Jedro

Predmetno stopnišče je izvedeno ustrezno, da je (že vizualno) v dobrem stanju, in da je varno za uporabo tudi v slabem vremenu (ob tem, da je bilo stopnišče prekrito tudi z nadstrešnico iz polikarbonskih plošč), zaradi česar ni bilo potrebe po dodatnem merjenju drsnosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) od tožene stranke (v nadaljevanju: toženka) zahteva plačilo zneska 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23. 10. 2020 dalje do plačila in povračilo pravdnih stroškov s pripadki (točka I. izreka). Hkrati je še odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 3,04 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

2.Zoper izpodbijano sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi med drugim izpostavlja, da je v postopku imenovan izvedenec gradbene stroke ob zaslišanju na naroku pojasnil, da so sporne stopnice izvedene v skladu s smernicami in predpisi za stopnišča, in da so kljub vizualno dobremu stanju lahko obrabljene, pri tem pa je dodatno izpostavil, da sam nima ustreznih merilnih naprav in znanja za ocenjevanje drsnosti stopnic, ki pa se sicer lahko izmeri. Glede na takšno mnenje izvedenca, je pritožnik predlagal preveritev drsnosti stopnišča po družbi, ki opravlja teste drsnosti tal ali po gradbenem inštitutu, a je ta dokazni predlog tožnika sodišče prve stopnje ocenilo kot nepotreben. V tej zvezi pritožba pojasnjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja slediti navedenemu dokaznemu predlogu pritožnika, na podlagi česar bi se lahko ugotovilo, ali je bila drsnost stopnic povečana vsled uporabe in obrabe ter v času padca vsled mokremu stopnišču. Ob tem pritožnik dodaja, da bi ob pravilni in varni izvedbi stopnišča le - to moralo biti varno za hojo, ne glede na to, ali se je pritožnik držal za ograjo ali ne. Izpodbijana sodba odločitev gradi zgolj na tehničnih lastnostih stopnic, pri čemer pa ne upošteva dejanskega stanja drsnosti v trenutku padca in niti starosti pritožnika v času škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje tako ni upoštevalo možnosti, da je v kritičnem času obstajala realna možnost povečanja drsnosti zaradi vremenskih razmer in dejanskega stanja stopnic. V dokaznem postopku namreč ni bila opravljena strokovna analiza drsnosti stopnic v trenutku padca, kar pomeni, da je dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno. Pri tem pritožnik izpostavlja, da gre v spornem primeru za zunanje stopnišče, kjer se pričakuje stalna izpostavljenost vremenskim razmeram in je tako tudi večja možnost obrabe tekom časa. Upoštevaje zunanje vplive na stopnišče tako ni bilo odgovorjeno na ključno vprašanje, in sicer ali je bila v času škodnega dogodka, ob upoštevanju takratnih vremenskih razmer, z vidika drsnosti omogočena varna uporaba stopnic, saj je imenovani izvedenec izpovedal, da sam nima znanja in merilnih naprav, da bi to ugotavljal. Ker je sodišče prve stopnje tak predlog zavrnilo, je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, v posledici česar je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, izpodbijana sodba pa je nepravilna in nezakonita. Pritožba sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje primarno spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma jo podredno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5.Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

6.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7.V obravnavani pravdni zadevi tožnik od toženke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi padca na stopnicah skladišča X. Tožnik pri tem zatrjuje, da mu je zdrsnilo na mokrih in spolzkih stopnicah, ter da stopnišče s požarnimi stopnicami ni primerno za hojo. Odgovornost zavarovanca toženke je primarno v tem, da ni poskrbel za ustreznost pohodne površine stopnic in obiskovalcev posebej opozarjal na spolzkost stopnic. Hkrati tožnik odgovornost za škodni dogodek zatrjuje tudi v okviru objektivne odgovornosti, saj meni, da predmetna pohodna površina v opisanih okoliščinah pomeni nevarno stvar. Toženka tožbenemu zahtevku nasprotuje po temelju in po višini. Meni, da gre za povsem običajno zunanje stopnišče, da so stopnice v celoti pokrite, in da se na njih niti ne more zadrževati voda, ker gre za mrežne stopnice. Padec tožnika je po njenem mnenju pripisati (izključno) njegovi nepazljivosti pri hoji po stopnicah.

