Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka je tožniku očitala kršitev vojaške discipline na misiji, ker naj bi v lokalu baze užival alkohol. Z izpodbijanima odločbama je tožniku izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 7 % plače za polni delovni čas. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnik spornega dne dejansko užival alkohol, glede katerega po pravilih službe velja absolutna prepoved uživanja za vse pripadnike misije, ki so razporejeni na dolžnost. Uspelo ji je dokazati zgolj to, da je tožnik takrat popil malo pivo, ne pa, da je dejansko bila takšna pijača alkoholna, saj neposredni udeleženci druženja in pitja pijače tega v svojih izpovedbah niso potrdili. Poleg tega je potrebno upoštevati, da preizkus alkoholiziranosti, ki ga je kasneje pri tožniku izvedla mednarodna vojaška policija, ni pokazal alkohola v izdihanem zraku tožnika. Zato sta navedeni odločbi tožene stranki nezakoniti.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 17. 2. 2010 in št. ... z dne 30. 6. 2010 na podlagi katerih je bila tožniku zaradi kršitve vojaške discipline izrečena denarna kazen v višini 7 % plače, izplačane za mesec januar 2010 (I. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 838,75 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni (II. točka izreka).
Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je odločitev sodišča nerazumljiva in nima podlage v predloženih listinah. Iz vsebine informativnih razgovorov je razvidno, da je tožnik kritičnega dne spil eno malo pivo, pri čemer so ostali udeleženci tudi pili pivo. Če bi tožnik vedel, da je pitje alkohola na vojaški misiji prepovedano, bi že ob samem razgovoru takoj navedel, da je pil zgolj brezalkoholno pivo. Ostali udeleženci so namreč na razgovoru potrdili, da so tistega dne pili alkohol. Uradne zaznamke o razgovoru so tudi podpisali. Sodišče bi moralo dati večji pomen listinam, ki izkazujejo vsebino razgovorov, in ne izpovedbam prič, ki ne odražajo resničnega dejanskega stanja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev v izpodbijani sodbi tako, da zahtevke tožnika v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožena stranka mu ni dokazala, da je spornega dne pil alkoholno pivo. Tudi kasnejši preizkus alkoholiziranosti tega ni pokazal. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je v novem postopku, ko je ponovno izvedlo listinske dokaze in zaslišalo še preostale priče, ki so bile udeležene pri tožniku očitani kršitvi vojaške discipline, na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče še na preostale pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja: Sodišče skladno z določbo 2. odstavka 213. člena ZPP prosto odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev. Če ne izvede predlaganega dokaza, takšna opustitev ne predstavlja nobene bistvene postopkovne kršitve iz določbe 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč je to kvečjemu razlog za sklicevanje stranke na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Poleg tega lahko sodišče skladno z določbo 34. člena ZDSS-1 izvede dokaz tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi predlaganih dokazov ne more v celoti ugotoviti odločilnih dejstev. Seveda pa lahko sodišče sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, ugotovi tudi z zaslišanjem strank (257. člen ZPP).
Sodišče prve stopnje je v tem sporu izvedlo tiste dokaze, za katere je smatralo, da so pomembni za presojo tožbenih zahtevkov, jih dokazno ocenilo ter obrazložilo katere izpovedbe je štelo za prepričljive oz. katerim listinskim podatkom je poklonilo verodostojnost. V tej zvezi se je glede prepričljivosti posameznih izpovedb prepričalo tudi z neposrednim vtisom na obravnavi. Zato ne more biti sprejemljivo zavzemanje pritožbe, da bi moralo dati večji pomen pisnim zaznamkom o opravljenih razgovorih glede tožniku očitane kršitve vojaške discipline, ki je predmet tega spora, saj je to preizkusilo z zaslišanjem prič v dokaznem postopku, v tej zvezi pa so bile priče opozorjene na posledice krive izpovedbe. Skladno z navedenimi ugotovitvami je sodišče prve stopnje pri presoji pravilno izhajalo iz dejstev, na katera so se priče sklicevale v svojih izpovedbah, in ne iz podatkov uradnega razgovora pristojnih oseb tožene stranke z udeleženci obravnavanega dogodka.
Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka očitala tožniku kršitev vojaške discipline na misiji, ker naj bi 27. 1. 2010 med 22. in 23. uro v lokalu baze A. na Kosovu užival alkohol. Tožena stranka je tožniku z izpodbijanima odločbama izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 7 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec januar 2010. Tožena stranka je namreč tožnika obdolžila, da je v spornem času skupaj z vojaki B.B., C.C. in D.D. pil pivo. Sodišče prve stopnje je preizkusilo takšno kršitev in ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnik spornega dne dejansko užival alkohol, glede katerega po pravilih službe velja absolutna prepoved uživanja za vse pripadnike misije, ki so razporejeni na dolžnost. Toženi stranki je uspelo dokazati zgolj to, da je tožnik takrat popil malo pivo, ne pa to, da je dejansko bila takšna pijača alkoholna, saj neposredni udeleženci druženja in pitja pijače tega dejstva v svojih izpovedbah niso potrdili. Tudi sicer se je na lokaciji, kjer so se nahajali navedeni udeleženci, lahko dobilo v lokalih tako brezalkoholno kot alkoholno pivo.
Poleg tega je za presojo tožnikove kršitve potrebno tudi poudariti, da preizkus alkoholiziranosti, ki ga je kasneje pri tožniku izvedla mednarodna vojaška policija, ni pokazal nobene promile alkohola v izdihanem zraku tožnika. To pomeni, da je takšen preizkus pokazal negativen rezultat, pri čemer je iz poročila mednarodne vojaške policije razvidno, da je bil opravljen preizkus pri tožniku skladno z navodili proizvajalca naprave, namenjene za takšen preizkus.
Zato je brez pomena kakršnokoli zavzemanje pritožbe, da bi moral tožnik že na kraju samem ob razgovoru, ko je priznal, da je skupaj s sodelavci spil malo pivo, navesti, da je šlo za brezalkoholno pivo, saj je bila dolžnost nadrejenih, v kolikor so sumili, da je tožnik užival alkoholno pivo, to izrecno zaznamovati. V sodnem postopku imajo za presojo obstoja kršitve pomen samo dejstva, ki so storilcem z gotovostjo izkazana, ne pa dejstva, za katera obstaja samo sum kršitve. Nenazadnje velja v delovnem pravu načelo, da je potrebno v dvomu odločiti v korist delavca.
Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi s pritožbo, tožeča stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške: tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa zato, ker njegov odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).