Jedro

Pri določitvi razmerja odgovornosti med imetniki motornih vozil (gre za materialno pravno vprašanje), je potrebno pravilno in popolno ugotoviti odločilna dejstva. To pa so n.pr. stanje cestišča, vidljivost, siceršnje vremenske razmere, dovoljena hitrost in ravnanje udeležencev v konkretni prometni situaciji. Le kršitev pravil ZTVCP še ne pomeni, da je ta že vzrok nezgode. Če pa vzročne zveze ni, tudi odgovornosti ni.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožnika ter toženi stranki naložilo, da tožniku plača 360.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.10.2003 dalje do plačila in mu povrne 355.545,00 SIT pravdnih stroškov, z obrestmi, vse v 15-ih dneh ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je podana soodgovornost tožene stranke (ki odgovarja za svojega zavarovanca) do 80%, tožeče stranke pa do 20% v zvezi s škodo, ki izvira iz prometne nezgode z dne 02.02.1996, višina škode pa znaša 450.000,00 SIT.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki, ki v pritožbah uveljavljata vse pritožbene razloge. Tožeča stranka navaja, da iz razlogov sodbe izhaja, da je bila toženi stranki višina škode znana že 09.02.1996, takrat bi lahko škodo plačala, ravnati bi morala kot dober gospodar, v skladu z določbo 16. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Škoda je bila, kot je izpovedal ob zaslišanju D.P., tudi reparirana. Taka je tudi sodna praksa (sodba VS RS II Ips 16/98, VS 04359, VSL II Cp 425/97). Tožena stranka, zavarovalnica, ne more namreč nekaznovano odložiti izpolnitev svoje obveznosti. Za štetje roka je pomemben dan, ko je zavarovalnica prejela obvestilo z listinami. Tako tudi prof. Stojan Cigoj (stran 2447 do 2456 Komentarja o obligacijskih razmerjih). Zato odločitev glede obresti ni pravilna. Tudi presoja, da je tožnik soodgovoren, ni pravilna, vozilo, ki je bilo zavarovano pri toženi stranki, je predstavljalo v dani situaciji nepričakovano oviro za tožnika, soodgovornost zato ni podana. Tožnik je vozil v skladu z Zakonom o varnosti v cestnem prometu in ni prekoračil dovoljene hitrosti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v pritožbi opozarja na nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Opozarja na ugotovitve izvedenca dr. N.Č.. Tožnik naj bi izgubil oblast nad vozilom, zato trčil v drevo, vzrok pa je neprilagojena in nedovoljena hitrost v kombinaciji dvojnega ovinka, prvega v levo in drugega v desno. Ne drži zaključek prvostopenjskega sodišča, da je splošno znano dejstvo, da je bila hitrost na kraju škodnega dogodka omejena na 80 km/h in ni bilo znaka za naselje oziroma znaka, ki bi omejeval hitrost. Iz fotografij s kraja dogodka je razvidno, da se ob cesti nahajajo stanovanjske hiše, torej je omejitev hitrosti na tem delu smiselna. Cesta je bila zaradi zimskih razmer posuta tudi s peskom, kar narekuje vozniku še večjo pazljivost. Če bi tožnik spoštoval cestnoprometne predpise o hitrosti, do nezgode ne bi prišlo, kot zaključuje tudi izvedenec. Če izvedenec zaključuje, da je vzrok nezgode neprilagojena in nepredpisana hitrost tožnika, vsled česar je prišlo do neobvladovanja vozila in trčenja v drevo, zaključek o odgovornosti tožene stranke v višini 80% ni pravilen. Tudi višina škode ni ugotovljena, ni znašala 450.000,00 SIT, likvidatorji zavarovalnih primerov so dolžni ob vsakem škodnem dogodku navesti približen znesek škode, za interne potrebe tožene stranke, zato je na zapisniku o škodi tudi zapisana številka 450.000. To ni pravno relevanten dokaz. Tožnik je navedel, da je vozilo popravil, a za to ni ponudil dokazila. Višina škode ni dokazana.

Pritožbi sta utemeljeni.

V obravnavanem primeru je šlo za trčenje dveh motornih vozil, zato se, če je nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti, če je krivda obojestranska, pa vsak imetnik odgovarja za škodo v razmerju s svojo stopnjo krivde (1. in 2. odst. 178. čl . Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega Obligacijskega zakonika - OZ še uporablja - 1060. čl. OZ). Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP, Ur.l. SFRJ, št. 50/88 s spremembami), ki je veljal v času obravnavane nezgode, pa je urejal način vožnje, njeno hitrost in prednost v križišču (45., 46. in 50. člen). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta nezgodo povzročila oba udeleženca, ki sta ob tem tudi kršila prometne predpise. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je zavarovanec tožene stranke, čeprav je (lahko) videl, da se približuje vozilo tožeče stranke, zapeljal s stranske na prednostno cesto ker je, kot je sam izpovedal, to vozilo spregledal. Voznik tožnikovega vozila se mu je izogibal, ob tem pa je prišlo do nesreče. Opisana vožnja zavarovanca tožene stranke je bila v nasprotju z določbami ZTVCP, zavarovanec tožene stranke je pripeljal z neprednostne ceste, moral bi počakati tudi vozila, ki vozijo z nekoliko višjo hitrostjo (50. čl. ZTVCP), saj je tožnikovo vozilo ob vključevanju lahko videl in tudi ni zatrjevano, da bi povečana hitrost povzročila prepozno zagledanje vozila ali napačno oceno, kaj takega tudi ugotovljeno ni, in česa takega tudi pritožba toženke ne trdi. Zavarovanec toženke pa je vozil s hitrostjo 90 km/h, vsaj za 10 km/h več, kot je bila splošna omejitev hitrosti na spornem odseku. Zavarovančevo vozilo je zanj predstavljalo nenadno in nepričakovano oviro.

Pri določitvi razmerja odgovornosti med imetniki motornih vozil (gre za materialno pravno vprašanje), je potrebno pravilno in popolno ugotoviti odločilna dejstva. To pa so n.pr. stanje cestišča, vidljivost, siceršnje vremenske razmere, dovoljena hitrost, in ravnanje udeležencev v konkretni prometni situaciji. Le kršitev pravil ZTVCP še ne pomeni, da je ta že vzrok nezgode. Če pa vzročne zveze ni, tudi odgovornosti ni. Vprašanje, ali je ravnanje voznika tožnikovega vozila v vzročni zvezi z nezgodo, je odvisno tudi od dovoljene hitrosti. Povečana hitrost je odločilen vzrok, če bi vožnja v okviru dovoljene hitrosti preprečila nezgodo. Kakšna je bila glede na predpisano omejitev in tudi glede na siceršnje razmere, ne le prometno signalizacijo, pač pa tudi stanje ceste (tudi konfiguracija cestišča - dvojni ovinek), vidljivost, vremenske razmere, primerna hitrost v smislu 45. oz. 46. čl. ZTVCP, ni ugotovljeno. To, da je bila tedaj omejitev hitrosti na spornem odseku 80 km/h, ker znaka, ki bi omejeval hitrost oz. znaka za naselje ni bilo, ni splošno znano dejstvo, kot navaja sodišče prve stopnje, ki ga ni treba posebej dokazovati (214. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ni npr. znano v okolju, v katerem je potekalo sojenje, nasprotno, med strankama je bila tudi ta okoliščina sporna (npr. navedbe tožnika v vlogi z dne 18.12.2001, da ni šlo za naselje in je veljala splošna omejitev iz 3. tč. 3.odst. 46. čl. ZTVCP- 80 km/h in navedbe toženke iz odgovora na tožbo, da je bila zaradi naselja hitrost omejena na 60 km/h - 1. odst. 46. čl. ZTVCP), na kar utemeljeno opozarja toženka v pritožbi. Tudi ni ugotovljeno, glede na konfiguracijo cestišča (dvojni ovinek) in tedanje razmere na cestišču (toženka opozarja na dokaze, ki niso ocenjeni in iz katerih naj bi izhajalo, da je tedaj bil na oz. ob cestišču sneg, posipan pesek), kakšna bi bila tedaj primerna hitrost, saj je bil voznik tožnikovega vozila kot udeleženec v prometu glede na določbo 45. čl. ZTVCP hitrost vožnje prilagoditi tudi stanju cestišča in vremenskim razmeram ter vidljivosti. Zato zaključka o stopnji krivde (ki je odvisna tudi od teže kršitve) in deležu odgovornosti ni mogoče preizkusiti. Podana je zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je že iz tega razloga pritožbama ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče procesne kršitve odpraviti. Moralo bo ugotoviti vsa pravnoodločilna dejstva, ugotovitve in zaključke tudi obrazložiti ter ugotovljena dejstva materialnopravno pravilno ovrednotiti, kar velja tudi za presojo utemeljenosti obrestnega zahtevka, pri čemer je opozoriti tudi na spremenjeno sodno prakso (prim. načelno pravno mnenje Občne seje VS RS, 26.6.2002). Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da sklicevanje tožnika na odločitev v drugi zadevi, in kratke roke za obveznost zavarovalnice, da izplača škodo, ne more biti uspešno zato, ker v tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe (kot v zadevi, ki jo omenja pritožba), pač pa za neposredno na podlagi zakona vzpostavljeno odškodninsko razmerje med oškodovancem in zavarovalnico, ki odgovarja za odgovornega zavarovanca (1. in 2. odst. 941. čl. ZOR).

Ker je sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo, je razveljavilo tudi odločbo o stroških in tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).