Jedro

Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih.

Pri plačilu za opravljanje višje vrednotnega dela na podlagi 44. člena ZDR-1 ne gre za napredovanje oziroma za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja s priznanjem razlike v plačilu za delo, ker tožnica od uvedbe univerzalnih okenc ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo.

Delavec je zaradi protipravnega ravnanja delodajalca v predhodnem obdobju, ker mu ni zagotavljal ustreznega plačila, prikrajšan tudi v obdobju upravičenih odsotnosti z dela, saj prejema nadomestilo plače glede na predhodno prejeto plačilo za delo.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi v drugem odstavku I.točke, v III. in IV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj tožnici plača razliko v bruto plači v skupnem znesku 4.506,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenih mesečnih neto zneskov, v presežku je zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na odvod plačila davkov in prispevkov od vtoževanih zneskov (II. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo tožničinih stroškov postopka 759,31 EUR (III. točka izreka) ter jo zavezalo za plačilo sodne takse (IV.točka izreka).

2.Zoper zavrnilni del sodbe in posledično odločitev o stroških se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega pravnega izhodišča, da se izravnalni dodatek upošteva pri plači delovnega mesta sodelavca I; gre za v internih aktih določeni del sistemske plačne strukture pri toženki, ki omogoča ohranitev stabilnosti dohodka. Trdi, da je z njegovo izločitvijo iz primerjave sodišče prve stopnje poseglo v celovitost plačne strukture in znižalo plačo, ki bi jo tožnica prejela v obdobju dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela; prejela je nižje plačilo od delavke, ki je formalno razporejena na enako delovno mesto in opravlja isto delo, kar nasprotuje načelu enakega plačila za enako delo. Vztraja, da delavec, ki uveljavlja plačilo po dejanskem delu, ne sklene nove pogodbe o zaposlitvi, zato ne more izgubiti pravic, vezanih na formalno prerazporeditev ali sklenitev nove pogodbe (73. oziroma 83. člen kolektivne pogodbe). Trdi, da je naloge sodelavca I opravljala že od uvedbe univerzalnega okenca v letih 2006-2007; če bi bila že takrat razporejena na višje vrednoteno delovno mesto, bi ji dodatek pripadal kot del plače delovnega mesta sodelavec I. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno izhajalo iz leta 2019 kot relevantnega trenutka in spregledalo celoten dejanski okvir; svetovalci I so v relevantnem obdobju prejemali izravnalni dodatek. Meni, da je sodišče prve stopnje brez dokazne presoje sledilo toženki, ki je izravnalni dodatek enostransko izključila iz svojih izračunov razlike v plači z utemeljitvijo, da bi ga tožnica ob prerazporeditvi izgubila; preveriti bi moralo, kako in pod kakšnimi pogoji je toženka ta dodatek izplačevala drugim delavcem na delovnem mestu sodelavec I. Zatrjuje notranje protislovje med razlogi sodbe in kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje uporabilo okrnjeno plačo, brez izravnalnega dodatka, torej del plače, ki je bil dejansko izplačan celo delavcem na nižjem delovnem mestu. Zatrjuje še kršitev določb postopka iz 8.točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem ekonomske stroke; kadar je sporno, kateri plačni elementi sestavljajo primerjalno plačo in je treba preveriti pravilnost obračunskih metod, je treba za ugotovitev dejstev postaviti izvedenca. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka odgovarja na pritožbo tožnice in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350.člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6.Tožnica od toženke zahteva plačilo iz naslova opravljanja višje vrednotnega dela za nezastarano obdobje od junija 2019 do decembra 2022. Trdi, da je od uvedbe univerzalnega okenca v letih 2006 do 2007 dejansko opravljala delo sodelavca I, in ne dela sodelavca II, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Toženka je z njo dne 27. 7. 2023 sklenila pogodbo o zaposlitvi za višje vrednoteno delovno mesto sodelavec I, ki se uporablja od 1.8.2023 dalje ter ji za čas od 1. 1. 2023 do 31. 7. 2023 izplačala razliko v plači med obema delovnima mestoma, ne pa tudi za predhodno obdobje. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica dejansko opravljala naloge delovnega mesta sodelavec I, zaradi česar je delno ugodilo njenemu zahtevku za plačilo razlike v plači na podlagi 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Glede višine prikrajšanja je sledilo izračunu, ki ga je pripravila toženka, ki je prikrajšanje izračunala glede na razliko v osnovni bruto plači obeh delovnih mest ter pripadajočih dodatkih, z izjemo dodatka za izravnavo.

