Jedro

V obravnavanem primeru so kot relevantni dokazi ključni vpisi v uradne evidence, pri čemer pa med strankama ni sporno, da tožnik ni zaveden v uradnih evidencah, ter da zahteve za spremembo podatkov v uradnih evidencah, ki bi ji predložil ustrezna dokazila, ni podal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota A. je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnika za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov (1. točka izreka), stroški postopka niso bili zaznamovani (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 3. 4. 2020 vložil zahtevo za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov, v kateri je navedel, da je bil med osamosvojitveno vojno za Republiko Slovenijo v juliju in avgustu leta 1991 dvakrat po 15 dni udeležen kot pripadnik Teritorialne obrambe, po činu je bil desetar, opravljal je stražarske naloge in naloge varovanja kraja A. Navaja, da tožnik k vlogi ni priložil dokazil. Upravni organ je 3. 4. 2020 posredoval poizvedbo na Ministrstvo za obrambo, ki je z dopisom z dne 15. 4. 2020 pojasnilo, da tožnika ni v uradni evidenci pripadnikov rezervne sestave Teritorialne obrambe in enot za zveze, oseb, ki so v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljale vodstvene dolžnosti v narodni zaščiti ter o vojakih na rednem služenju vojaškega roka v učnem centru Teritorialne obrambe, ki so opravljale dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije, stanujočih na območju, ki ga pokriva Uprava za obrambo Ljubljana. Tudi iz poizvedb pri pristojni enoti Slovenske vojske, Logistični brigadi, izhaja, da ne razpolagajo s podatkom, da bi tožnik sodeloval v osamosvojitveni vojni v Teritorialni obrambi ali enoti za zveze. Upravni organ se sklicuje na določili 1. in 2. člena Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV) ter ugotavlja, da tožnik v osamosvojitveni vojni za Republiko Slovenijo v pravno relevantnem času ni bil pripadnik rezervne sestave Teritorialne obrambe in enot za zveze, oseb, ki so opravljale vodstvene dolžnosti v narodni zaščiti ter vojak na rednem služenju vojaškega roka v učnem centru Teritorialne obrambe, ki bi opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije. Enake ugotovitve izhajajo tudi iz poizvedb pri Logistični brigadi Slovenske vojske ter po podatkih Ministrstva za obrambo. Navaja, da je potrebno skladno s prvim odstavkom 1. člena ZVV ugotoviti ali je tožnik v kritičnem času med 26. 6. 1991 in 18. 7. 1991 opravljal vojaško dolžnost ali katero od drugih dolžnosti na področju obrambe ali zaščite. Upravni organ je tožnika z ugotovitvami upravnega organa seznanil ter mu dal možnost, da se v osmih dneh izjavi o ugotovljenih dejstvih, ter da predloži dodatna dokazila, vendar se tožnik na poziv upravnega organa v postavljenem roku ni odzval. Upravni organ zato ugotavlja, da zahtevek tožnika ni utemeljen.

3. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je kot pritožbeni organ zavrnilo pritožbo tožnika. Ocenjuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ter da tožniku ni uspelo dokazati, da bi leta 1991 pri obrambi Republiki Slovenije pred vojaško agresijo tedanje JLA sodeloval na način in pod pogoji, ki jih za priznanje statusa vojnega veterana predpisuje navedeni zakon. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, da je bil v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo leta 1991 na podlagi poziva pristojnega državnega organa pripadnik Teritorialne obrambe Republike Slovenije, pritožbeni organ opozarja na določilo četrtega odstavka 180.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v katerem so opredeljene pravne možnosti stranke, če se ne strinja z izdanim potrdilom, o katerem državni organ vodi uradno evidenco po 179. členu ZUP. Upravni organ mora v tem primeru v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek stranke za spremembo potrdila.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da upravni organ v izpodbijani odločbi ni pojasnil, zakaj pristojni organi nimajo pravilne evidence pripadnikov Teritorialne obrambe, udeležencev vojne za osamosvojitev Slovenije v letu 1991. Pojasni, da je vojaški rok služil v JLA, nato pa je bil pripadnik Teritorialne obrambe ter večkrat udeležen na nekajdnevnih vajah Teritorialne obrambe. Leta 1991 so ga kot pripadnika Teritorialne obrambe vpoklicali za 15 dni v mesecu juliju 1991 in za 15 dni v mesecu avgustu 1991. Zato je nemogoče, da ne bi padel v časovni okvir, ki velja za pridobitev statusa vojnega veterana. Podatki o vajah v Teritorialni obrambi so vpisani tudi v vojaški knjižici. Ni mu razumljivo, da mu Republika Slovenija ni sama podelila statusa vojnega veterana. Zaradi vpoklica je moral v letu 1991 koristiti en mesec dopusta, pri čemer je bil ločen od svoje družine. V potrditev navedenega lahko navede tudi priče. V dopolnitvi tožbe dodaja, da je bil takoj po koncu služenja vojaškega roka razporejen v Teritorialno obrambo, ter da so ga iz seznama pripadnikov Teritorialne obrambe brisali za nazaj. Poveljnik enote, kateri je pripadal je bil B. B. iz A., spominja se tudi B. B. ter političnega komisarja C. C., ... Kot priči lahko nastopita soborca D. D. in E. E. Opiše dogodek, ko so ga vpoklicali v štab Teritorialne obrambe v A., ker niso znali priključiti faksa, da bi lahko pošiljali podatke o tovornjakih, ki so vozili vojaško opremo iz skladišča v A. Glede na navedeno meni, da je izpodbijana odločba nezakonita in sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek istemu organu.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe in obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa, in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

8. V obravnavni zadevi je sporno ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa vojnega veterana v skladu z določili ZVV.

