Jedro

Haaška konvencija o zakonu, ki velja za prometne nesreče ne napotuje na uporabo kolizijskih norm tujega pravnega reda oziroma kot sredstvo unifikacije prava med suverenimi državami ne dopušča zavračanja.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija odločbo o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je med drugim odločilo, da sta toženi stranki solidarno dolžni plačati tožeči stranki 1.207,19 EUR (prej 289.292 SIT) z zamudnimi obrestmi od 19.5.2004 (nepremoženjska škoda, zmanjšana za valoriziran znesek že izplačane akontacije odškodnine) in zamudne obresti od 87,63 EUR (prej 21.000 SIT) od 1.11.1997 do 11.6.1998 (zamudne obresti od že izplačane premoženjske škode). Višji tožbeni zahtevek zavrnilo. O povrnitvi škode je odločalo po pravu, ki velja v Republiki Hrvaški, saj je glede na tožbene navedbe in navedbe toženih strank ugotovilo, da gre za spor z mednarodnim elementom, za rešitev katerega je treba v skladu s 3. členom Haaške konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče (Uradni list SFRJ, št. 26/76 - Konvencija) uporabiti pravo kraja prometne nesreče. Konvencijo je uporabilo, ker gre za specialnejši predpis od Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 in nasl. - ZMZPP).

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo. Strinjalo se je z razlogi prvostopenjskega sodišča, čeprav je poudarilo, da je v času nesreče v Republiki Sloveniji veljal Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 43/82 - ZUKZ) in ne ZMZPP, vendar je Konvencija tudi v razmerju do ZUKZ specialnejši predpis. Menilo je tudi, da je nepomembno, ali je Republika Hrvaška Konvencijo ratificirala.

