Jedro

Enako kot je to veljalo že pred novelo ZPP-D, je pogoj za pravilno vročitev, da je bilo vročanje izvedeno tam, kjer naslovnik dejansko stanuje in ni dovolj, da ima tam le formalno prijavljeno bivališče. ZPP namreč vročanje fizičnim osebam navezuje na njihovo stanovanje in ne na njihovo prebivališče, pojem stanovanja pa je treba razumeti v dejanskem smislu: za vročanje je odločilen kraj dejanskega bivanja.

V kolikor bi se torej izkazalo, da toženka tudi v zimskem času redno tedensko prihaja v stanovanje na V. in tu občasno tudi prespi, ni nobenega razloga, da tega bivališča ne bi bilo mogoče šteti za stanovanje. Velja pa seveda tudi obratno: če bi iz ugotovljenih dejstev izhajalo, da realne možnosti, da se toženka s pisanji, ki bi se ji vročala na ta naslov, ne bi mogla seznaniti (ker bi na primer prihajala sem neredno ali v daljših časovnih razmakih), tega bivališča ni mogoče opredeliti kot stanovanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, zamudni sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Vrhniki je z izpodbijanim zamudnim sklepom ugotovilo, da je tožena stranka tožečo stranko motila v posesti oziroma soposesti ter ji odvzela soposest na v izreku sklepa opredeljenih nepremičninah in z dejanji kot so opisana v točkah I do V izreka. Naložilo ji je, da na način, ki je opredeljen v točkah VI do X, vzpostavi prejšnje stanje, ter ji v bodoče prepovedalo ravnanja opisana v točkah I do V sklepa. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 352,80 EUR s pripadki.

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Navaja, da je za obstoj spora prvič izvedela ob prejemu izpodbijanega sklepa, saj ji tožba tožeče stranke nikoli ni bila vročena. Vsa sodna pisanja v tej zadevi so ji bila vročena na naslov V., kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, vendar že več let dejansko prebiva na naslovu L., kjer ima zadnje pol leta prijavljeno tudi začasno prebivališče. Tožeča stranka je sin tožene stranke in je bila seznanjena z dejstvom, da tožena stranka dejansko prebiva na drugem naslovu. Tožena stranka je starejša gospa z zdravstvenimi težavami, zaradi katerih ji je oteženo tudi gibanje, zato se redko vrača na prebivališče na naslovu V. Tam v zimskih mesecih sploh ne more prebivati, saj nima urejenega ogrevanja. O tem, da bi na tem naslovu prejela kakšno sodno pisanje, je tožeča stranka nikoli ni obvestila. Meni, da je naslov, kam naj se vroča sodna pisanja v tem postopku, tožeča stranka navedla zato, da bi dosegla izdajo zamudne odločbe. Vročevalec v tej zadevi se ni prepričal o tem, ali ima tožena stranka začasno prebivališče kje drugje in ni poizvedoval, kje bi jo lahko našel (tretji odstavek 142. člena ZPP). Ni postopal niti po drugih določilih ZPP, ki se nanašajo na vročitev. V nadaljevanju pritožnica povzema vsebino 142. člena ZPP in opozarja, da iz podatkov spisa ne izhaja, ali in pri kom naj bi vročevalec pustil sporočilo za toženko iz tretjega odstavka 142. člena ZPP, v kolikor je na naslovu ni našel, niti podatkov o tem, ali je vročevalec tudi v drugo, torej po tem, ko naj bi poskušal z vročitvijo, ravnal v skladu s 140. členom ZPP. Meni, da je podan pritožbeni razlog po 7. in 8. točki 339. člena ZPP, saj toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Prepričana je v neutemeljenost tožbenih zahtevkov in bi, v kolikor bi za to tožbo vedela, nanjo odgovorila in zahtevku nasprotovala. Tožena stranka tudi obvestila, če ga je vročevalec pustil v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu V., nikoli ni prejela. Po njenem predvidevanju ga je tožnik odtujil oziroma zavrgel. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje navedbi tožene stranke, da na naslovu V. ne stanuje stalno, vendar pa v svoje stanovanje, ki se tam nahaja, prihaja redno vsak teden in na ta naslov ves čas prejema tudi pošto. V poletnem času so ti obiski pogostejši in tožena stranka v stanovanju tudi prespi oziroma biva krajši čas, v zimskem času pa v njem prespi le občasno, čeprav v stanovanje redno prihaja. Pred vročitvijo tožbe v tej zadevi je bil toženi stranki na oba naslova poslan tudi poziv zaradi motenja in odvzema posesti, vendar je tožeča stranka prevzela le poziv poslan na naslov V., poziv, poslan na naslov L., pa se je vrnil z oznako „ni dvignil“. Meni, da tožena stranka namenoma ni dvignila sodne pošiljke, saj je morda, kot prava neuka oseba, glede vročanja menila, da to zanjo ne bo imelo posledic. Bila je namreč seznanjena s tem, da bo zoper njo vložena tožba. Tožena stranka sicer predlaga, da se izpodbijano sodbo (pravilno sklep) spremeni tako, da se zahtevek zavrne, pri tem pa sploh ne poda trditvene in dokazne podlage za njegovo zavrnitev. Predlaga poizvedbe o naslovu tožene stranke za vročanje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izpodbijani zamudni sklep je pritožbeno sodišče preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6. Prvi odstavek 318. člena ZPP določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da sodišče lahko izda sklep (1), s katerim ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz drugega odstavka 428. člena ZPP ne odgovori na tožbo. Poleg ostalih pogojev (da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost zahtevka; da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana) mora biti po prvi točki prvega odstavka 318. člena ZPP izpolnjen tudi pogoj, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor.

7. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbo s pozivom naj na tožbo odgovori, toženki vročalo na naslovu V., vročitev pa je bila opravljena z nadomestno vročitvijo, ki jo opredeljuje tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP.

8. V zvezi s takšnim načinom vročanja so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi moral vročevalec, ko je ugotovil, da sodnega pisanja toženki ne more osebno vročiti, poizvedovati, kdaj in kje bi jo lahko našel, ob prvem poskusu vročitve pa bi ji moral pustiti tudi sporočilo o tem, kdaj bo izvršen drugi poskus vročitve. Toženka je ob tem očitno spregledala, da so bile določbe ZPP, ki se nanašajo na vročanje, z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), ki je stopil v veljavo 1. 10. 2008, spremenjene. Tako so bili popolnoma spremenjeni tudi tretji, četrti in peti odstavek 142. člena ZPP. Osebna vročitev se po uveljavitvi novele ZPP-D opravlja tako kot se je prej opravljala t. i. neosebna vročitev. Če vročevalec naslovnika ne najde, v nabiralniku ali pri osebah, ki sicer lahko sprejmejo oziroma morajo sprejeti pošiljko, pusti obvestilo. Vendar ne več obvestila o tem, kdaj bo vnovični poskus vročitve, kot je to veljalo pred novelo, pač pa obvestilo, da pisanje čaka (praviloma) na pošti 15 dni. Če v tem času ni dvignjeno, nastopi fikcija vročitve. Šteje se, da je vročitev opravljena s potekom 15 dnevnega roka, v katerem bi bilo treba pisanje dvigniti. Drugače kot pred uveljavitvijo novele, se sedaj, če naslovnik v roku 15 dni pisanja ne dvigne, po poteku roka le - to ne vrne sodišču, pač pa se ga, kot da gre za navadno vročitev, pusti v naslovnikovem nabiralniku.

9. Je pa, enako kot je to veljalo že pred novelo ZPP-D, pogoj za pravilno vročitev, da je bilo vročanje izvedeno tam, kjer naslovnik dejansko stanuje in ni dovolj, da ima tam le formalno prijavljeno bivališče. ZPP namreč vročanje fizičnim osebam navezuje na njihovo stanovanje in ne na njihovo prebivališče, pojem stanovanja pa je treba razumeti v dejanskem smislu: za vročanje je odločilen kraj dejanskega bivanja.

