Jedro

Ob ugotovitvi sodišč, da je v obravnavani zadevi podana krivda obeh voznikov, za odločitev v tej zadevi ne more biti pravno pomembno vprašanje, ali bi v pravdi na podlagi četrtega odstavka 154. člena OZ lahko bil relevanten ugovor, da eden od imetnikov motornih vozil ni kriv za škodo. Sodišči prve in druge stopnje sta torej glede na ugotovljene okoliščine - ne glede na to, kakšen bi bil odgovor na prvo postavljeno vprašanje - pravilno uporabili določbo četrtega odstavka 154. člena OZ.

Ni mogoče trditi, da le premikanje motornega vozila spada v pojem njegovega nevarnega delovanja, pač pa nevarno delovanje vključuje tudi čas, ko motorno vozilo sicer miruje, vendar je udeleženo v prometni situaciji. Vozilo je v obratovanju, čeprav miruje, če je zaustavljeno v prometu, ki teče, ker predstavlja vir povečane nevarnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prva toženka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik zahteva plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel, ko je bil 16. 3. 2007 udeležen v prometni nesreči kot pešec. Pred gostinskim lokalom je pometal letni vrt, ko je s ceste z osebnim vozilom z večjo hitrostjo pripeljal zavarovanec druge toženke in ga zadel v predel nog, tako da je padel po tleh in se poškodoval. Zavarovanec druge toženke je manever izvedel zato, ker naj bi mu voznik nasproti vozečega vozila, zavarovanec prve toženke, ob zavijanju v levo delno zaprl pot. Sodišče prve stopnje je toženkama v nerazdelno plačilo naložilo plačilo odškodnine, delno pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritožbo prve toženke je zavrnilo in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu, kolikor se nanaša na razmerje tožnika do prve toženke, potrdilo. Pritožbi druge toženke je delno ugodilo in odškodnino, ki je bila naložena v plačilo drugi toženki, znižalo za 1.000,00 EUR, ter v razmerju do druge toženke spremenilo tudi stroškovno odločitev. V preostalem je pritožbo druge toženke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da tožnik in prva toženka sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je naložilo povračilo stroškov pritožbenega postopka druge toženke.

3. S sklepom II DoR 364/2010 je Vrhovno sodišče na predlog prve toženke dopustilo revizijo glede dveh vprašanj: - ali je v pravdi na podlagi četrtega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) relevanten ugovor, da eden od imetnikov motornih vozil ni kriv za škodo, ali le ugovor, da ni podana njegova objektivna odgovornost, tj. da uveljavljana škoda ni v pravno upoštevni vzročni zvezi z nevarnim delovanjem vozila, in

- ali je pravilno stališče sodišč, da je zaustavljeno vozilo na cestišču, pripravljeno za zavijanje, treba šteti za vozilo v obratovanju oziroma da je bilo delovanje tega vozila v pravno upoštevni vzročni zvezi z uveljavljano škodo.

4. V reviziji prva toženka graja zmotno uporabo materialnega prava v okviru dopuščenih vprašanj, poleg tega pa še bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Revidentka predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje. Revizijo gradi na tezi, da določba četrtega odstavka 154. člena OZ ne ureja objektivne odškodninske odgovornosti imetnikov motornih vozil. Po njenem mnenju je treba izhajati iz določbe prvega odstavka 154. člena OZ, ki določa, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Najprej je tako treba ugotoviti, ali je prometno nesrečo povzročil le en imetnik motornega vozila, kar bi vodilo v uporabo prvega odstavka citiranega člena, ali pa jo je povzročilo več imetnikov, kar bi vodilo v uporabo četrtega odstavka 154. člena OZ. Zato je po stališču revizije nujno tudi za četrti odstavek uporabiti pravila o krivdni in ne o objektivni odgovornosti. Ugovor revidentke, da njen zavarovanec ni kriv za škodo, bi sodišči morali obravnavati kot relevantnega. Če pa bi sodišče štelo, da četrti odstavek 154. člena OZ določa objektivno odgovornost imetnikov motornih vozil, pa revidentka podredno opozarja, da se citirani člen nanaša le na situacije, ko nesrečo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Vozilo, ki je na cestišču zaustavljeno (pa sama zaustavitev ni protipravna), pa ni vozilo v gibanju, zato ga določilo o objektivni odgovornosti ne more zajeti. Na podlagi opisanega materialnopravnega izhodišča, ki je drugačno od tistega, ki sta ga zavzeli nižji sodišči, revidentka graja neizvedbo predlaganega dokaza, s katerim bi dokazala, da njen zavarovanec z ničemer ni prispeval k nastanku prometne nesreče. Ob tem graja dokazno oceno, ki da je v nasprotju z vsebino listin in zapisnikom o izvedenih dokazih. Zato trdi, da je nepravilna ugotovitev, da sta bili v prometni nesreči udeleženi obe motorni vozili in da nobena od toženk ni dokazala, da njun zavarovanec k nastanku škode ni prispeval, ker bi bil izključni vzrok za nastanek škode v ravnanju voznika drugega motornega vozila. Poudarja, da je ves čas postopka zatrjevala in predlagala dokaze, da se je vozilo njenega zavarovanca nahajalo le v bližini v trenutku prometne nesreče, kar pa še ne pomeni, da je bilo v njej tudi udeleženo.

