Jedro

Po prvem odstavku 91. člena ZIS lahko ne glede na določbo 88. člena tega zakona igralci dajejo napitnino, ki se daje v posebne skrinjice pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah. Iz drugega odstavka tega člena izhaja, da je napitnina, opisana v prvem odstavku tega člena, sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da iz navedene določbe ne izhaja, da se celoten znesek napitnin (napitnina je sestavni del prihodkov koncesionarja) izplača zaposlenim, pač pa le, da se v celoti nameni za plače zaposlenih. Posledično temu pa je pravilno razlogovalo, da se iz prihodka iz naslova napitnin krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače (torej tudi davke in prispevke) in da so bili tožniki upravičeni do izplačila dela napitnine v neto znesku, zmanjšanem za predpisane dajatve od pripadajočega bruto zneska.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbene zahtevke tožečih strank, na podlagi katerih naj bi jim bila dolžna tožena stranka iz naslova razlike v plači obračunati in plačati od posameznih mesečnih bruto zneskov razlik, ki izhajajo iz te točke izreka, predpisane prispevke in davke, obračunane neto zneske pa izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15 dne v mesecu za pretekli mesec. V II. točki izreka je odločilo, da je prva tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 742,53 EUR, drugi tožnik v višini 927,84 EUR, tretji tožnik pa v višini 556,90 EUR, vsi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo tožniki in pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njihovim zahtevkom v celoti ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh navedb, ki so jih podali v svojih pripravljalnih vlogah, s čimer je kršilo tudi 22. člen Ustave RS. Pri tem se sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-373/97-15 z dne 22. 2. 2001. Poleg tega v sodbi niso navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so nejasni in med seboj v nasprotju. Navajajo, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni prekinilo postopka in začelo postopek za presojo ustavnosti 91. člena ZIS. V pritožbi zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri odločitvi o tožbenih zahtevkih ni pravilno upoštevalo pojma plače, saj gre po veljavnih predpisih vedno za bruto plačo. Pri tem se sklicujejo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 257/2004 z dne 4. 12. 2008. Ugotavljajo, da je sodišče prve stopnje 91. člen ZIS razlagalo napačno. Pri razlagi tega člena bi moralo upoštevati tudi amandma k ZIS 553-V, ki je bil v drugi obravnavi v celoti sprejet, v nadaljnjem parlamentarnem postopku pa črtan njegov peti odstavek. Ugotavljati bi moralo, kakšen je bil namen predlagateljev amandmaja in v zvezi s tem izvesti predlagane dokaze. Po stališču tožnikov se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje tudi na sodno prakso opr. št. Pdp 895/2015 in VIII Ips 163/2016, saj v tej zadevi niso bila predstavljena tako obširna dejstva in dokazi, kot v tem individualnem delovnem sporu oziroma se sodišče do predlaganih dokazov ni opredelilo. Menijo, da so sporne določbe 91. člena ZIZ v neskladju s prepovedjo diskriminacije in z načelom enakosti. Priglašajo pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. ZIS ne ureja pravic zaposlenih, pač pa ureja sistem prirejanja iger na srečo, vključno z dolžnostmi koncesionarja, ki se s tem ukvarja. ZIS ne predstavlja delovnopravnega zakona, temveč zakon, ki ureja sistem iger na srečo. Napitnina je namenjena delavcem, delodajalec zbrane napitnine ne sme uporabiti ali prerazporediti v druge namene, pač pa za plačo delavcev iz naslova delovne uspešnosti. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tiste bistvene kršitve določb postopka, ki jo tožeče stranke navajajo v pritožbi, in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti. Prav tako ni kršilo 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava RS/I, Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.). Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Iz predloženega spisa izhaja, da so tožeče stranke vložile skupno pritožbo, pri čemer prva tožnica ni plačala takse za pritožbo, tako, da je sodišče prve stopnje izdalo sklep z dne 23. 6. 2017, da se pritožba prve tožnice šteje za umaknjeno in se postopek v tem delu ustavi. Navedeni sklep je postal pravnomočen.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnikov, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. da so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodba jasno in natančno obrazložena in da je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno obrazložilo razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da so tožbeni zahtevki tožnikov neutemeljeni. To pomeni, da v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje prav tako ni kršilo načela kontradiktornosti in posledično ni storilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih navedb tožnikov in ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva.

