Jedro

Tožnikovega sporočila, poslanega po elektronski pošti, ni mogoče šteti za odjavo sprejemnika po 15. členu Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno izpodbijano odločbo je bilo tožniku naloženo, da plača zapadle neplačane prispevke za programe RTV Slovenija za obdobje od junija do novembra 2012 po 12,75 € mesečno, torej skupaj 76,50 € s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne glavnice do dneva izdaje te odločbe v višini 4,13 €. Skupaj je tako tožnik dolžan plačati 80,63 € v roku 15 dni na v odločbi naveden račun. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik po evidenci, ki jo RTV Slovenija vodi v skladu z 38. in 39. členom Zakona o radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS-1) tožnik dolžan plačati prispevek za programe RTV Slovenija za zgoraj navedene mesece. Višino RTV prispevka za leto 2012 določa 3. člen Zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leti 2011 in 2012. Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za kulturo pa je kot drugostopni organ z v uvodu navedeno drugostopno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo. Tožnik se je v pritožbi skliceval na to, da se je na podlagi elektronskih obvestil poslanih RTV Slovenija dne 10. 5. 2012 in 14. 6. 2012 na ustrezen način razbremenil plačevanja RTV prispevka. Drugostopni organ se s tem ne strinja. V postopku je bilo ugotovljeno, da je z mesecem majem 2012 potekla začasna odjava tožnikovih RTV sprejemnikov, ki jo je podal dne 11. 5. 2009. Po 16. členu Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevkov za programe RTV Slovenija (Pravilnik) se po izteku obdobja začasne odjave šteje, da oseba, ki je podala izjavo, postane zavezanec za plačilo RTV prispevka, razen če je RTV Sloveniji pred potekom roka odjave ponovno podala izjavo na način predpisan v 15. členu Pravilnika. Pritožnik je dne 10. 5. 2012 RTV Slovenijo le obvestil, da ne živi več na naslovu … in da nima TV sprejemnikov. Takšno obvestilo pa se ne more šteti za veljavno odjavo RTV sprejemnikov, saj mora biti v skladu s 15. členom Pravilnika odjava sprejemnika podana pisno na predpisanem obrazcu za odjavo, ki je sestavni del Pravilnika in mora vsebovati v tem členu navedene obvezne sestavine. Drugostopni organ na podlagi dokumentacije v spisu ugotavlja, da je bil tožnik o pravilnem oziroma veljavnem načinu podaje odjave RTV sprejemnika pravočasno obveščen s strani RTV Slovenije že z dopisom z dne 8. 5. 2012, vendar pa se ni držal navodil, ampak jih je smatral za „vsiljeno pošto in grobo kršenje ustavnih človekovih pravic“, kot se je izrazil v zadevnem obvestilu z dne 10. 5. 2012. Da to obvestilo ne izpolnjuje pogojev za odjavo RTV sprejemnika po 15. členu Pravilnika je RTV Slovenija tožniku sporočila tudi v elektronskem sporočilu z dne 15. 6. 2012, kateremu je priložila tudi veljavna obrazca za spremembo naslova in odjavo RTV sprejemnikov in ponovno v dopisu z dne 2. 7. 2012. Tožnik pa je izpolnjen odjavni obrazec poslal na RTV Slovenija po elektronski pošti šele dne 27. 11. 2012, kar pomeni, da je do vključno meseca novembra 2012 ostal zavezanec za plačilu RTV prispevka. Neutemeljene pa so tudi tožnikove navedbe, da RTV Slovenija ne omogoča spletne odjave RTV sprejemnika oziroma da so na njeni spletni strani objavljeni obrazci le v PDF formatu, kar naj bi vse predstavljalo nesorazmerne in neupravičene oziroma nelegalne administrativne ovire. Drugostopni organ meni, da tožniku s tem nikakor niso bile kršene procesne pravice v tem smislu, da ne bi mogel pravočasno podaljšati začasne odjave svojih RTV sprejemnikov. Kot je razvidno iz dokumentacije, pa je RTV Slovenija tudi na povsem korekten način obveščala tožnika o njegovih pravicah in obveznostih.

Tožnik je vložil tožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Tožeča stranka v tožbi navaja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, čemu je prvostopni organ tožnika štel kot zavezanca za plačilo RTV prispevka in na kakšen način je to stanje ugotovil. Tožnik na naslovu svojega stalnega prebivališča ..., kjer je naslov prijavil dne 28. 11. 2011, nima lastnega sprejemnika, niti ne uporablja tujega sprejemnika, prav tako na navedenem naslovu ni registriran kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, zaradi česar zanj presumpcije o imetništvu sprejemnika ni mogoče uporabiti. Razen tega je tožnik dne 10. 5. 2012 toženo stranko z elektronskim sporočilom obvestil o spremembi naslova bivanja, kakor tudi, da sprejemnikov nima in jih ne namerava imeti. Po prepričanju tožeče stranke, je tožena stranka od julija 2012 naprej zagotovo vedela za uradni naslov tožnikovega bivališča, kakor tudi za dejstvo, da ni registriran kot odjemalec oziroma plačnik električne energije, saj je te podatke pridobila po uradni dolžnosti. Glede na to je tožeča stranka tožnika zmotno štela kot zavezanca za plačilo RTV prispevka ter izdala izpodbijano odločbo. Tožnik še pojasnjuje, da je do 28. 11. 2011 bival na naslovu ..., kjer je bil registriran za plačilo električne energije ter posledično štel kot imetnik sprejemnika, vendar je po četrtem odstavku 31. člena ZRTVS-1 podal pisno izjavo, da sprejemnika nima, zaradi česar mu tožena stranka prispevka za obdobje 36 mesecev ni zaračunavala. Dne 10. 5. 2012 je toženo stranko pisano obvestil o spremembi bivališča, kakor tudi dejstvu, da sprejemnikov nima in jih ne uporablja. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Priglaša pa tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo najprej postavlja ugovor pasivne legitimacije. Meni, da bi morala biti tožena stranka le RTV Slovenija. Razen tega predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Navaja, da je bilo v pritožbenem postopku sporno le dejstvo, na kakšen način je tožnik odjavil svoje RTV sprejemnike in se s tem razbremenil plačevanja RTV prispevka. Iz dokumentacije jasno izhaja, da je z mesecem majem 2012 potekla začasna odjava RTV sprejemnikov za čas 36 mesecev. Tožeča stranka pa je novi odjavni obrazec poslala na RTV Slovenijo po elektronski pošti šele 27. 11. 2012, kar pomeni, da je do takrat ostala zavezanka za plačilo RTV prispevka. Razen tega je prvostopni organ svojo odločitev oprl na evidence vodene v skladu z 38. in 39. členom ZRTVS-1. Podatki se torej vodijo v evidenci vzpostavljeni na podlagi zakona, to pa posledično pomeni, da gre za uradno evidenco, kot to ureja drugi odstavek 175. člena ZUP. ZUP pa v zvezi s potrdili o podatkih iz uradne evidence nadalje določa, da se le-te štejejo za javne listine. Za te pa v skladu s prvim in drugim odstavkom 149. člena ZUP velja, da dokazujejo tisto, kar se v njih potrjuje ali določa, kar pomeni, da prvotožena stranka v postopku na drugi stopnji ni dvomila v resničnost in verodostojnost podatkov RTV Slovenije. Po prvem odstavku 171. člena ZUP je sicer dovoljeno dokazovati, da so v javni listini torej v uradni evidenci dejstva neresnično potrjena, vendar pa tožeči stranki teh dejstev v postopku pred organom prve in druge stopnje ni uspelo izpodbiti.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Na ugovor tožene stranke glede pasivne legitimacije, sodišče pojasnjuje, da je po petem odstavku 17. člena ZUS-1 toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je postopek odločanja končan. Toženca pa v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka, razen če v primeru tožbe zoper državo oziroma lokalno skupnost Vlada RS oziroma župan za zastopnika določi drug organ države oziroma lokalne skupnosti. V predmetni zadevi je postopek končan z odločbo Ministrstva za kulturo, št. 61540-39/2013/2 z dne 4. 7. 2013, torej je v predmetni zadevi tožena stranka Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za kulturo.

ZRTVS-1 v prvem odstavku 31. člena določa, da mora RTV Slovenija plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti, kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik oziroma drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija. Šteje se, da ima sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalka ali odjemalec oziroma plačnica ali plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, razen če poda pisno izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter da je bila seznanjena z zakonskimi posledicami neresnične izjave (četrti odstavek 31. člena ZRTVS-1). Kdor pridobi sprejemnik in v času pridobitve ni bil zavezanec za plačilo prispevka, mora v tridesetih dneh sprejemnik prijaviti RTV Sloveniji, zavezanec pa mora spremembo naslova oziroma sedeža sporočiti RTV Slovenija najkasneje v 15. dneh po spremembi (peti odstavek 31. člena ZRTVS-1). Preden RTV Slovenija od odjemalca oziroma plačnika električne energije, ki doslej ni bil zavezanec za plačilo prispevka, zahteva plačilo prispevka na podlagi zakona, mu mora omogočiti, da poda izjavo v smislu četrtega odstavka tega člena (šesti odstavek 31. člena ZRTVS-1).

Pravilnik o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija (v nadaljevanju Pravilnik) ureja način prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter način plačevanja prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija. Zavezanec lahko odjavi svoje sprejemnike, kolikor na območju Republike Slovenije nima več svojega sprejemnika, niti v svojih prostorih ne uporablja tujih sprejemnikov. Vlogo za odjavo sprejemnikov mora zavezanec podati pisno na predpisanem obrazcu za izjavo, ki je sestavni del tega Pravilnika v različici za fizične osebe in pravne osebe oziroma posameznike, ki opravljajo samostojno dejavnost in ki mora vsebovati naslednje obvezne sestavine: sklicno številko zavezanca, ime in priimek oziroma naslov oziroma naziv zavezanca, davčno številko oziroma identifikacijsko številko zavezanca, naslov oziroma sedež zavezanca, izjavo, da zavezanec nima več svojega in da v svojih prostorih ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter da je seznanjen z zakonskimi posledicami neresnične izjave, navedbo razloga za odjavo sprejemnika, obdobje, za katerega zavezanec odjavlja sprejemnik, vrsto sprejemnika, ki je predmet odjave, navedbo dokaza, ki utemeljuje resničnost podane izjave in lastnoročni podpis zavezanca (15. člen Pravilnika). Sprejemnik pa je mogoče odjaviti tudi začasno za obdobje, ki je omejeno na največ tri leta. Po izteku obdobja začasne odjave se šteje, da oseba, ki je podala izjavo postane zavezanec za plačilo RTV prispevka, razen če je Radiotelevizija Slovenija pred potekom roka odjave ponovno podala izjavo na način predpisan v 15. členu Pravilnika (prvi odstavek 16. člena Pravilnika).

Odjava sprejemnika za nedoločen čas oziroma trajna odjava je mogoča le v primeru trajne izselitve iz Republike Slovenije, prenehanja obstoja pravne osebe oziroma posameznika, ki opravlja samostojno dejavnost ter nekaterih drugih izrednih okoliščin, ki jih je zavezanec dolžan navesti in k svojim navedbam predložiti dokaze, s katerimi je možno ugotoviti dejstva navedena v odjavi (drugi odstavek 16. člena Pravilnika). Dejstva, navedena v odjavi, se ugotovijo z dokazi, ki jih predloži zavezanec. Zavezanec plačuje RTV prispevek za vključno mesec, v katerem je podal popolno izjavo oziroma do vključno meseca, v katerem RTV Slovenija odloči o razbremenitvi obveznosti plačila RTV prispevka na podlagi 14. člena tega Pravilnika (17. člen Pravilnika).

Kot izhaja iz priloženega spisa, je Radiotelevizija Slovenija tožnika z dopisom z dne 8. 5. 2012 obvestila, da bo potekla odjava za njegove sprejemnike, ki jo je podal v maju 2009 za čas 36 mesecev. Navedeno je, da le v primeru, da sprejemnikov še vedno nima in jih ne bo imel, lahko odjavo podaljša. Pravilnik določa za odjavo obrazec, ki ga pošljejo na telefonsko ali pisno zahtevo, na voljo pa je tudi na navedeni spletni strani. Na ta dopis je tožnik odgovoril z elektronsko pošto z dne 10. 5. 2012 in RTV Slovenija sporočil, da ne živi več na naslovu ..., sicer pa tudi sprejemnikov nima in jih ne namerava imeti. Pripisal je, da sporočilo šteje kot „vsiljeno pošto“. Na to elektronsko tožnikovo sporočilo je tudi RTV Slovenija odgovorila po e-pošti in tožniku pojasnila, da meni, da je pravilno, da se strankam po poteku odjave RTV sprejemnika pošlje formalno obvestilo kljub temu, da jih Pravilnik k temu ne zavezuje. Na ta dopis je tožnik ponovno odgovoril po e-pošti dne 14. 6. 2012, da zavrača prisilni način financiranja in določanja naročnikov z metodami, ki so v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami. Na ta poziv je RTV Slovenija tožniku po e-pošti dne 15. 6. 2012 poslala obrazec za spremembo naslova in odjavni obrazec. Dne 2. 7. 2012 je RTV Slovenija tožniku po običajni pošti poslala dopis, v katerem ga obvešča, da ga bo vodila kot imetnika sprejemnikov in zato kot zavezanca za plačilo RTV prispevka, pri čemer bo upoštevala njegov novi naslov ... Dne 27. 11. 2012 je tožnik RTV Slovenija poslal digitalno podpisan odjavni obrazec.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, je izpodbijana odločitev ob uporabi zgoraj navedenih materialnopravnih določb tudi po presoji sodišča pravilna. Tožniku je začasna odjava njegovih sprejemnikov potekla v mesecu maju 2012, o čemer ga je RTV Slovenija tudi obvestila in opozorila na možnost podaljšanja odjave. Tožnik sprejemnikov ni odjavil vse do novembra 2012, zato je za obdobje od junija do novembra 2012 dolžan plačati prispevek za programe RTV Slovenija. Sodišče še dodaja, da tožnikovega sporočila poslanega po elektronski pošti dne 10. 5. 2012 ni mogoče šteti za odjavo sprejemnika po 15. členu Pravilnika, tožnik pa je bil na pravilen način odjave tudi ustrezno opozorjen z dopisom z dne 8. 5. 2012. Glede tožbenih navedb, da tožnik ni registriran kot odjemalec oziroma plačnik električne energije, pa sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka to trditev prvič postavila šele v tožbi. Glede tega sodišče najprej pojasnjuje, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Glede na to je navedeno dejstvo nedopustna tožbena novota.

Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.