Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Golo dejstvo, da je imela tožena stranka del pogodb o varovanju sklenjenih le za določen čas, ne dokazuje, da je prav v spornem obdobju imela začasno povečan obsega dela. Dokazuje le negotovost ponovne sklenitve pogodb o varovanju z obstoječimi naročniki in s tem možnost zmanjšanja obsega dela. Tak poslovni riziko (ki mu je nenazadnje podvržena večina gospodarskih družb), ni zakonit razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas.
Revizija se zavrne.
1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, da ni prenehala veljati z dnem 30. 9. 2004, da delovno razmerje traja tudi po tem datumu z vsemi pravicami, razen v času od 16. 10. 2006 do 15. 11. 2006, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu za čas od 1. 10. 2004 dalje izplačati pripadajoče plače in regres za letni dopust (razen regresa za leti 2005 in 2006) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da ni obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in da obdobje, v katerem je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ne ustreza pojmu začasnosti.
2. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in se strinjalo s presojo, da tožena stranka ni dokazala začasno povečanega obsega dela, saj več kot petletno zaporedno sklepanje pogodb o zaposlitvi kaže na konstantno potrebo po tožnikovem delu, bojazen pred morebitno izgubo naročil pa sodi v okvir splošnih tveganj v zvezi s poslovanjem podjetja in zato ni zakonit razlog za zaposlovanje za določen čas.
3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga iz 1. in 3. točke 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), to je bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da zgolj to, da je zaposlitev za določen čas trajala pet let in se podaljševala za krajša obdobja, še ne pomeni izigravanja instituta zaposlitve za določen čas. Tožena stranka je imela s pogodbenimi partnerji dve vrsti razmerij: nekatere pogodbe so bile trajne, nekatere pa časovno omejene. Za trajen obseg pogodb so bili delavci zaposleni za nedoločen čas, za izvajanje del po pogodbah, ki so bile časovno omejene (lahko le na par dni ali pa tudi deset let), pa je sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Nekatere pogodbe s poslovnimi partnerji, ki so bile sklenjene za določen čas, so se podaljševale, nekatere ne. Za primer varovanja na Ministrstvu za gospodarstvo je bila sklenitev pogodbe odvisna od uspeha na javnem razpisu. Ko je prišlo do odpovedi pogodbe o varovanju na Ministrstvu za gospodarstvo, se je začel zmanjševati obseg dela. Zato je tožniku tudi prenehalo delovno razmerje za določen čas. Revizija se ne strinja s stališčem, da obstaja med tožnikovimi delodajalci pravno nasledstvo. Najprej je bil zaposlen v družbi V. B. d.d., nato v hčerinski družbi V. R. d.o.o., ki je sedaj V. L. d.o.o.. Pri prvem delodajalcu mu je pogodba o zaposlitvi prenehala sporazumno, nakar je pri drugem sklenil novo pogodbo in torej ni šlo za prevzem. Pri toženi stranki je bil zaposlen le eno leto in v tem času je prišlo do prekinitve pogodbe o varovanju z Ministrstvom za gospodarstvo. Kot bistveno kršitev revizija uveljavlja nasprotje med razlogi sodbe o izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in zapisnikom o tej izpovedi, kjer stavek, ki ga je izrekel, ni zapisan do konca, zapisani del pa je iztrgan iz celotnega konteksta. Povedal je namreč, da ne more prevzeti rizika za zaposlitev delavcev za nedoločen čas, če so pogodbe o varovanju sklenjene le za določen čas. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje tako, da se zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
4. Revizija ni utemeljena.
5. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).
