Jedro

O zahtevku za celoten odpust dolga tožnika iz naslova plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje je bilo že pravnomočno odločeno. Tudi sicer pri tožniku ne gre za socialno ogroženost zavezanca, saj ta ni ugotovljena z odločbo pristojnega centra za socialno delo o dodelitvi denarne socialne pomoči, ki bi bila veljavna v času vložitve vloge (3. točka 7. člena Pravilnika o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje).

Po 9. členu Pravilnika se zavezancu lahko odpiše del dolga, ki ga predstavljajo zakonite zamudne obresti pod pogojem, da predhodno v enkratnem znesku poravna glavnico dolga z obrestmi iz 3. člena tega Pravilnika in če je organ, ki je pristojen za pobiranje prispevkov, že uvedel postopek prisilne izterjave dolga, v katerem je neuspešno opravil vsaj eno dejanje izvršbe. Tožnik ni niti navajal, da bi bili navedeni pogoji v času izdaje prvostopne odločbe podani, zato tudi pogoji za delni odpis dolga niso bili podani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 21. 2. 2012 in št. ... z dne 11. 1. 2012 ter, da se tožniku odpiše celotni dolg iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje (I. tč. izreka). Odločilo je, da stroški postopka bremenijo proračun (II. tč. izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Poudarja, da izpolnjuje pogoje za celotni odpis dolga v skladu z določbo 60. čl. ZZVZZ v zvezi z 7. čl. Pravilnika o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Sodišče je spregledalo dejstvo, da je tožnik pri pristojnem CSD A. dne 28. 12. 2011 podal vlogo za dodelitev denarne socialne pomoči, pri čemer o njegovi vlogi brez njegove krivde ni bilo odločeno pravočasno, torej do izdaje prvostopenjske odločbe dne 11. 1. 2012. Tožena stranka je bila sicer v skladu z 12. členom Pravilnika dolžna ugotoviti višino dohodkov zavezanca in njegovih družinskih članov za zadnjih šest mesecev pred vložitvijo vloge. V času, ko je tožena stranka odločala o tožnikovi vlogi, je bila pri njem nedvomno podana socialna ogroženost. Tožnik je bil v tem času brez dohodkov in brez premoženja. Tožnik je v pritožbi pojasnil, da mu odločba v času vložitve vloge še ni bila izdana, zaradi česar bi tožena stranka po uradni dolžnosti morala od CSD pridobiti podatke, ki se nanašajo na postopek ugotavljanja upravičenja do prejemanja denarne socialne pomoči. Prvostopenjski organ tožene stranke bi moral ugotoviti, da pri CSD A. teče postopek za priznanje pravic iz javnih sredstev. Ker tega ni storil, je dejansko stanje nepopolno ugotovil. Do teh kršitev upravnega postopka se sodišče nikjer ni opredelilo, zaradi česar je podana tudi bistvena kršitev določb postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Prereka tožnikove navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določil ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih dejstev.

V tej zadevi, ko tožnik s tožbo izpodbija dokončno odločbo tožene stranke z dne 21. 2. 2012 v zvezi z odločbo z dne 11. 1. 2012, gre za spor glede odpisa prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ter listin v spisu izhaja, da je bil tožnik od 14. 4. 2009 do 31. 12. 2010 prijavljen v obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi 5. točke 1. odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZZVZZ), kot samostojni podjetnik. Obstoj dolga je v konkretnem primeru ugotovljen na podlagi uradne evidence, ki jo vodi pristojni Davčni urad A.. Dolg tožnika iz naslova neplačanih prispevkov na dan 15. 9. 2011 znaša skupno 1.267,98 EUR (1.153,06 EUR glavnice in 114,92 EUR zamudnih obresti), glede česar se dolg nanaša na obdobje od 1. 12. 2009 do 30. 11. 2010. Zoper tožnika je davčni organ neuspešno opravil najmanj eno dejanje davčne izvršbe. Tožnik je dne 24. 8. 2011 vložil predlog za odpis dolga iz naslova neplačanih prispevkov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Prvostopenjski organ je dne 28. 9. 2011 izdal odločbo, s katero je zavrnil celotni odpis dolga iz naslova prispevkov za obvezno zavarovanje v skupni višini 1.267.98 EUR. Zoper navedeno odločbo tožnik ni vložil pritožbe, zato je postala dokončna in pravnomočna. V istem dokumentu z dne 28. 9. 2001 je prvostopenjski organ izdal začasno odločbo, s katero je odločil, da se tožniku ugodi delni odpis dolga iz naslova prispevkov in sicer se mu odpiše del dolga, ki ga predstavljajo zakonske zamudne obresti v višini 114,92 EUR, v kolikor bo najkasneje do 28. 12. 2011 v enkratnem znesku poravnal glavnico v višini 1.153,06 EUR in obresti v višini 16,34 EUR. Z odločbo z dne 11. 1. 2012 je tožena stranka ugotavljala zgolj še izpolnjevanje pogojev za morebitni delni odpis dolga, saj je odločba z dne 28. 9. 2011, ki se je nanašala na celotni odpis dolga postala dokončna in pravnomočna. Z odločbo z dne 11. 1. 2012 je torej tožena stranka razveljavila zgolj začasno odločbo z dne 28. 9. 2011 ni pa razveljavila odločbe z dne 28. 9. 2011. Odločila je, da se zavezancu ne odpiše niti del dolga iz naslova prispevkov, ki ga predstavljajo zakonske zamudne obresti v višini 114,92 EUR, saj ni izpolnil obveznosti, ki mu je bila naložena z začasno odločbo. S sklepom z dne 21. 2. 2012 je tožena stranka tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 11. 1. 2012 v delu, ki se je nanašala na zahtevek za celotni odpis dolga iz naslova prispevkov zavrgla, v delu, ki se je nanašala na zahtevek za delni odpis ali obročno plačilo dolga, pa z odločbo kot neutemeljeno zavrnila.

