Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V 157. členu ZDavP-2 je določeno, da je zoper sklep o izvršbi dovoljena pritožba, s katero pa ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Zato so neutemeljeni vsi pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na odločbo, ki se izvršuje z izpodbijanim sklepom.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ na predlog Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) zoper tožnika začel davčno izvršbo dolžnega zneska neplačane denarne terjatve v znesku 11.068,50 EUR ter stroškov davčne izvršbe v višini 20,86 EUR, tako da skupni dolg znaša 11.089,36 EUR. Kot način davčne izvršbe je določil rubež denarnih sredstev. Iz obrazložitve izhaja, da je predlagatelj izvršbe ZPIZ davčnemu organu, v skladu z 289. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), poslal predlog za izvršbo na denarne terjatve, ki so izkazane v izvršilnem naslovu – odločbi ZPIZ št. 25 5023965 z dne 20. 4. 2004, ki je postala izvršljiva dne 24. 5. 2004. Na podlagi 156. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. V takem primeru je v skladu s prvim odstavkom 146. člena ZDavP-2 izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Ker dolžnik v določenem roku ni poravnal denarne obveznosti, je davčni organ, v skladu s 143. členom ZDavP-2, začel davčno izvršbo z izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi.
Drugostopni organ se v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, sklicuje na določbe prvega in drugega odstavka 289. člena ZUP, ter l, 143.,146., 151. in 152., člena ZDavP-2. Od pritožnika se izterjuje obveznost po navedeni odločbi ZPIZ, s katero je pritožniku naloženo vračilo neupravičeno izplačanega zneska preplačila iz naslova nadomestila v času čakanja na drugo delo, v obdobju od 1. 1. 1999 do 31. 3. 2002, v znesku 2,652.347,00 SIT oz. preračunano 11.068,50 EUR. Predmetna davčna izvršba je upravičena in zakonita. Z odločbo ki se izvršuje in ki je bila pritožniku vročena dne 22. 4. 2004, mu je bilo naloženo plačilo dolžnega zneska davčnih obveznosti v roku 30 dni od prejema odločbe. Ker pritožnik obveznosti v roku ni izpolnil, je odločba postala izvršljiva dne 24. 5. 2004, kar je prav tako razvidno iz potrdila o izvršljivosti, s katerim je predmetno odločbo v skladu s 146.členom ZDavP-2 opremil predlagatelj izvršbe. Potrdilo o izvršljivosti predstavlja potrdilo v smislu 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zato se ta okoliščina v skladu s prvim odstavkom 169.člena ZUP šteje za dokazano. V postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati odločbe ZPIZ, ki se izvršuje (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Glede vloge za odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo davka pri pristojnem davčnem uradu, se pritožniku pojasni, da v času izdaje izpodbijanega sklepa obstaja veljaven izvršilni naslov, to je predmetna odločba ZPIZ, saj je bil izpodbijani sklep izdan dne 3. 6. 2009, navedeno vlogo pa je pritožnik vložil šele dne 5. 6. 2009. Pritožnikovo slabo materialno stanje še ne pomeni, da izpodbijani sklep ne bi bil pravilen in zakonit, prvostopni organ je tudi pravilno navedel izvzetja in omejitve davčne izvršbe v skladu z drugim in tretjim odstavkom 166. člena ZDavP-2. Glede pritožbene navedbe, da pritožnikov mesečni prejemek oziroma nadomestilo iz naslova invalidnosti ne more biti predmet davčne izvršbe, se pritožniku pojasni, da v skladu s 159. členom ZDavP-2 iz davčne izvršbe nadomestilo iz naslova pravic in delovnega razmerja, kot gre v konkretnem primeru za čas čakanja na drugo delo, ni izvzeto. ZDavP-2 v 159. členu našteva v 12. točkah vse denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe, med katerimi pa navedeno nadomestilo ni navedeno. Prvi odstavek 160 člena ZDavP-2 določa, da je na dolžnikove denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, z davčno izvršbo mogoče seči največ do višine 2/3, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 70 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Drugi odstavek pa še določa, da na prej navedene denarne prejemke iz prvega odstavka ni mogoče seči, če ti ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo. Glede na navedeno je torej prvostopni organ odločil pravilno in v skladu s predpisi, pritožbene navedbe pa so neutemeljene.