6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. To kršitev revizija smiselno očita sodišču v zvezi s povzemanjem izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke. Očitana bistvena kršitev ni podana, saj ima izpodbijana sodba jasne razloge o odločilnih dejstvih. Zatrjevana izpoved zakonitega zastopnika, ki naj bi bila v zapisniku o njegovem zaslišanju povzeta pomanjkljivo, ni bila odločilnega pomena, saj v izpodbijani sodbi sploh ni omenjena, sodišče prve stopnje pa je izjavo razumelo v kontekstu celotne izpovedi: da je bil razlog za zaposlitev tožnika za določen čas v tem, da je imela tožena stranka z določenim številom naročnikov sklenjeno pogodbo o varovanju le za določen čas. Obe sodišči sta glede tega zavzeli stališče, da je negotovost glede bodočega obsega del (spričo dejstva, da so nekatere pogodbe o varovanju sklenjene le za določen čas), poslovni riziko, ki ni zakonit razlog za zaposlovanje za določen čas in da ob sklepanju pogodb o zaposlitvi s tožnikom začasno povečan obseg dela ni dokazan. Izpodbijano sodbo je tako mogoče preizkusiti.
7. Z navedbo, da med bivšimi tožnikovimi delodajalci in toženo stranko ni pravnega nasledstva oziroma da tožnik od prejšnjih delodajalcev k toženi stranki ni bil prevzet, revizija skuša uveljaviti nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.
8. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči. Iz njega pa izhaja, da je bil tožnik kot varnostnik II ali varnostnik III pri toženi stranki, njenih pravnih prednikih oziroma pri delodajalcih, med katerimi je prišlo do prevzema dejavnosti varovanja, zaposlen na podlagi več pogodb o zaposlitvi za določen čas in sicer pet let, od tega ves čas na lokaciji Ministrstva za gospodarstvo. Tožnikovi delodajalci so za tega naročnika storitev varovanja izvajali od 1. 9. 1998 do 1. 9. 2006. Zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas je tožnik sklenil 26. 9. 2003 za čas od 1. 10. 2003 do 30. 9. 2004. 9. Zaposlitev za določen čas je izjema od pravila, vsebovanega v prvem odstavku 10. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 40/2002), da se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. Primere, v katerih se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, določa 52. člen ZDR. Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (54. člen ZDR).
10. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem nižjih sodišč, da zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom v spornem primeru ni podan, saj nepretrgano petletno delo na istem delovnem mestu ne ustreza standardu začasnosti, predvsem pa tožena stranka začasno povečanega obsega dela ni dokazala. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje izhaja, da je imela tožena stranka in pred njo drugi tožnikovi delodajalci, z Ministrstvom za gospodarstvo sklenjene pogodbe o varovanju v obdobju od 1. 9. 1998 do 1. 9. 2006. Zadnja pogodba je bila sklenjena 1. 9. 2004 za obdobje dveh let, medtem ko je bila zadnja pogodba o zaposlitvi tožnika sklenjena 26. 9. 2003 za čas do 30. 9. 2004. Zaposlitev tožnika za določen čas se torej datumsko ne ujema s trajanjem časovno omejene pogodbe o varovanju na Ministrstvu za gospodarstvo, zato obstoj pogodbe o varovanju s tem naročnikom ob sklenitvi tožnikove pogodbe o zaposlitvi ne dokazuje začasno povečanega obsega dela. Ta zakonit razlog bi bil npr. eventualno podan, če bi tožena stranka pogodbo o zaposlitvi s tožnikom sklenila ob sklenitvi pogodbe o varovanju s tem naročnikom (ali tudi med trajanjem te pogodbe) in do njenega izteka. Golo dejstvo, da je imela tožena stranka del pogodb o varovanju sklenjenih le za določen čas, pa ne dokazuje, da je prav v spornem obdobju imela začasno povečan obsega dela. Dokazuje le negotovost ponovne sklenitve pogodb o varovanju z obstoječimi naročniki in s tem možnost zmanjšanja obsega dela. Tak poslovni riziko (ki mu je nenazadnje podvržena večina gospodarskih družb), pa ni zakonit razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas (1).
11. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.
Op. št. (1): Prim: sodbe VS RS VIII Ips 558/2009 z dne 26. 1. 2009, VIII Ips 141/2008 z dne 25. 1. 2010, VIII Ips 525/2008 z dne 20. 4. 2010.