Jedro

Uredba 883/2004 glede temelja priznanih pravic ne razlikuje med odgovornostnimi zavarovalnicami in povzročitelji škode.

Uredba 883/2004 ne velja za le za nosilce pravic socialnega zavarovanja, pač pa za tudi za tretje osebe, niti ne ločuje med posrednimi (... prevzame pravice, ki jih ima prejemnik proti tretji osebi...) in neposrednimi zahtevki (...kadar ima nosilec, odgovoren za dodelitev dajatev, neposredno pravico proti tretji osebi ...), ki jih ima nosilec zavarovanja proti tretjim osebam, ki morajo plačati odškodnino (in ne zgolj odgovornim tretjim osebam).

Obseg pravic (boleznina, prispevki, stroški zdravljenja itd.) se presoja po pravu nosilke socialnega zavarovanja, posamezna pravica pa je lahko omejena z višino po pravu države, kjer ima sedež povzročitelj škode.

Nacionalna ureditev ne more pretehtati nad Evropskim pravom in odločbo Sodišča EU in se ne morejo upoštevati omejitve glede temelja pravic po slovenskem pravu, lahko pa se glede obsega (višine).

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožnici v 15 dneh plača 10.053,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2018 do plačila (I. točka izreka sodbe), zavrnilo tožbeni zahtevek, naj toženka tožnici plača 232,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2018 do plačila (II. točka izreka sodbe) in da tožnici povrne potrebne stroške postopka v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper I. in III. točko izreka citirane sodbe se je pritožila tožena stranka in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka nosilka obveznega zdravstvenega zavarovanja v Nemčiji. Njena zavarovanka je bila 12. 9. 2015 kot voznica motornega kolesa poškodovana v prometni nezgodi, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Tožničini zavarovanki je zaradi prometne nesreče nastala škoda in sicer ni mogla več prejemati plače in plačevati prispevkov, saj je bila v času od 26. 10. 2015 do 12. 2. 2016 na podlagi nemškega Sozialgesetzbuch (v nadaljevanju SGB) na bolniškem dopustu in ji je zato tožnica plačevala bolniško nadomestilo, obvezne prispevke in stroške zdravljenja. Tožena stranka je oškodovanki plačala 1.660,71 EUR za stroške zdravljenja, a je s sklicevanjem na 18. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) zavračala plačilo bolniškega nadomestila in obveznih prispevkov.

Sodišče prve stopnje je za presojo uporabilo Uredbo (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. 4. 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju Uredba 883/2004). Kot pravno podlago za svojo odločitev je uporabilo tudi dve sodbi Sodišča Evropske skupnosti (sedaj Sodišče Evropske unije, v nadaljevanju Sodišče EU) in sicer C-428/92 z dne 2. 6. 1994 v zadevi Deutsche Angestellten-Krankenkasse proti Laererstandens Brandforsikring in sodbo C-397/96 z dne 21. 9. 1999 v zadevi Caisse de pension des employés privés proti Dieter Kordel, Rainer Kordel in Frankfurter Allianz Versicherungs AG.

Na podlagi zgoraj navedenega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se glede temelja priznanih pravic uporablja pravo nosilke socialnega zavarovanja, torej nemško pravo, in na podlagi 116. člena nemškega SGB ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno pravno razlago in na tej podlagi odločilo. Nenazadnje isti razlagi Uredbe 883/2004 in sodb Sodišča EU pritrjuje tudi odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 6/2020 z dne 19. 5. 2020, ko v 10. točki navede, da je pri presoji treba uporabiti pravo države nosilke, odgovorne za dodelitev dajatev, tudi o obsegu zahtevka, ki ga je prevzela nosilka odgovorna za dodelitev dajatev, in tudi v razmerju do odgovornostne zavarovalnice, kakršno je tudi stališče Sodišča EU. Tako iz besedila Uredbe 883/2004 kot iz navedene sodbe Sodišča EU jasno izhaja, da pri tem ni mogoče upoštevati omejitev, ki jih mogoče predpisuje zakonodaja države članice, v kateri ima sedež tožena zavarovalnica. Edina omejitev po navedeni sodbi Sodišča EU je ta, da nosilka, odgovorna za dodelitev dajatev, ne more izterjati več, kot bi po pravu države, v kateri se je zgodil škodni dogodek, lahko izterjal oškodovanec od povzročitelja škode. Po mnenju višjega sodišča temu pritrjuje tudi (ustaljena) sodna praksa višjih sodišč (I Cpg 668/2017, II Cpg 199/2016, I Cpg 440/2017).1

7. Tako niso utemeljene pritožbene navedbe glede napačne uporabe materialnega prava in razlage Uredbe 883/2004 ter odločbe Sodišča EU. Pritožnica nima prav, ko navaja, da zato, ker sama ni nosilka pravic socialnega zavarovanja, zanjo ne velja Uredba 883/2004. Kot izhaja iz citiranih sodb Sodišča EU sta bili toženi stranki odgovornostni zavarovalnici in iz 10. točke obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 6/2020 jasno izhaja, da Uredba glede temelja priznanih pravic ne razlikuje med odgovornostnimi zavarovalnicami in povzročitelji škode ter da Uredba 883/2004 ne velja za le za nosilce pravic socialnega zavarovanja, pač pa za tudi za tretje osebe (glej 85. člen Uredbe 883/20042), niti ne ločuje med posrednimi (...prevzame pravice, ki jih ima prejemnik proti tretji osebi...) in neposrednimi zahtevki (...kadar ima nosilec, odgovoren za dodelitev dajatev, neposredno pravico proti tretji osebi...), ki jih ima nosilec zavarovanja proti tretjim osebam, ki morajo plačati odškodnino (in ne zgolj odgovornim tretjim osebam, kot zmotno navaja pritožnica).