7.Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih. Eden od teh dodatkov je lahko tudi dodatek za izravnavo po Kolektivni pogodbi toženke iz leta 2012 in 2018, če so za njegovo izplačilo izpolnjeni pogoji iz Kolektivne pogodbe.

8.Kolektivna pogodba iz leta 2012 je v prvem odstavku 73. člena določala, da delavcem, ki se jim je ob uveljavitvi nove Kolektivne pogodbe in Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v letu 2012 znižala plača, pripada dodatek za izravnavo. Dodatek predstavlja fiksen znesek, ki se ne usklajuje, izračuna pa se v višini razlike v plači (osnovne plače, posebnega usklajevalnega zneska in dodatka za delovno dobo) pred in po spremembi sistemizacije. Določeno je bilo še, da delavec dodatek za izravnavo obdrži do izpolnitve minimalnih pogojev za upokojitev (drugi odstavek 73. člena Kolektivne pogodbe iz leta 2012). Pravico do dodatka pa izgubi tudi v primeru, da v obdobju, ko prejema dodatek za izravnavo, sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo (četrti odstavek 73. člena Kolektivne pogodbe iz leta 2012). S spremembo in dopolnitvijo Kolektivne pogodbe v letu 2018 je bil 73. člen spremenjen tako, da je delavcem, ki se jim je s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi ob uveljavitvi Pravilnika o sistemizaciji dela s 1. 3. 2018 znižala osnovna bruto plača, pripadal dodatek za izravnavo v višini razlike med seštevkom osnovne bruto plače, dodatkom za delovno dobo, dodatkom za napredovanje (karierne stopnice) in morebitnim dodatkom za izravnavo iz leta 2012. Enako kot leta 2012 je bilo določeno, da delavec obdrži pravico do dodatka za izravnavo do izpolnitve minimalnih pogojev za upokojitev oziroma do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto z višjo osnovno bruto plačo (drugi do peti odstavek 73. člena Kolektivne pogodbe iz leta 2018). Dodatek za izravnavo se je ohranil tudi ob spremembi Kolektivne pogodbe v letu 2022, ki prav tako določa, da delavec izgubi pravico do dodatka, če izpolni minimalne pogoje za upokojitev ali če sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo (83.člen Kolektivne pogodbe iz leta 2022).

9.Stališče sodišča prve stopnje, da tožnici dodatek za izravnavo za delo na delovnem mestu sodelavec I ne pripada, ker bi ga s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto sodelavec I dne 1. 6. 2019 izgubila, je napačno. Pri plačilu za opravljanje višje vrednotnega dela na podlagi 44. člena ZDR-1 ne gre za napredovanje oziroma za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja s priznanjem razlike v plačilu za delo, ker tožnica od uvedbe univerzalnih okenc ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo. Posledično niso izpolnjeni pogoji iz 83. člena Kolektivne pogodbe. Tožnici dodatek za izravnavo za opravljeno delo sodelavca I pripada, če bi ji pripadal ob njegovi uvedbi v letih 2012 in 2018.