5. Revizija je bila vročena drugi toženki in tožniku, ki nanjo nista odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP v primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkusilo glede z revizijo očitanih procesnih kršitev, saj slednje niso predmet dopustitve.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili v tej prometni nesreči udeleženi obe motorni vozili: vozilo zavarovanca druge toženke je bilo tisto, ki je neposredno poškodovalo tožnika, vozilo zavarovanca prve toženke pa je delno zaprlo pot zavarovancu druge toženke, saj je stalo s sprednjim delom delno na nasprotnem vozišču. Sodišče je tako ugotovilo protipravno ravnanje obeh voznikov motornih vozil. Pritožbeno sodišče je potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da nobena od toženk ni uspela dokazati, da bi bil le drugi voznik izključno kriv za nastanek nesreče in posledične škode. Revizijske navedbe, da nobena od strank ni dokazala izključne krivde, niso v okviru dopuščenih vprašanj, zato revizijsko sodišče nanje ne odgovarja.

9. Ob ugotovitvi sodišč, da je v obravnavani zadevi podana krivda obeh voznikov, za odločitev v tej zadevi ne more biti pravno pomembno vprašanje, ali bi v pravdi na podlagi četrtega odstavka 154. člena OZ lahko bil relevanten ugovor, da eden od imetnikov motornih vozil ni kriv za škodo. Sodišči prve in druge stopnje sta torej glede na ugotovljene okoliščine - ne glede na to, kakšen bi bil odgovor na prvo postavljeno vprašanje - pravilno uporabili določbo četrtega odstavka 154. člena OZ.

10. Revizijska teza, da se določba četrtega odstavka 154. člena OZ lahko nanaša zgolj na škodo, ki izvira iz tistih prometnih nesreč, ki jih povzročijo vozila v gibanju, ni pravilna. Uzakonitev objektivne odgovornosti za nevarne stvari in dejavnosti je reakcija prava na nepravičnost položaja, v katerem so se znašli oškodovanci zaradi obratovanja stvari, ki jih pravo opredeljuje kot nevarne oziroma kot nevarno opredeljuje njihovo obratovanje in za katere ni nihče kriv. Objektivna odgovornost je bila tako vpeljana samo za tiste nevarnosti, glede katerih ni normalno, da bi morale ogrožene osebe same nositi breme rizika. Tako je tudi pojem nesreče najmanj dveh premikajočih se motornih vozil treba razumeti v tem kontekstu. Odgovor na vprašanje, ali gre v konkretnem primeru za takšno nesrečo, je tako odvisen od ugotovitve, ali nesreča izvira iz nevarnega delovanja motornega vozila, zaradi katerega je predpisana objektivna odgovornost. Tako ni mogoče trditi, da le premikanje motornega vozila spada v pojem njegovega nevarnega delovanja, pač pa nevarno delovanje vključuje tudi čas, ko motorno vozilo sicer miruje, vendar je udeleženo v prometni situaciji. Vozilo je v obratovanju, čeprav miruje, če je zaustavljeno v prometu, ki teče, ker predstavlja vir povečane nevarnosti (ostali udeleženci nanj reagirajo). V vsakem posameznem primeru je treba odgovoriti, ali obravnavana škoda in sosledje dogodkov, ki so privedli do nje, pomenijo realizacijo tiste nevarnosti, zaradi katere je uzakonjena objektivna odgovornost imetnika nevarne stvari(1). Ker je v tej zadevi ugotovljeno, da sta bili v prometni situaciji udeleženi obe vozili, tudi mirujoče, za delovanje katerega odgovarja revidentka, in je do škode prišlo ravno zaradi skupnega obratovanja obeh motornih vozil, je uporaba določbe 154. člena OZ pravilna.

11. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena (v obsegu dopustitve), jo je kot neutemeljeno zavrnilo po določbi 378. člena ZPP.

12. Prva toženka krije sama svoje stroške revizijskega postopka, saj z izrednim pravnim sredstvom ni uspela (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Jadek Pensa, v: Plavšak, Nina; Juhart, Miha: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), Prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 881.