8. Glede na to tudi zatrjevana kršitev 22. člena Ustave RS ni podana. Tožniki z uveljavljanjem te kršitve pravzaprav izražajo nestrinjanje z uporabo materialnega prava, kot ga je uporabilo prvostopenjsko sodišče, vendar tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi pojasnilo, zakaj ni sledilo predlogu tožnikov in prekinilo postopka zaradi presoje ustavnosti drugega odstavka 91. člena Zakona o igrah na srečo (ZIS; Ur. l. RS, št. 27/1995 in nadalj.). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da drugi odstavek 91. člena ZIS ni v neskladju z Ustavo RS, zato utemeljeno ni sledilo predlogu tožnikov za prekinitev postopka in za postopanje po prvem odstavku 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/1994 in nadalj.).

10. Iz izvedenih dokazov izhaja, da so tožniki v tem individualnem delovnem sporu vtoževali izplačilo razlike v plači iz naslova napitnin za obdobje od marca 2010 do vključno januarja 2015 in da je bilo med strankami sporno, če je tožena stranka dolžna celotno napitnino uporabiti za bruto plače tožnikov (in njihovih sodelavcev) oziroma ali se napitnina kot prihodek tožene stranke kot koncesionarja v celoti nameni za plače iz naslova delovne uspešnosti. Po prvem odstavku 91. člena ZIS lahko ne glede na določbo 88. člena tega zakona igralci dajejo napitnino, ki se daje v posebne skrinjice pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah. Iz drugega odstavka tega člena izhaja, da je napitnina, opisana v prvem odstavku tega člena, sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da iz navedene določbe ne izhaja, da se celoten znesek napitnin (napitnina je sestavni del prihodkov koncesionarja) izplača zaposlenim, pač pa le, da se v celoti nameni za plače zaposlenih. Posledično temu pa je pravilno razlogovalo, da se iz prihodka iz naslova napitnin krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače (torej tudi davke in prispevke) in da so bili tožniki upravičeni do izplačila dela napitnine v neto znesku, zmanjšanem za predpisane dajatve od pripadajočega bruto zneska. S tem stališčem sodišča prve stopnje, ki je tudi v skladu z uveljavljano sodno prakso (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 163/2016 z dne 12. 7. 2016, sodba VDSS opr. št. Pdp 895/2015, opr. št. Pdp 328/2017 z dne 24. 5. 2017, opr. št. Pdp 442/2017 z dne 24. 8. 2017, ...), soglaša tudi pritožbeno sodišče. 11. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je Vrhovno sodišče RS v zgoraj omenjeni sodbi opr. št. VIII Ips 163/2016 zavzelo stališče, da iz določbe ZIS ne izhaja, da se celoten znesek napitnin izplača zaposlenim, pač pa le, da se ta znesek v celoti nameni za plače. To pa pomeni, da se iz prihodka delodajalca, ki ga mora sicer v celoti nameniti za plače zaposlenih, krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače. Ni dvoma, da pojem plače v smislu delavčeve pravice iz delovnega razmerja pomeni bruto plačo z vštetjem davkov in prispevkov, ki jih za delavca kot zavezanca odvede delodajalec in brez vštetja prispevkov za socialno varnost, ki jih mora od bruto plače plačati delodajalec kot zavezanec. ZIS je zakon, ki ne ureja pravic zaposlenih, temveč sistem prirejanja iger na srečo, vključno z dolžnostmi koncesionarja, ki se z igrami na srečo ukvarja. Med njegovimi obveznostmi je tudi ta, da prihodek, ki ga dobi z napitninami, v celoti nameni za plače zaposlenih. Ker iz 91. člena ZIS ne izhaja, da bi se celoten znesek napitnin izplačal zaposlenim, pač pa le, da se v celoti nameni za plače (kar je tožena stranka tudi storila), je sodišče prve stopnje tožnikove tožbene zahtevke utemeljeno zavrnilo.

12. Glede na to, da je 91. člen ZIS v veljavi tak, kot je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 10/2010, niso odločilne pritožbene navedbe tožnikov, da bi moralo sodišče prve stopnje 91. člen ZIS razlagati tudi ob upoštevanju amandmaja k tej določbi (ki sicer ni bil sprejet v obliki, kot je bil predlagan). Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, kot to smiselno zatrjujejo tožniki v pritožbi, ker glede namena predlagateljev amandmaja ni izvedlo predlaganih dokazov. Posledično se tožniki v pritožbi neutemeljeno sklicujejo tudi na stališče Ministrstva za finance, saj je to podalo le interpretacijo spremembe tega člena, ki pa ni bil sprejet v takšni obliki in vsebini, kot je bil predlagan.

13. Glede na zgoraj ugotovljena stališča, ki jih vsebuje tudi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo v izpodbijanem delu, saj niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, odgovor tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP, 155. člen ZPP).