8.Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka med drugim zaključilo, da primarno ni podana objektivna odgovornost zavarovanca toženke, saj v konkretnem primeru spornih stopnic, ne glede na okoliščino, da so bile le - te predmetnega dne mokre zaradi dežja, ni mogoče opredeliti kot nevarno stvar. Nadalje je presodilo, da tudi krivdna odgovornost zavarovanca toženke ni podana. Pri tem je sodišče prve stopnje izhajalo iz ocene, da je do škodnega dogodka prišlo v časovnih in krajevnih okoliščinah, kot jih zatrjuje tožnik, in da je tožnik po padcu na predmetnih stopnicah utrpel zatrjevane poškodbe. V zvezi s stanjem stopnic je sodišče prve stopnje glede na podano izvedensko mnenje zaključilo, da so le - te v skladu z obstoječimi standardi (gre za tipsko zunanje stopnišče, ki se pogosto uporablja na javnih zunanjih površinah), in da je material, iz katerega so bile stopnice zgrajene, ustrezen. Izvedenec ob ogledu, opravljenem v enakih oziroma primerljivih vremenskih okoliščinah, kot so bile na dan škodnega dogodka, ni ugotovil poškodb ali obrabe stopnišča, kot tudi ne znakov, ki bi kazali na neobičajno drsno podlogo tal. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da zaradi pokritosti s streho na notranjem robu stopnic, na mestu tožnikovega padca, sploh ne dežuje. Dokaznemu predlogu tožnika po angažiranju novega izvedenca, ki bi lahko izmeril drsnost stopnišča, sodišče prve stopnje ni sledilo, ker je menilo, da je ta dokaz nepotreben glede na predhodno podano pisno izvedensko mnenje postavljenega izvedenca. Presodilo je, da ni podanega protipravnega ravnanja, oziroma opustitve dolžnega ravnanja na strani zavarovanca toženke, in da je škodni dogodek posledica bodisi običajnega vsakodnevnega rizika, ki ga vsak človek s povprečno skrbnostjo lahko nevtralizira tako, da do škode ne pride, bodisi posledica nesrečnega naključja.

9.Z navedenimi zaključki in presojo soglaša tudi sodišče druge stopnje, ki v izogib ponavljanju kot pravilne povzema prepričljive in izkustveno sprejemljive razloge izpodbijane sodbe, ki sprejeto odločitev utemeljujejo. Glede na izrecne pritožbene ugovore pa, ob upoštevanju določbe prvega odstavka 360. člena ZPP1 , dodaja oziroma izpostavlja naslednje:

10.V zvezi z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb postopka sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da pritožba v tej zvezi navaja zgolj, da "dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno zaradi kršitev pravil pravdnega postopka" in še, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker je zavrnilo tožnikov dokazni predlog po dopolnitvi izvedenskega mnenja, s preveritvijo drsnosti stopnišča po družbi oziroma inštitutu, ki opravlja teste drsnosti tal. Pritožba pri tem ne pojasni, za kršitev katere procesne določbe naj bi šlo, zgolj sklepati je mogoče, da smiselno uveljavlja bodisi kršitev določbe tretjega odstavka 254. člena ZPP (zahteva po mnenju drugega izvedenca, kadar so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti oziroma se poraja utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja), bodisi kršitev 287. člena ZPP glede izvedbe s strani stranke predlaganih dokazov, ki sicer lahko preraste v kršitev pravice do obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

11.Glede na to, da sta kršitvi določb 254. oziroma 287. člena ZPP relativne narave, gre namreč za kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, bi pritožba morala konkretizirano navesti, kako bi kršitev navedenih določb lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker tega z izjemo posplošene navedbe, da je zaradi kršitve bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ni storila, že iz tega razloga pritožba v tej smeri ne more biti uspešna.

12.Sodišče ima na podlagi 287. člena ZPP pooblastilo, da z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank. Ker ima sodišče pravico zavrniti dokazni predlog, če za zavrnitev obstajajo upravičeni oziroma ustavno dopustni razlogi, vsaka zavrnitev dokaznega predloga avtomatično še ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču tako med drugim ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Iz navedenega tako izhaja, da se lahko zavrne predlog za izvedbo dokaza, če je neko dejstvo že dokazano, torej če je dokaz že uspel ali če izvedba dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena. Pri tem lahko sodišče izbere, ali bo razloge za zavrnitev navedlo v samem dokaznem sklepu, v posebnem sklepu ali pa v sodni odločbi o glavni stvari.