Tožnik v tožbi navaja, da terjatev, ki je predmet izvršbe, še ni prešla na upnika ZPIZ, kar upravna organa v postopku nista upoštevala. Tožnik je dolžan zavodu (ZPIZ) vrniti nadomestila, ki jih je prejel od ZPIZ v času brezposelnosti zaradi tega, ker je uspel s tožbo zoper delodajalca tako, da ga je delodajalec dolžan reintegrirati nazaj na delovno mesto in mu za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi obračunati plačo, kot da bi delal. Vendar pa je v sodnem postopku zoper delodajalca uspel le deklaratorno, saj je bil nad delodajalcem uveden stečajni postopek in tožnik plačila po navedeni sodbi še ni prejel. ZPIZ bo upravičen zahtevati vrnitev prejetih nadomestil le v primeru, če bo delodajalec svoje obveznosti po navedeni sodbi v celoti izpolnil. Ni sprejemljivo, da bi moral vrniti prejeta nadomestila, ne da bi prejel dosojena sredstva od delodajalca. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 55. členu določa, da se zoper sklep o izvršbi lahko vloži utemeljen ugovor, če terjatev še ni prešla na upnika. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, tožena stranka pa mu je dolžna povrniti vse stroške tega postopka v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.
V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.
Tožba ni utemeljena.
V obravnavanem primeru tožnik izpodbija sklep o davčni izvršbi zoper njega kot davčnega dolžnika po že citiranih določbah 156. člena ZDavP-2, po katerih davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ odločil, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolžnega zneska neplačane denarne terjatve po izvršljivi odločbi ZPIZ št. 25 5023965 z dne 20. 4. 2004. Kot je tožniku pojasnil že drugostopni upravni organ, v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati odločbe, ki se izvršuje. V zvezi s tem je v 157. členu ZDavP-2 (pritožba zoper sklep o izvršbi) določeno, da je zoper sklep o izvršbi dovoljena pritožba (prvi odstavek), s katero pa ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (peti odstavek). Zato so neutemeljeni vsi pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na odločbo ZPIZ št. 25 5023965 z dne 20. 4. 2004, ki je postala izvršljiva dne 24. 5. 2004 in ki se sedaj izvršuje z izpodbijanim sklepom. To so tožbeni ugovori, po katerih je tožnik v sodnem postopku zoper delodajalca uspel le deklaratorno, ker je bil nad delodajalcem uveden stečajni postopek in tožnik plačila po navedeni sodbi (torej plače kot da bi delal) še ni prejel, zaradi česar tudi niso izpolnjeni pogoji, da bi terjatev prešla na upnika ZPIZ ter da bo ZPIZ upravičen zahtevati vrnitev prejetih nadomestil le v primeru, če bo delodajalec svojo obveznosti do tožnika izpolnil. Vsi ti ugovori se namreč nanašajo na odločbo, ki se izvršuje in s katero je bilo odločeno, da je tožnik ZPIZ-u dolžan vrniti navedena sredstva, ker bodo sicer prisilno izterjana.
Kot izhaja iz dokumentov v spisih zadeve, je bila v zvezi s to zadevo tožniku najprej izdana odločba ZPIZ z dne 19. 1. 1999, s katero mu je pripadlo nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 1. 1. 1999 dalje. Potem pa mu je bila izdana odločba ZPIZ št. 25 5023965 1 z dne 16. 9. 2002, s katero je bila navedena predhodna odločba spremenjena tako, da tožniku pripada nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev le še od 7. 3. 2002 dalje. Na tej podlagi je bila potem izdana odločba ZPIZ z dne 20. 4. 2004, ki se sedaj z izpodbijanim sklepom izvršuje in s katero je bilo v prvem odstavku izreka ugotovljeno, da je v tožnikovo korist nastalo preplačilo nadomestila za čas čakanja na delo v višini 2.652.347,00 SIT in v drugem odstavku, da mora tožnik naveden neupravičeno izplačan znesek nakazati na tam naveden transakcijski račun ZPIZ v roku 30 dni od prejema te odločbe.
Da bi tožnik s svojimi ugovori lahko uspel, bi jih torej moral uveljavljati v postopkih zoper navedeni dve odločbi ZPIZ, predvsem najprej zoper odločbo z dne 16. 9. 2002. V predmetnem postopku davčne izvršbe pa navedenih odločb, glede na izrecno določbo 157. člena ZDavP-2, ni več mogoče izpodbijati.
V ostalem se sodišče sklicuje tudi na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).
Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v upravnem sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.