10.Glede na to bi sodišče prve stopnje pri izračunu prikrajšanja tožnice pri plačilu za delo moralo izhajati iz stanja v letu 2012, kot to pravilno uveljavlja pritožba. Na podlagi izpovedi priče A.A. je namreč ugotovilo, da se delo sodelavca II in I od uvedbe univerzalnih okenc dalje ni več razlikovalo, zato bi moralo upoštevati, da je tožnica že ob spremembah sistemizacije v letu 2012 in 2018 opravljala naloge višje vrednotenega delovnega mesta. Posledično bi moralo ugotoviti, ali bi tožnici, če bi bila že takrat tudi pravilno formalno zaposlena na delovnem mestu svetovalec I, pripadal dodatek za izravnavo. Če ji dodatek za izravnavo pripada (ali na podlagi Kolektivne pogodbe iz leta 2012 in/ali Kolektivne pogodbe iz leta 2018), je treba nadalje ugotoviti, v kakšni višini. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnici v takem primeru pripada dodatek za izravnavo tudi za čas, ko je nadomeščala sodelavke, zaposlene na delovnem mestu sodelavec I. Sodišče prve stopnje tega zaradi svojega napačnega materialnopravnega stališča, da tožnici za delo na delovnem mestu sodelavec I dodatek za izravnavo ne pripada, ni ugotavljalo.

11.V okviru materialnopravnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče še dodaja, da je nepravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnici pripada razlika v plačilu za delo le za čas, ko je delo dejansko opravljala, ne pa tudi za čas upravičenih odsotnosti z dela. Obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljeno delo, ni omejena le na čas, ko delavec opravlja delo, temveč tudi na čas, ko je delavec z dela upravičeno odsoten, saj mu za čas upravičene odsotnosti z dela pripada ustrezno nadomestilo plače (prvi odstavek 137. člena ZDR-1).1 Nadomestilo plače se v takšnih primerih namreč odmeri glede na plačo, ki jo je delavec prejemal oziroma bi jo moral prejemati v relevantnem obdobju pred tem (sedmi odstavek 137. člena ZDR-1). To pomeni, da je delavec zaradi protipravnega ravnanja delodajalca v predhodnem obdobju, ker mu ni zagotavljal ustreznega plačila, prikrajšan tudi v obdobju upravičenih odsotnosti z dela, saj prejema nadomestilo plače glede na predhodno prejeto plačilo za delo.

12.Ker je pritožba tožnice utemeljena, zaradi napačne materialnopravne presoje pa je ostalo dejansko stanje glede upravičenosti do dodatka za izravnavo in prikrajšanja za čas upravičenih odsotnosti nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo v drugem odstavku I. točke (del, s katerim je zavrnjen zahtevek tožnice nad prisojenim zneskom 4.506,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških v III. in IV. točki, saj končni uspeh strank še ni znan, zato je lahko tožnica upravičena do višjih stroškov od priznanih. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku raziskati okoliščine, ki jih zaradi zmotne uporabe materialnega prava še ni ugotavljalo, tj. ali bi bila tožnica ob uvedbi nove sistemizacije leta 2012 in 2018 upravičena do izravnalnega dodatka in če bi bila, v kakšni višini, ter v okviru materialnega procesnega vodstva stranki vzpodbuditi k dopolnitvi dokazov v tej smeri in ugotoviti prikrajšanje tožnice tudi za čas upravičenih odsotnosti z dela. Pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolnjevati postopka v tem delu, saj se mora dokazni postopek dopolniti glede pomembnega sklopa dejstev, tj. glede obstoja in višine dodatka za izravnavo in razlike v plačilu za delo za čas upravičenih odsotnosti z dela, ki jih sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo, s čimer bi poseglo v pravico strank do pritožbe. Z razveljavitvijo izpodbijanega dela sodbe in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

13.Pritožbeno sodišče se zaradi delne razveljavitve zavrnilnega dela sodbe, ki je posledica napačne uporabe materialnega prava, ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb tožnice, saj v tej fazi postopka niso bistvene za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1Prim. Pdp 898/2018, Pdp 367/2023, Pdp 14/2025.