13.V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni izvedbo dokaza tožnika po angažiranju dodatnega izvedenca (za izmero drsnosti tal s specialno opremo za raziskavo materialov) kar je utemeljilo z razlogom nepotrebnosti. Obrazložitev navedene odločitve je podalo primarno v 3. in 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na navedeno je bila zavrnitev izvedbe navedenega dokaza ustrezno obrazložena. Ali je imela zavrnitev tega dokaza vpliv na (ne)pravilnost in (ne)popolnost ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi, pa je predmet drugega pritožbenega razloga, ki bo predmet pritožbenega preizkusa v nadaljevanju te obrazložitve.

14.V zvezi z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje oziroma ugotovljenim dejanskim stanjem je iz pritožbene graje razvidno, da tožnik nepravilnost in nepopolnost ugotovljenega dejanskega stanja sodišču prve stopnje očita zgolj z vidika, da v postopku ni bila (po izvedencu) izmerjena drsnost konkretne podlage, torej spornega stopnišča, na katerem je padel tožnik in s tem dejanska obraba stopnišča v času padca. Pritožba izpostavlja, da je pred sodiščem prve stopnje tožnik ves čas opozarjal na pomen ugotovitve konkretne drsnosti stopnišča, vendar pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo obširne razloge glede okoliščin, v katerih je prišlo do padca tožnika (tudi glede stanja spornih stopnic), katerim pa pritožba v bistvu konkretizirano sploh ne nasprotuje.

15.Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izvedenega dokaznega postopka, zlasti upoštevaje izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke A. A. dopolnjeno z njegovim zaslišanjem na naroku, ugotovilo, da je predmetno stopnišče zgrajeno v skladu s smernicami in standardi stroke ter primerljivimi tujimi predpisi, in da gre za tipsko zunanje stopnišče, ki se pogosto uporablja na javnih zunanjih površinah. Pri tem je bilo odgovorjeno tudi na pomisleke tožnika v zvezi z obrabo stopnišča oziroma njegovo drsljivostjo. Izvedenec, ki je opravil ogled v enakih vremenskih razmerah, kot so bile na dan škodnega dogodka, ni ugotovil nobenih okoliščin, ki bi nakazovale na spolzkost stopnic, pri tem pa je še pojasnil, da je oblika in izvedba stopnic z mrežastimi rešetkami za zunanja stopnišča zelo prikladna, ker se na njih ne zadržujejo padavine (voda), pri čemer bradavičasti rob preprečuje zdrs na robu stopnice. Poleg tega je tudi pojasnil, da ni osnove za sklepanje, da je drsnost povečana zaradi izrabe materiala.

16.Tudi po oceni sodišča druge stopnje so bile njegove ugotovitve in mnenje povsem ustrezna osnova za sprejem dejanskih zaključkov, kot jih je napravilo sodišče prve stopnje. Zgolj dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da je izvedenec ob zaslišanju na naroku pojasnil, da dejanskih meritev drsnosti podlage s posebnimi instrumenti ni opravil, ker zato nima znanja in opreme, ne pomeni, da je njegovo izvedensko mnenje glede bistvenih okoliščin za odločitev v zadevi nepopolno in zato neuporabno. Iz njegovega mnenja brez dvoma izhaja ocena, da je predmetno stopnišče izvedeno ustrezno, da je (že vizualno) v dobrem stanju, in da je varno za uporabo tudi v slabem vremenu (ob tem, da je bilo stopnišče prekrito tudi z nadstrešnico iz polikarbonskih plošč), zaradi česar ni bilo potrebe po dodatnem merjenju drsnosti. Tudi sicer je bilo v postopku ugotovljeno, da pri nas (v Sloveniji) ni pravilnika, ki bi kvalificiral drsnost, to pomeni, da bi predpisal številčne meje oziroma zahteve (faktorje) drsnosti, da bi bilo na tej podlagi nekomu možno očitati, da ni zagotavljal določene (predpisane) mere drsnosti pohodne površine. Glede na obrazloženo ni bilo razloga in potrebe za dodatno angažiranje drugega izvedenca v smeri oprave meritve drsnosti. Pritožbenemu očitku zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tako ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ustrezno pojasnilo, da zunanje pohodne površine v danih vremenskih okoliščinah zahtevajo večjo pazljivost tudi s strani uporabnika stopnic.

17.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1"V obrazložitvi sodbe oziroma sklepa mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti."