Jedro

Po sklepu o dedovanju so bili na podlagi zakonitega dedovanja proglašeni dediči zapustnikovega premoženja zapustnikova vdova in njegovih pet otrok, vsak do 1/6, v nadaljevanju pa so si z dednim dogovorom to zapuščino razdelili tako, da je vse premoženje prejel sin J.R. mlajši, prevzel pa je tudi oskrbo matere in se zavezal izročiti določeno premoženje bratu in sestram. Torej so bili zakoniti dediči po prvotnem sklepu vsi dediči prvega dednega reda v enakih deležih in ne le J.R. mlajši, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje pri izdaji dodatnega sklepa o dedovanju.

Odpoved v korist določenega dediča se ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža.

Izrek

Pritožbam se ugodi, dodatni sklep o dedovanju se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod A ugotovilo, da v zapuščino dodatno sodijo nepremičnine vl. št. 83 k.o. T. do 2/45, da čista vrednost dodatne zapuščine znaša 13.333,00 EUR in da je po dosedanjem sklepu o dedovanju celotno zapuščino podedoval zapustnikov sin J. R., pod B pa je proglasilo za dediča na podlagi zakonitega dedovanja zapustnikovega sina J. R.do celotne dodatne zapuščine.

Zoper dodatni sklep o dedovanju so se v roku, vsi laično, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predlagane odločitve, pritožili dediči J. S., A. J., A. R. in A. C., vsi po vsebini enako. V pritožbah navajajo, da v prvotnem postopku niso vedeli za obstoj še znatnega dodatnega premoženja pokojnega očeta in glede tega premoženja takrat niso podali nobene izjave o odstopu deleža bratu J.R. Zato zahtevajo, da po dodatnem dedovanju dobijo vse, kar jim pripada po zakonu in ne odstopajo svojega deleža nikomur.

Dedič J.R. v odgovoru na pritožbe navaja, da je prvotno podedoval vse premoženje zavezujoč se za skrb za mamo, kar je tudi dosledno izpolnil. Vsi ostali dediči so se dedovanju odpovedali.

Pritožbe so utemeljene.

Res skladno določbi 1. odstavka 221. člena Zakona o dedovanju (ZD), če se najde dodatna zapuščina, sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli dodatno zapuščino z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Po sklepu o dedovanju v tej zapuščinski zadevi z dne 26.9.1996 so bili na podlagi zakonitega dedovanja proglašeni dediči zapustnikovega premoženja zapustnikova vdova in njegovih pet otrok, vsak do 1/6, v nadaljevanju pa so si z dednim dogovorom to zapuščino razdelili tako, da je vse premoženje prejel sin J.R. mlajši, prevzel pa je tudi oskrbo matere in se zavezal izročiti določeno premoženje bratu in sestram. Torej so bili zakoniti dediči po prvotnem sklepu vsi dediči prvega dednega reda v enakih deležih in ne le J.R. mlajši, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega dodatnega sklepa o dedovanju. Spregledati namreč tudi ni določbe 2. odstavka 136. člena ZD, da se odpoved v korist določenega dediča ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža. Pritožbeno sodišče je zaradi zgoraj pojasnjene zmotne uporabe materialnega prava pritožbam ugodilo in dodatni sklep o dedovanju razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 163. členom ZD), ker samo sklepa ni moglo spremeniti. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je vdova zapustnika sedaj že pokojna in bo zato potrebno upoštevati tudi dedovanje deleža, ki bi sicer po zapustniku pripadal njej.