8. Pritožnica ne more uspeti s splošnimi in nekonkretiziranimi trditvami, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago, saj tožeča stranka ni izkazala, komu in kaj je sploh plačala. Sodišče prve stopnje je na te pavšalne ugovore pravilno odgovorilo, da je sistem plačevanja boleznin in prispevkov v Nemčiji drugačen, da se ne izdajajo odločbe tako kot v Sloveniji, da plačila temeljijo na SGB in je njihova višina razvidna iz predloženega računa in listin (priloge A10, A24, A12 in A13). Tožena stranka ni konkretizirano izpodbijala predloženih listin in trditev tožnice, čeprav je nanjo je prešlo trditveno in dokazno breme, da konkretizirano ovrže trditve in dokaze tožeče stranke o obstoju in višini posameznih postavk. Tako s tem pritožbenimi trditvami ne more biti uspešna.

9. Prav tako tožena stranka ne more uspeti s ponavljanjem, da je treba nemško pravo razlagati v luči slovenske omejitve pri pravicah, ki so jih odgovornostne zavarovalnice dolžne plačati. Kot že navedeno, je sodna praksa že zavzela stališče, da se obseg pravic (boleznina, prispevki, stroški zdravljenja itd.) presoja po pravu nosilke socialnega zavarovanja, da pa je lahko posamezna pravica omejena z višino po pravu države, kjer ima sedež povzročitelj škode. To velja tudi za povzročiteljevo odgovornostno zavarovalnico. Utemeljevanje tožene stranke, da je treba subrogacijo razlagati v smislu slovenskega in celo pogodbenega (zavarovalnega) prava, pa je glede na slovensko sodno prakso in zavezujočo uporabo Uredbe (ES) št. 883/20043 in odločb Sodišča EU napačno. Slovenija je polnopravna članica Evropske Unije in jo uredbe Evropskega parlamenta in Sveta neposredno zavezujejo, prav tako pa tudi praksa Sodišča EU. Tako ne zdrži pritožbena trditev, da subrogacija posrednemu oškodovancu, torej nosilcu socialnega zavarovanja, ne sme nuditi več pravic, kot bi jih imel neposredni oškodovanec v razmerju do povzročitelja škode. Glede na že zgoraj navedeno pravno podlago, takšno stališče ne drži. Nacionalna ureditev ne more pretehtati nad Evropskim pravom in odločbo Sodišča EU in se ne morejo upoštevati omejitve glede temelja pravic po slovenskem pravu, lahko pa se glede obsega (višine).

10. Glede pritožbenih trditev, da po slovenskem pravu prispevki ne morejo predstavljati pravno priznane škode tožeče stranke, pritožnica vztraja pri uporabi slovenskega prava glede temelja pravic, ki jih nosilci socialnega zavarovanja lahko zahtevajo od tretjih. S tem ponovno spregleda nadnacionalno pravo in bistvo tega spora, da je za temelj pravic treba uporabiti nemško pravo v skladu s 85. členom Uredbe 883/2004 (»...kadar ima nosilec, odgovoren za dodelitev dajatev, neposredno pravico proti tretji osebi, to pravico priznavajo vse države članice.«). Nemško pravo (2. točka prvega odstavka 116. člen nemškega SGB) daje nosilcu socialnega zavarovanja zahtevek za povrnitev škode, ki mu je nastala s tem, ker prispevki za zdravstveno zavarovanje niso bili plačani. Takšne razlage ne more spremeniti niti pritožničino vztrajanje pri omejitvah po slovenskem pravu (Zakon o obveznem zavarovanju v prometu), ki glede na že zgoraj navedeno nadnacionalno pravno podlago ne pride v poštev.

11. Sodišče druge stopnje je tako pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

12. Glede pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje stroške odmeriti glede na uspeh, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je odločitev sodišča pravilna, saj tožnica ni uspela z minimalnim delom zahtevka, kar je v skladu z določbo 153. člena ZPP.

13. Izrek o stroških temelji na določbah 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni bil pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje, zato ti stroški niso bili potrebni za pravdo.

1 Odločba I Cpg 533/2017 je izjema. 2 »Če oseba prejema dajatve po zakonodaji ene države članice za poškodbo, ki je posledica dogodka v drugi državi članici, vse pravice nosilca, ki je odgovoren za dodelitev dajatve, proti tretji osebi, ki mora plačati odškodnino za poškodbo, urejajo naslednja pravila: (a) kadar nosilec, ki je odgovoren za dodelitev dajatev, v skladu z zakonodajo, ki jo uporablja, prevzame pravice, ki jih ima prejemnik proti tretji osebi, tak prevzem priznavajo vse države članice; (b) kadar ima nosilec, odgovoren za dodelitev dajatev, neposredno pravico proti tretji osebi, to pravico priznavajo vse države članice.« 3 Gre za Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta in ima tako zavezujočo naravo.