ZZVZZ v 58. členu določa, da se med drugim tudi glede odpisa prispevkov zaradi neizterljivosti, uporabljajo določbe posebnega zakona, ki ureja plačevanje prispevkov, torej Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami, v nadaljevanju: ZPSV). V 60. členu pa ZZVZZ pooblašča toženo stranko, da določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše. Na podlagi tega zakonskega pooblastila je tožena stranka sprejela Pravilnik o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje (Ur. l. RS, št. 129/2006, v nadaljevanju: Pravilnik). Ta Pravilnik v 7. členu določa, da se zavezancu oz. njegovim dedičem dolg iz naslova prispevkov lahko odpiše zaradi neizterljivosti ali zaradi socialne ogroženosti zavezanca. Dolg se na podlagi 3. odstavka 7. člena Pravilnika odpiše zaradi socialne ogroženosti tožnika, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: socialna ogroženost zavezanca je ugotovljena z odločbo pristojnega centra za socialno delo o dodelitvi denarne socialne pomoči, ki mora biti veljavna v času vložitve vloge; mesečni bruto dohodek na družinskega člana ne presega 30 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo; plačilo oz. izpolnitev obveznosti ni zavarovana v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek in organ, ki je pristojen za pobiranje prispevkov je že uvedel postopek prisilne izterjave dolga, v katerem je neuspešno opravil vsaj dve dejanji izvršbe.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta sklep in odločba tožene stranke z dne 21. 2. 2012 pravilna in zakonita. V zvezi s sklepom z dne 21. 2. 2012 pritožbeno sodišče poudarja, da je bila odločitev tožene stranke o tem, da se tožnikovemu zahtevku po celotnem odpisu dolga iz naslova prispevkov, ne ugodi, sprejeta z odločbo z dne 28. 9. 2011, ki je tožnik ni izpodbijal s pravnim sredstvom in je tako postala dokončna in pravnomočna. S sklepom z dne 21. 2. 2012 je zato tožena stranka tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 11. 1. 2012, pravilno zavrgla v delu, ki se je nanašala na zahtevek za celotni odpis dolga iz naslova prispevkov. Odločba z dne 11. 1. 2012 se je namreč nanašala zgolj na delni odpis dolga, saj je bilo o zahtevku za celotni odpis dolga že dokončno in pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje bi zato moralo že zgolj iz tega razloga sklep z dne 21. 2. 2012 potrditi kot zakonit. Glede na pojasnjeno niso pravno relevantne pritožbene navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje, da je upravičen do celotnega odpisa dolga. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da pri tožniku ne gre za socialno ogroženost zavezanca, saj ta ni ugotovljena z odločbo pristojnega centra za socialno delo o dodelitvi denarne socialne pomoči, ki bi bila veljavna v času vložitve vloge (3. točka 7. člena Pravilnika).

Glede delnega odpisa dolga tožnik v pritožbi ne navaja nič konkretnega, sodišče prve stopnje pa je tudi v zvezi s tem ugotovilo, da je odločba z dne 21. 2. 2012 pravilna in zakonita. Po 9. členu Pravilnika se zavezancu lahko odpiše del dolga, ki ga predstavljajo zakonite zamudne obresti pod pogojem, da predhodno v enkratnem znesku poravna glavnico dolga z obrestmi iz 3. člena tega Pravilnika in če je organ, ki je pristojen za pobiranje prispevkov, že uvedel postopek prisilne izterjave dolga, v katerem je neuspešno opravil vsaj eno dejanje izvršbe. Tožnik ni niti navajal, da bi bili navedeni pogoji v času izdaje prvostopne odločbe podani, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tudi pogoji za delni odpis dolga niso bili podani.

Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.