Jedro

Za sklepanje o lastnem ogrožanju morajo biti ugotovljene konkretne okoliščine, kot samomorilske težnje, hoteno slabšanje svojega zdravstvenega stanja ali podobno, vse ob pogoju, da se zanesljivo ugotovi, da zaradi svoje duševne motnje ni sposoben presoditi nevarnosti za lastno ogrožanje ter se voljno in zavestno odločiti za zdravljenje. Tudi o razlogu - ogrožanje drugih je mogoče sklepati le na podlagi konkretnih okoliščin, ki izpričujejo resno grožnjo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavita.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je 4.8.2005 sklenilo, da se N. S. pridrži na zdravljenju na zaprtem oddelku Psihiatrične klinike v Ljubljani najdalj do 4.9.2005. Sodišče je tako odločilo na podlagi zaslišanja pridržanega, njegovega lečečega zdravnika, ki se je pogovoril z materjo in sestro pridržanega, ter na podlagi izvedenskega mnenja. Zaradi narave duševnega stanja pacienta (iz izvedenskega mnenja sledi, da je bil drugič hospitaliziran in da gre za recidiv psihoze) je bilo po mnenju prvostopenjskega sodišča nujno potrebno njegovo nadaljnje zdravljenje, saj bi z morebitnim odpustom lahko huje ogrozil svoje zdravje in življenje, lahko pa tudi zdravje ali življenje tretjih oseb ter si povzročil škodo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo po uradni dolžnosti postavljene pooblaščenke pridržanega, ker je prišlo pri njem do recidiva psihoze, zaradi česar je izgubil stik z realnostjo, to pa lahko privede do ogrožanja njegovega življenja in hude škode zanj. Izrazito negativno stališče ima pridržani do matere, namenil pa se prav k njej domov, kar lahko privede do hujših konfliktov, sicer pa je materi resno grozil. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno.

Proti temu sklepu je vložila revizijo pridržančeva pooblaščenka.

Uveljavlja bistvene kršitve določb Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) v povezavi z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotno uporabo določb ZNP. Predlaga razveljavitev sklepov sodišč druge in prve stopnje.

Sodišče je vročilo revizijo Psihiatrični kliniki, Centru za socialno delo in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

V tem postopku sta se sodišči ravnali, kar zadeva hitrost postopka, po rokih, ki jih določa 77. člen ZNP, vse do vložitve revizije 18.8.2005, ko je postopek iz nepojasnjenih razlogov zastal in je bila le-ta predložena vrhovnemu sodišču šele po več kot dveh mesecih. Ta čas je tako potekel rok, do katerega je bil pridržanec pridržan (mimogrede, že 29.8.2005 je bil premeščen na odprti oddelek klinike). Revizijsko sodišče je tako lahko odločalo le o zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe, ne pa tudi o novem odločanju.

Reviziji ni mogoče pritrditi v stališču, da sta sodišči storili kršitvi po 285. členu in po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvo kršitev opredeljuje zakon sicer kot bistveno kršitev postopka, vendarle relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP). Te kršitve pritožba ni uveljavljala in je zato ni mogoče uveljavljati šele v reviziji (razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP). Kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni. Pridržancu so bile dane možnosti obravnavanja pred sodiščem. Po uradni dolžnosti mu je bila postavljena pooblaščenka, ki se je tudi udeležila naroka dne 4.8.2005. Iz zapisnika o njem nikakor ne sledi, da ne bi mogla zastavljati vprašanj pridržancu, zdravniku, ki ga zdravi, in izvedencu, dajati pripomb k izvedenim dokazom ali predlagati novih, zahtevati dodatnih pojasnil, pogledati v pridržančevo medicinsko dokumentacijo in podobno. Možnosti za obravnavanje so bile torej zagotovljene. Če pa sodišče z dokaznim postopkom ne dožene dovolj popolno dejanskega stanja, kar se očita v reviziji, pa to ne pomeni tu obravnavane kršitve.

Ni se mogoče strinjati niti z revizijskim stališčem, da sta sodišči storili kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V čem bi bili razlogi v obrazložitvah obeh odločb med seboj v nasprotju, ali kateri razlogi manjkajo, revizija ne pove. Le ugotovljena dejstva, kot bo kasneje pojasnjeno, ne utemeljujejo dovolj sprejete odločitve. To pa ni razlog za to očitano kršitev, saj je mogoče obe odločbi preizkusiti.

Pač pa je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki je za pridržalni postopek zapisano v 70. členu ZNP, po katerem je mogoče izreči ukrep o pridržanju osebe, če je zaradi narave njene duševne bolezni ali duševnega stanja nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja, ker ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi ali povzroča škodo sebi ali drugim. Sodišči sta sicer v obrazložitvah svojih odločb poudarili, da gre pri prisilnem pridržanju na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice za hud poseg v človekove pravice in bolnikove temeljne svoboščine, vendar pa nista pri svojem odločanju, tudi po prepričanju revizijskega sodišča, dovolj razjasnili vseh pravno pomembnih okoliščin, da bi bilo mogoče na njihovi podlagi izreči ukrep, ki globoko posega v pridržančevo telesno in duševno integriteto.

Revizija sicer po nepotrebnem poudarja, da iz pričevanja in izvedenskega mnenja ni razvidno, da bi imel pridržanec samomorilske težnje, ker odločbi tega razloga v zvezi z lastnim ogrožanjem življenja sploh ne omenjata. Res pa sama dejstva, da gre pri pridržancu za recidiv psihoze, spričo katerega nima stika z realnostjo, da je poln idej, blodenj, maničnih impulzov, zaradi katerih bi kar potoval in začel velike projekte - ne omogočajo sklepanja o tem, da ogroža svoje življenje ali si hudo škodi. Za takšno sklepanje morajo biti ugotovljene konkretne okoliščine, kot že omenjene samomorilske težnje hoteno slabšanje svojega zdravstvenega stanja ali podobno, vse ob pogoju, da se zanesljivo ugotovi, da zaradi svoje duševne motnje ni sposoben predsoditi nevarnosti za lastno ogrožanje ter se voljno in zavestno odločiti za zdravljenje. V tej zadevi pa ni bilo dognano, katero pridržančevo konkretno ravnanje ogroža njegovo življenje in mu povzroča hudo škodo. Kopica idej in blodenj, želja po potovanju in velikih projektih pač ne izpričujejo pridržančevega ogrožanja svojega življenja oziroma zdravstvenega ali kakšnega drugega lastnega ogrožanja.

Podobno, kot je bilo pravkar povedano, velja tudi za drugi razlog, ki sta ga upoštevali sodišči - da pridržanec ogroža svojo mater.

Elementov tega ogrožanja sodišči nista ugotovili, ne po načinu ne po intenzivnosti, zaradi česar ni mogoče ugotoviti, ali je šlo za resno grožnjo. Le grožja takšne narave je lahko podlaga za izrek ukrepa po 70. členu ZNP. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je pridržanec resno grozil svoji materi, ne pojasni pa, v čem se kaže ta resnost. Tega niti ni moglo pojasniti, saj prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem ni ugotavljalo relevantnih dejstev. Še več, zapisalo je, da je pridržanec "v preteklosti resno grozil materi", medtem ko je pritožbeno sodišče le povzelo ugotovitev, da se je pridržanec namenil domov in da je resno grozil materi.

Tako se je izkazalo, da sodišči nista pravilno upoštevali vsebine 70. člena ZNP v povezavi z ustavnopravnimi določbami, kar oboje sicer navajata v svojih odločbah, saj je ostalo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Revizija je v tem obsegu utemeljena.

Razloženo je narekovalo razveljavitev obeh odločb (drugi odstavek 380. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP), v nov postopek pa zaradi uvodoma povedanega razloga zadeve ni treba vračati (3. točka 365. člena ZPP).