Jedro

Pravilo o porazdelitvi preživninskega bremena ne temelji na metodi matematičnega izračuna, marveč skuša zagotoviti vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otroka oziroma več otrok. Naloga sodišča ni, da bi v sodbi povzemalo in se opredeljevalo do vseh najmanjših izdatkov za otroka, odločilno je, da sodišče zajeme stroške življenjskih potreb otroka. Oceniti mora, koliko približno znašajo potrebe otroka glede bistvenih življenjskih dobrin. Otrok mora biti deležen ne le pokritja najosnovnejših življenjskih potreb, temveč tudi ostalih koristi, ki se odražajo v primerljivem življenjskem standardu z drugimi otroki enake starosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec za mladoletnega otroka od 19.9.2007 do toženčevega zadnjega plačila preživnine za mladoletnega otroka plačeval po 60,00 EUR mesečno, zato je dolžan plačati še razliko v višini 120,00 EUR mesečno, do višine zneska 180,00 EUR mesečne preživnine, od tedaj dalje pa je dolžan plačevati 180,00 EUR mesečne preživnine na račun zakonite zastopnice tožnice, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Navedeno preživnino je toženec dolžan plačevati do prve valorizacije preživnin, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih na podlagi obvestila centra za socialno delo. Višji preživninski zahtevek je prvo sodišče zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Tožnica vlaga pritožbo po zakoniti zastopnici in pooblaščenki zoper zavrnilni del sodbe ter glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in pravdne stroške naloži v plačilo tožencu, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo in ovrednotilo, da izključno zakonita zastopnica skrbi za mladoletno tožnico. Tožnica je z računi in izpovedbo natančno navedla in dokazala, koliko znašajo stroški za otroka, brez upoštevanja, da za tožnico izključno skrbi zakonita zastopnica. Prvo sodišče se glede stroškov otroka ni opredeljeno izreklo v sodbi. Ugotovilo je le, koliko naj bi znašali skupni mesečni stroški in da so stroški, kot jih navaja tožnica previsoki, ni pa naredilo ocene, koliko dejansko znašajo mesečni stroški za otroka. Sodba v tem delu nima razlogov, saj ni pojasnjeno, kako je prvo sodišče prišlo do zaključka, da naj bi bile potrebe mld. tožnice 380,00 EUR mesečno. Ker razlogi o teh odločilnih dejstvih niso navedeni, se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodba je tudi sama s seboj v nasprotju, saj prvo sodišče po eni strani ugotavlja, da so potrebe tožnice 380,00 EUR, nato pa naredi nejasen zaključek, da je toženec dolžan plačevati 180,00 EUR, kar naj bi zadostovalo za pokritje celotnih dejanskih potreb tožnice. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka.

Zakonita zastopnica je dne 12.5.2009 vložila dodatek k pritožbi, ki ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je bil vložen po preteku roka za vložitev pritožbe.

Toženec osebno in po svojem pooblaščencu vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter navaja, da je določena preživnina v znesku 180,00 EUR previsoka. Prvo sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da je toženec dolžan plačevati preživnino tudi še za dva mladoletna otroka iz prvega zakona in da je njegova žena nezaposlena. Nesprejemljivo je stališče prvega sodišča, da bi si toženec lahko poiskal boljšo zaposlitev, saj toženec dela to kar zna in za kar se je izučil. Toženec je lastnik nepremičnin, ki v sedanjih razmerah in pogojih ne predstavljajo velikega premoženja. Sodba nima razlogov, zakaj mora od mesečnih stroškov otroka, ki so ugotovljeni v višini 380,00 EUR, toženec plačevati 180,00 EUR. Delilni ključ v sodbi ni pojasnjen, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče pritrjuje obširno in skrbno obrazloženim razlogom v sodbi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo finančne zmožnosti obeh roditeljev, posebej toženca, katerega finančne zmožnosti ni mogoče opredeliti zgolj z višino mesečne plače, ki jo prejema v družbi B... d.o.o., katere lastnik je. Toženec je lastnik obsežnega (nepremičnega) premoženja, katerega je prvo sodišče podrobno povzelo v sodbi, zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje glede višjih finančnih zmožnosti toženca, kot jih zatrjuje. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je toženec glede na svoje sposobnosti in zmožnosti, ki se odražajo tudi skozi že pridobljeno premoženje, sposoben zagotoviti znatno višja denarna sredstva, kot jih v postopku (nerealno) prikazuje.

Sodišče prve stopnje se pri svoji odločitvi tudi pravilno sklicuje na materialno pravne določbe (123. člen, 129. člen in 129.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; v nadaljevanju ZZZDR), ki opredeljujejo preživninsko obveznost roditeljev. Navedene zakonske določbe določajo, da se preživninska obveznost določi glede potrebe upravičenca in materialne in pridobitne sposobnosti zavezanca (123. in 129. člen ZZZDR) ter katere stroške življenjskih potreb otroka mora preživnina zajeti (129.a ZZZDR).

