predlagal izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži njena izvršitev do pravnomočne odločitve v zadevi.

15. Toženka je verjetnost izgleda za uspeh utemeljevala na dejstvu (sklep Ministrstva za pravosodje z dne 16. 3. 2015), ki je nastalo po podaji prošnje, drugih razlogov, zakaj tožnikova prošnja v tem delu nima verjetnega izgleda za uspeh, pa ni navedla.

16. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka materialno pravo pravilno uporabiti.

17. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

18. Tožnikov predlog, naj sodišče odloči o taksni oprostitvi v zadevi, je neutemeljen, ker se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) taksa ne plačuje v postopkih odločanja o dodelitvi BPP.