10. V konkretnem primeru pritožnica v pritožbi trdi, da dejansko prebiva v L., kjer ima prijavljeno tudi začasno bivališče. Na naslov V. se le redko vrača, tam pa v zimskih mesecih sploh ne more bivati, saj nima urejenega ogrevanja. Tožnik v odgovoru na pritožbo takšne trditve le delno prereka, saj priznava, da toženka na V. ne stanuje stalno in v zimskem času v stanovanju le občasno prespi. Trdi pa, da kljub temu na ta naslov prihaja vsak teden in tu sprejema tudi pošto.

11. Med pravdnima strankama torej (en) kraj dejanskega bivanja in s tem kraja stanovanja ni sporen. Toženkino stanovanje je na naslovu L. Ker pa ni nujno, da ima oseba zgolj eno stanovanje, se postavlja vprašanje, ali s strani tožnika zatrjevana dejstva, da toženka redno (tedensko) prihaja na V. in tam sprejema tudi pošto, prespi pa v zimskih mesecih le občasno (2), ob njihovi izkazanosti zadostujejo za to, da tudi to bivališče predstavlja stanovanje v smislu določb ZPP o vročanju. Po mnenju pritožbenega sodišča bi bil odgovor lahko pritrdilen. Pri presoji, ali gre za „stanovanje“, je namreč potrebno upoštevati namen določb o nadomestnih vročitvah. Ta namen pa je v tem, da zagotavljajo razumno pričakovanje, da se bo naslovnik pravočasno seznanil z vročenim pisanjem. V kolikor bi se torej izkazalo, da toženka tudi v zimskem času redno tedensko prihaja na V. in tu občasno tudi prespi, ni nobenega razloga, da tega bivališča ne bi bilo mogoče šteti za stanovanje. Velja pa seveda tudi obratno: če bi iz ugotovljenih dejstev izhajalo, da realne možnosti, da se toženka s pisanji, ki bi se ji vročala na ta naslov, ne bi mogla seznaniti (ker bi na primer prihajala sem neredno ali v daljših časovnih razmakih), tega bivališča ni mogoče opredeliti kot stanovanja.

12. Ker sodišče prve stopnje dejstev oziroma okoliščin, ki bi omogočale presojo vprašanja, ali je (tudi) bivališče toženke na Vrhniki mogoče opredeliti kot stanovanje, ni ugotovilo, pritožbeno sodišče zaenkrat o tem vprašanju ne more zavzeti stališča. Posledično zaenkrat tudi ni mogoče odgovoriti na to, ali je bila vročitev na tem naslovu pravilno opravljena in zamudni sklep pravilno izdan.

13. Pritožbi je zato ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo. Zadevo zaradi dopolnitve postopka, v smislu ugotovitve dejstev, ki jih stranki zatrjujeta in bodo omogočila presojo, ali je bila vročitev opravljena na naslovu stanovanja ali ne, vrača sodišču prve stopnje.

14. V kolikor bo sodišče prve stopnje po izvedbi s strani strank predlaganih dokazov ugotovilo, da vročitev ni bila opravljena na naslovu stanovanja toženke, bo odredilo ponovno vročitev, po prejemu odgovora na tožbo pa s postopkom nadaljevalo do končne odločitve. V primeru, da bi zaključilo, da je tudi bivališče toženke na Vrhniki mogoče šteti za stanovanje in torej napak v vročitvi ni bilo, pa bo v zadevi ponovno odločalo na podlagi 318. člena ZPP.

(1) Ker gre za postopek zaradi motenja posesti, sodišče odloča s sklepom in ne s sodbo (primerjaj 428. in 429. člen ZPP).

(2) Vročanje se je opravljalo 24.11. oziroma 11.12.2012.