Jedro

Upravni organ, pristojen za denacionalizacijo, po ZDen nima pooblastila za vodenje posebnega ugotovitvenega postopka glede državljanstva upravičencev. Upravičencem oz. njihovim pravnim naslednikom pa mora upravni organ za denacionalizacijo omogočiti, da uveljavljajo svoje pravice v postopku pred upravnim organom, pristojnim za državljanstvo in šele nato odloči o denacionalizacijskem zahtevku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. ... z dne 3.11.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 20.3.1995 in zavrgla zahtevo za denacionalizacijo vlagatelja - tožeče stranke za zemljišče, ki je bilo v času podržavljenja vpisano v vl. št. 109, parc. št. 58, 105, 111 in 263 k.o. K.. Navedene nepremičnine so bile podržavljene M. in A.K., ki sta bila lastnika vsak do 1/2, na podlagi odloka AVNOJ. Zahtevo za denacionalizacijo je vložila tožeča stranka kot pravni naslednik - nečak M.K. Po stališču tožene stranke je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil dejstva v postopku in sicer, da M.K. nima statusa upravičenke v postopku denacionalizacije, ker ni bila jugoslovanska državljanka v času, ko je bilo premoženje podržavljeno, prav tako pa se za upravičenca v navedenem postopku ne moreta šteti njena sestra in brat, ker nista dediča prvega dednega reda, kot to določa 12. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Upravni organ prve stopnje je potem, ko je ugotovil, da M.K. ni vpisana v evidenco o državljanstvu v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZDen, zahteval od upravnega organa, pristojnega za notranje zadeve, da izda ugotovitveno odločbo o njenem državljanstvu. Ugotavljanje državljanstva je namreč šteti za predhodno vprašanje v smislu 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), za rešitev katerega je izključno pristojen drug organ. Navedeni organ je izdal ugotovitveno odločbo, da M.K. ni bila jugoslovanska državljanka in da ni postala državljanka Republike Slovenije. Zato pritožbene navedbe tožeče stranke, da bi upravni organ glede državljanstva razlaščenke moral izvesti poseben ugotovitveni postopek, nimajo podlage v zakonu. Upravni organ prve stopnje, ki je sicer pravilno ugotovil dejstva, bi moral vlogo zavreči, ne pa o stvari odločati meritorno.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da se upravni organ ni posvečal vprašanju, zakaj M.K. ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu. Knjige državljanstva so bile sestavljene na podlagi popisa državljanov Kraljevine Jugoslavije, zato bi ob morebitnem dejstvu, da M.K. res ni bila vpisana v knjigo državljanov, upravni organ moral ugotoviti, ali ne gre pri tem zgolj za administrativno pomoto. Zoper odločbo upravnega organa za notranje zadeve, ki je izdal ugotovitveno odločbo glede državljanstva M.K. ni bilo mogoče vložiti samostojne pritožbe in je torej navedeno odločbo mogoče izpodbijati le s pritožbo zoper odločbo o denacionalizaciji. Upravni organ v svoji odločbi ključnega vprašanja kriterija vpisa v državljansko knjigo, na katerega je oprl svojo odločitev, sploh ni raziskal, če pa ga je raziskal, ga pa ni obrazložil. Obstoji povsem možna in edina logična razlaga, da obstajajo dokumenti o tem, da je bila M.K. državljanka Kraljevine Jugoslavije in v posledici tega po letu 1945 državljanka DFJ. Upravni organ bi glede na 65. člen ZDen moral izvesti poseben ugotovitveni postopek, na podlagi katerega bi se ugotovila vsa za odločanje pomembna dejstva in okoliščine in obenem dati tudi strankam, to je pravnim nasednikom možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Strankam pa ni bilo omogočeno izpodbijati pravilnosti navedb, ki se ne ujemajo z navedbami tožeče stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V predmetni zadevi je sporna odločitev tožene stranke, ki je sledila ugotovitvam upravnega organa prve stopnje in je pavšalno zavrnila navedbe tožeče stranke v pritožbi glede vprašanja državljanstva njene pravne prednice razlaščenke M.K. ZUP, ki se v postopkih za uveljavljanje pravic po ZDen uporablja na podlagi 2. odstavka 6. člena tega zakona, vsebuje pomembno načelo materialne resnice. Tako je v 7. členu ZUP določeno, da je v postopku treba ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. ZUP v 135. členu tudi določa, da je pred izdajo odločbe treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. V obravnavanem primeru je tožena stranka oprla svojo odločitev na dokaz - listino, ki jo je izdal državni organ v mejah svoje pristojnosti. To listino je izdala Upravna enota Č.dne 7.2.1995 v obliki ugotovitvene odločbe v smislu 63. člena ZDen in z njo ugotovila, da M.K., A.M.K., roj. J., roj. 27.7.1904 v Č., ni bila jugoslovanski državljan in ni postala državljan Republike Slovenije. Ta odločba je bila izdana na zahtevo upravnega organa prve stopnje, ki je vodil predmetni postopek denacionalizacije. Tožeča stranka tako ni sodelovala v tem postopku in ker je bila že 20.3.1995 nato izdana zavrnilna odločba upravnega organa prve stopnje, tožeča stranka tudi ni imela več možnosti, da kot zainteresirana stranka vloži pravno sredstvo proti ugotovitveni odločbi o državljanstvu in tako zavaruje svoje pravice v postopku denacionalizacije. Tožena stranka oziroma organ prve stopnje nista omogočila uveljavljanja pravic tožeči stranki, saj je bila odločba o denacionalizaciji izdana, ne da bi tožeča stranka lahko uveljavljala svoje pravice in pravne koristi v postopku reševanja predhodnega vprašanja. Pritrditi je sicer toženi stranki, da navedba tožeče stranke, da bi upravni organ pristojen za denacionalizacijo moral izvesti poseben ugotovitveni postopek glede državljanstva, nima podlage v ZDen. Tožena stranka pa bi morala s svojo odločitvijo omogočiti, da tožeča stranka uveljavlja svoje pravice v postopku pred upravnim organom, pristojnim za zadeve državljanstva in bi bilo šele nato odločeno o sami stvari.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS, Uradni list SRFJ, št. 4/77) izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe ZUS in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).

Tožena stranka bo v ponovljenem postopku morala upoštevati določbe ZUP, ki zagotavljajo načelo materialne resnice in omogočajo strankam uveljavljanje in zavarovanje njihovih pravic in pravnih koristi ter pri tem tudi upoštevati določbo 62. člena ZUS in izdati novo odločbo v tridesetih dneh po prejemu sodbe.