Proti tej sodbi je tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila pravočasno revizijo s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Meni, da je odločitev nižjih sodišč o uporabi prava Republike Hrvaške napačna. Morali bi uporabiti pravo Republike Slovenije, ki je za tožečo stranko glede določanja višine odškodnine in teka zamudnih obresti bolj ugodno. Če je treba uporabiti zakonodajo, ki je veljala po kraju prometne nezgode, je napačno sklicevanje na Konvencijo in ZUKZ, ki veljata v Republiki Sloveniji. Sodišči ob tem nista povedali, če sta Konvencija in ZUKZ veljala tudi v Republiki Hrvaški. Po vedenju tožeče stranke je v Republiki Hrvaški veljal zakon, ki je določal, enako kot ZUKZ za nepogodbene odškodninske obveznosti (v prvem odstavku 28. člena), da se uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, ali pravo kraja, kjer je nastopila posledica, odvisno od tega, katero je bolj ugodno za oškodovanca. Tožena stranka ni dokazala, da je v Republiki Hrvaški veljala Konvencija, čeprav je bilo breme dokazovanja na njej. Tudi v primeru, če je Konvencija veljala, se po njenem 3. členu uporabi zakonodaja države, na čigar območju se je pripetila nezgoda, zato bi bilo treba uporabiti kolizijsko normo po pravu Republike Hrvaške in v skladu z njo pravo Republike Slovenije, saj je posledica nastala na območju Republike Slovenije. Zmotno uporabo materialnega prava uveljavlja tudi v delu revizije, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki Š375. člen ZPP (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)Ć, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija v delu zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije v delu zoper odločbo o stroških postopka: Odločba o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), revizija proti sklepu pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o pravdnih stroških ne sodi med take sklepe. Revizija proti odločbi o pravdnih stroških zato ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja, II/98, str. 4). Revizijsko sodišče je zato revizijo v delu, s katerim tožeča stranka izpodbija odločbo o stroških, zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije: Nižji sodišči sta glede na tožbene navedbe ugotovili, da se je prometna nesreča, ki jo je povzročil italijanski voznik z vozilom, registriranim v Italiji, zgodila 28.8.1997 v bližini kraja T. v Republiki Hrvaški. Vozilo povzročitelja je bilo zavarovano pri drugi toženki, vozilo, v katerem je bila sopotnica tožeča stranka, pa pri prvi toženki. Tožena stranka ni prerekala temelja tožbenega zahtevka, priznala je pasivno legitimacijo in sprejela tudi pristojnost sodišča Republike Slovenije.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek vložila pred sodiščem v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je pristojnost sodišča sprejela. Vsa sodišča v Republiki Sloveniji vedno odločajo po pravu, ki velja v Republiki Sloveniji Šglej Ustavo Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91 in nasl. - URS), Zakon o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl.), ZPPĆ, in šele v primeru, ko pravo, ki velja v Republiki Sloveniji, napotuje na uporabo prava kakšne druge države, se uporabi pravo druge države. Zmotno je zato stališče tožnice, da ni relevantno, ali sta v času škodnega dogodka v Republiki Sloveniji veljala ZUKZ in Konvencija. Pravo Republike Slovenije napotuje na uporabo tujega prava, ko gre za razmerja z mednarodnim elementom. V tovrstnih sporih je treba že na začetku pravdnega postopka ugotoviti najprej pristojnost sodišča (oziroma pristojnost celotnega sodnega sistema Republike Slovenije v razmerju do sodnih sistemov drugih držav), ki naj sodi, in nato pravo, ki naj se za obravnavanje tožbenega zahtevka uporabi. Revizijsko sodišče ob tem še pripominja, da sodišča Republike Slovenije vedno uporabljajo procesno pravo (kamor spada tudi odločanje o povrnitvi stroškov postopka) Republike Slovenije. Trditve in dokaze o naveznih okoliščinah mora ob tem ponuditi tožeča stranka (in ne tožena stranka, kot to zmotno meni tožeča stranka). Nižji sodišči sta tako glede na navedbe tožeče stranke v tožbi z dne 8.3.1999 (in na strinjanje tožene stranke s pristojnostjo sodišča) pravilno uporabili določbe ZUKZ o pristojnosti sodišča (členi 46, 50 in 53) in določbe Konvencije o uporabi materialnega prava, ki naj se uporabi. Ob tem je treba poudariti, da je glede vprašanja uporabe materialnega prava treba uporabiti Konvencijo ne samo iz razloga, ker je specialnejši predpis, temveč tudi zato, ker gre hkrati za predpis, ki je v hierarhiji pravnih predpisov višje kot zakon (8. člen URS), kar upošteva že sam ZUKZ (3. člen).

Konvencija določa zakon, ki se uporablja za civilno nepogodbeno odgovornost, ki izvira iz prometne nesreče (1. člen Konvencije). Tožeča stranka ob tem zmotno meni, da napotuje na uporabo celotnega pravnega sistema države, v kateri se je pripetila prometna nesreča, oziroma, da bi bilo treba uporabiti tudi kolizijska pravila, ki so veljala v Republiki Hrvaški, in na tej podlagi pravo Republike Slovenije (gre za tako imenovani problem zavračanja), kar naj bi izhajalo iz 3. člena Konvencije. Tretji člen Konvencije je treba razlagati v povezavi s preostalim besedilom Konvencije (tudi s 1., 7., 8., 9. in 10. členom Konvencije), iz katerega jasno izhaja, da napotuje samo na uporabo substančnega oziroma materialnega prava države o civilni nepogodbeni odgovornosti glede prometnih nesreč (glej 8. člen Konvencije). Povedano drugače, Konvencija ne napotuje na uporabo kolizijskih norm tujega pravnega reda oziroma kot sredstvo unifikacije prava med suverenimi državami ne dopušča zavračanja. V skladu z navedenim je pravo Republike Hrvaške s stališča Konvencije in ob upoštevanju tožbenih navedb relevantno samo glede odgovornosti tožene stranke in glede višine odškodnine. Pravilno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da ni pomembno, ali je Konvencija veljala v Republiki Hrvaški, saj 11. člen Konvencije med drugim določa tudi, da se Konvencija uporablja tudi takrat, kadar zakonodaja, ki se uporablja, ni zakonodaja ene izmed pogodbenic.

Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožeče stranke v ostalem delu zavrnilo.