9. Pravno podlago predstavlja prvi odstavek 1. člena ZVV, ki določa, da je vojni veteran oziroma vojna veteranka (v nadaljnjem besedilu: vojni veteran) oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljala za obrambo Republike Slovenije vojaško dolžnost ali katero od drugih dolžnosti na področju obrambe in zaščite, oseba, ki je poklicno opravljala določene naloge s področja obrambe in zaščite oziroma s področja upravnih notranjih zadev, oseba, ki je v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti Republike Slovenije, oseba, ki je sodelovala v pogajanjih s predstavniki takratne Jugoslovanske ljudske armade (v nadaljnjem besedilu: JLA), oseba, ki je v zbirnem centru za vojne ujetnike (v nadaljnjem besedilu: zbirni center) opravljala naloge, povezane z vojnimi ujetniki, oseba, ki je kot vodstveni delavec ali delavka (v nadaljnjem besedilu: delavec) carinske službe izvajala naloge po navodilih republiške koordinacijske skupine, in oseba, ki je bila na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi neposredno vključena v oborožen odpor. V skladu s šesto alinejo prvega odstavka 2. člena ZVV je vojni veteran tudi pripadnik Teritorialne obrambe Republike Slovenije, policist, operativni delavec kriminalistične in obveščevalno varnostne službe, oboroženi pripadnik narodne zaščite ter pripadnik enot za zveze Republike in občin, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije.

10. Zahtevani status torej ureja šesta alineja prvega odstavka 2. člena ZVV. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik vlogi, razen svoje izjave, ni predložil drugih dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je v obravnavanem obdobju po nalogu pristojnega organa izvajal naloge pri obrambi Republike Slovenije na način in pod pogoji, ki jih za priznanje statusa vojnega veterana predpisuje ZVV. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe tudi iz uradnih evidenc izhaja, da tožnik v pravno relevantnem času, ni bil pripadnik rezervne sestave Teritorialne obrambe in enot za zveze, oseb, ki so opravljale vodstvene dolžnosti v narodni zaščiti ter vojak na rednem služenju vojaškega roka v učnem centru Teritorialne obrambe, ki bi opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije. Ob tem sodišče še dodaja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ tožnika z navedenimi ugotovitvami seznanil ter mu dal možnost, da se glede ugotovitev upravnega organa izjavi in da se tožnik na poziv upravnega organa ni odzval. Glede na navedeno sodišče pritrjuje upravnemu organu, da tožnik v upravnemu postopku ni izkazal pogojev za priznanje statusa vojnega veterana. Status vojnega veterana po določbah ZVV je namreč mogoče priznati le osebi, ki dokaže vse okoliščine, ki jih zahteva ZVV.1

11. Sodišče po povedanem kot pavšalne zavrača tožbene ugovore tožnika, da so ga leta 2005 brisali iz evidence pripadnikov Teritorialne obrambe. Kot je tožniku pojasnil že pritožbeni organ, lahko stranka, ki razpolaga z dokazi in zatrjuje, da potrdilo kot javna listina oziroma druga listina, ki je izdana na podlagi 179. in 180. člena ZUP, ni v skladu s podatki iz uradne evidence, kot je to v obravnavanem primeru, pri pristojnemu organu zahteva spremembo potrdila ali druge listine. V tem primeru mora organ v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo ali drugo listino (četrti odstavek 180.a člena ZUP). Vpis dejstev v uradno evidenco oziroma odprava morebitnih napak v njej je namreč mogoča samo na podlagi posebnega ugotovitvenega postopka, izvedenega na zahtevo stranke.2 Sodišče še dodaja, da so v obravnavanem primeru kot relevantni dokazi ključni vpisi v uradne evidence, pri čemer pa med strankama ni sporno, da tožnik ni zaveden v uradnih evidencah, ter da zahteve za spremembo podatkov v uradnih evidencah, ki bi ji predložil ustrezna dokazila, ni podal. 12. Tožnik je v tožbi predlagal zaslišanje dveh soborcev (D. D. in E. E.), vendar pa ni pojasnil zakaj tega dokaznega predloga ni podal že v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Sodišče zato predlagana zaslišanja v skladu z 52. členom ZUS-1 zavrača kot nedovoljeno tožbeno novoto. Po tej določbi namreč lahko tožnik v tožbi navaja nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik pa ni pojasnil, zakaj tega dokaznega predloga ni podal že tekom predmetnega upravnega postopka.

13. Glede na navedeno sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe (to je, da iz uradnih evidenc ne izhaja, da bi tožnik v pravno relevantnem obdobju sodeloval pri obrambi Republike Slovenije na način, da bi mu v skladu z ZVV pripadal status vojnega veterana), ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 1423/2003 z dne 10. 3. 2005. 2 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 20/2021 z dne 10. 11. 2021 (10. točka obrazložitve).