Iz vsebine pritožb izhaja zmotno pričakovanje, da bi moralo prvo sodišče porazdelitev preživninskega bremena narediti po matematični metodi. Matematični izračun ne more biti podlaga za določitev preživnine, nenazadnje že iz razloga, ki ga navaja tožnica v pritožbi, da sodišče prve stopnje pri določitvi preživnine ni upoštevalo, da zakonita zastopnica v celoti skrbi za varstvo, vzgojo in oskrbo tožnice. Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 928/2008 pojasnilo, da pravilo o porazdelitvi preživninskega bremena (129. in 129.a člen ZZZDR) ne temelji na metodi matematičnega izračuna, marveč skuša zagotoviti vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otroka oziroma več otrok. Otrokove potrebe pa je mogoče ugotoviti tako, kot je to storilo že prvo sodišče, da se izrazijo v denarnem mesečnem znesku, s tem, da je potrebno pojasniti, kateri stroški življenjskih potreb za otroka so upoštevani kot potrebni in so v sorazmerju z finančnimi možnostmi staršev. Prav o tem, pa sodba nima razlogov in sicer, katere stroške življenjskih potreb otroka je prvo sodišče upoštevalo kot potrebne, prav tako pa sodba nima razlogov glede porazdelitve preživninske zaveze med starša. Pritožbi opozarjata na navedene pomanjkljivosti in utemeljeno zatrjujeta, da sodbe iz navedenih razlogov ni mogoče preizkusiti, zato se pravdni stranki glede navedenih okoliščin v pritožbi tudi nista mogla opredeljeno izjasniti. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje pritožbenim navedbam pravdnih strank ter ugotavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pred sodiščem prve in druge stopnje je potrebno ugotoviti in pojasniti dejanske okoliščine, na podlagi katerih se ugotovijo denarne potrebe otroka. Naloga sodišča pri tem ni, da bi v sodbi povzemalo in se opredeljevalo do vseh najmanjših izdatkov za otroka, odločilno je, da sodišče sledi določbi drugega odstavka 129.a člena ZZZDR ter v tem okviru zajeme stroške življenjskih potreb otroka ter se opredeli zlasti do stroškov bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in do posebnih potreb otroka. Oceniti mora, koliko približno znašajo potrebe otroka, glede bistvenih življenjskih dobrin. Takšne ocene pa sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje, zato pritožbi pravdnih strank utemeljeno poudarjata, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kateri stroški življenjskih potreb mladoletnega tožnika je prvo sodišče upoštevalo pri določitvi mesečnih potreb otroka v višini 380,00 EUR, prav tako pa sodišče prve stopnje v sodbi ni pojasnilo razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, zakaj je preživninska obveznost toženca 180,00 EUR in ne več kot to predlaga tožnica ali manj kot to predlaga toženec. Stroški življenjskih potreb, ki jih ugotovi sodišče so vedno posledica dokazne ocene, ki jo naredi sodišče pri ugotavljanju dejanskih potreb mladoletnega otroka, ki so v sorazmerju s finančnimi zmožnostmi roditeljev. Višina stroškov življenjskih potreb je različna in vezana na posebnosti mladoletnega otroka, predvsem pa na finančne zmožnosti roditeljev, vendar sodišče prve stopnje takšne obrazložene dokazne ocene v sodbi glede stroškov življenjskih potreb mladoletnega tožnika ni naredilo.

Sodišče prve stopnje se v sodbi opredeli le do nekaterih izdatkov, zato je mogoče sodbo le v navedenem delu preizkusiti. Pritožbeno sodišče ne sprejema, da so stroški za plavalni tečaj (glede na obdobje trajanja, nekaj mesecev), stroški zimovanja v vrtcu, stroški za kreme Aderma in Eucerin nepotrebni stroški. Otrok mora biti deležen ne le pokritja najosnovnejših življenjskih potreb, temveč tudi ostalih koristi, ki se odražajo v primerljivem življenjskem standardu z drugimi otroki enake starosti. Prvo sodišče pa se ne opredeli glede potrebnih stroškov za prehrano, obleko in obutev, razvedrilo, oddih, čeprav v sodbi pojasnjuje, da je zakonita zastopnica izpovedala, da ima tožnica primerljive potrebe njenim vrstnikom. Sodišče prve stopnje se glede navedenih izdatkov, ki so bili večkrat opredeljeno zatrjevani s strani tožnice in ki jih preživnina mora zajeti po določbi 129.a člena ZZZDR, ne opredeli na način, da bi bilo mogoče preizkusiti ugotovitev prvega sodišča, da znašajo mesečni izdatki za tožnico 380,00 EUR, navedeni pa niso tudi ne razlogi, na podlagi katerih je prvo sodišče tožencu naložilo, da je zavezan plačevati mesečno preživnino v višini 180,00 EUR, kar predstavlja manj kot polovico stroškov življenjskih potreb mladoletne tožnice, ob tem, da tožnica zatrjuje, da je celotno varstvo, vzgoja in oskrba v domeni zakonite zastopnice.

Zaradi navedenih pomanjkljivosti se sodbe ne da preizkusiti, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, napotki prvemu sodišču pri ponovnem sojenju pa so bili že dani v okviru obrazloženega.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pridrži za končno odločitev.