Jedro

Po presoji sodišča tožnik neutemeljeno ugovarja, da bi tožena stranka morala pridobiti individualno jamstvo o njegovih pravicah kot predane osebe, saj ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin (npr. zdravstvenih, družinskih..), ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost tožene stranke pri pridobivanju ustreznega individualnega zagotovila od Republike Hrvaške.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Tožena stranka je na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica. Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 8. 8. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek.

2. Tožena stranka je uvodoma ugotovila, da tožnik ni predložil identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zato njegove istovetnosti ni mogla nesporno ugotoviti. Dne 10. 7. 2023 mu je ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito odvzela prstne odtise in jih poslala v centralno evidenco Eurodac2. Ugotovila je, da ga je 28. 6. 2023 v to evidenco kot prosilca vnesla Republika Hrvaška. Zato je tej državi v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III dne 25. 7. 2023 posredovala zahtevek za sprejem tožnika in od nje 8. 8. 2022 prejela odgovor, da sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 23. 8. 2023 opravila osebni razgovor. V nadaljevanju obrazložitve je zavrnila njegove izjave o tem, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, in o razlogih, zakaj se ga ne sme vrniti na Hrvaško.

4. Dne 12. 9. 2023 ji je tožnik posredoval zdravniški izvid psihiatra dr. A. A., iz katerega izhaja, da je v preteklosti užival zdravila zaradi posega na srcu. Sedaj ta zdravila niso več potrebna, ker je dobro. Psihiatrično pomoč je poiskal zaradi paničnega napada. Iz zdravniškega izvida je razvidno, da trpi zaradi panične motnje (epizodne paroksizmalne anksioznosti). Tožena stranka je v zvezi s tem navedla, da bo tožnik skladno z 31. in 32. členom Uredbe Dublin III v Republiki Hrvaški deležen celostne zdravstvene oskrbe.

5. Izpostavila je sodno prakso tega sodišča in Vrhovnega sodišča, po kateri je pri ugotavljanju ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti bistveno to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilcem po tem, ko že ima status prosilca za mednarodno zaščito. Ugotovila je, da se je tožnik na Hrvaškem nahajal manj kot 24 ur, nato pa samovoljno odšel proti Republiki Sloveniji. Na postopek mednarodne zaščite ni počakal, čeprav je to možnost imel. Razen s policijo ni imel nobenega stika s hrvaškimi uradnimi organi. Ocenila je, da so se njegove slabe izkušnje s hrvaško policijo nanašale na čas, ko še ni zaprosil za mednarodno zaščito in ga je policija obravnavala kot tujca, ki je v Republiki Hrvaški nezakonito. Ko je izrazil namero za azil, slabih izkušenj s hrvaškimi organi ni imel več.

6. Iz izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da bodo tožnika ob predaji sprejele uradne osebe hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite, v dublinskem postopku pa bo imel med drugim tudi pravico do tolmača. Imel bo možnost podati prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in uživati vse pravice prosilca. Tožena stranka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik kot prosilec v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

_Bistvene trditve tožnika_

7. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Zahteva odpravo izpodbijanega sklepa in zadržanje njegove izvršitve do pravnomočne odločitve sodišča v tej zadevi.

8. Uvodoma izpostavlja stališče, da določbe Uredbe Dublin III niso bile mišljene za predajo oseb v hudi osebni stiski, kot je on sam, ki so mu hrvaški varnostni organi s fizično in psihično prisilo odvzeli prstne odtise. Hrvaške policije se zelo boji, do njega je bila žaljiva in nespoštljiva, zato na Hrvaškem ni želel zaprositi za mednarodno zaščito.

9. Toženi stranki očita, da je ob izdaji izpodbijanega sklepa povsem zanemarila njegovo zdravstveno stanje, čeprav je bila z njim seznanjena. V Sloveniji mu je psihiater dr. A. A. skoraj vsak teden nudil psihiatrično podporo, kar je razvidno iz predloženih zdravniških izvidov, ki so del spisa. Iz zdravniškega izvida Zdravstvenega doma Ljubljana z dne 15. 9. 2023 izhaja, da njegove psihične težave delno izvirajo iz fizičnih obolenj. Tožnik je namreč utrpel vbode v predel srca, zaradi česar je bil operiran, prejemal pa je tudi zdravila. Ugotovilo se je, da ima simptom posttravmatske stresne motnje in sicer t.i. panično motnjo. V nadaljevanju opiše simptome te bolezni, ki je opredeljena tudi kot epizodična paroksizmalna anksioznost. S to boleznijo se še vedno spopada, saj ga je strah vrnitve na Hrvaško, boji pa se tudi nasilja (ki ga je bil deležen tudi v Maroku). Napadi tesnobe se mu pojavljajo vsakodnevno. Toženo stranko je s svojimi zdravstvenimi težavami seznanil že ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Meni, da glede na opisano ne zadošča splošno zagotovilo Republike Hrvaške, da bo poskrbela za njegove zdravstvene težave.

10. Navaja, da je na osebnem razgovoru povedal, da ga je hrvaška policija pretepla, policist ga je udaril tudi v predel srca. Zato je omedlel, prijatelji so ga odnesli v kot policijske postaje. Policisti so ga slekli, mu vzeli telefon in denar, hrane pa mu niso dali. Prstne odtise so mu vzeli prisilno - policist ga je udaril po vratu in mu ukazal naj jih da. Seznanjeni s tem, da je imel več poškodb na srcu, so s fizičnim nasiljem nadaljevali. V nočnih urah so mu izročili nek papir, ga iz policijske postaje odpeljali na avtobusno postajo in mu dejali naj zapusti Hrvaško, pri čemer niso omenili nobenega azilnega doma.

11. Toženi stranki očita napačno uporabo materialnega prava iz drugega odstavka člena 3(2) Uredbe Dublin III. Pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja je absolutna, zato mu za preprečitev predaje ni treba izkazati obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški.

12. V pripravljalni vlogi se sklicuje na poročilo Médecins du monde z maja 2023 in meni, da ne drži, da je na Hrvaškem vsem t.i. dublinskim povratnikom zagotovljena zdravstvena oskrba. Ti so zaradi prisilnega transferja v vsakem primeru izjemno travmatizirani. Zaradi njegovih zdravstvenih težav bi morala tožena stranka od Republike Hrvaške pridobiti individualno zagotovilo, iz katerega bi izhajalo, kdo in na kakšen način mu bo izdal t.i. splošno zdravstveno spričevalo, kdo bo zagotovil prisotnost psihiatra ob transferju vse do hrvaškega azilnega doma Porin in kateremu zdravniku bo posredovana njegova zdravstvena dokumentacija ter ali bo ta prevedena v hrvaški jezik.

_Bistvene trditve tožene stranke_

13. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu in dodatno navaja naslednje. Vse tožnikove izjave glede neprimernega ravnanja hrvaške policije se nanašajo na čas, ko še ni zaprosil za mednarodno zaščito in so ga na Hrvaškem obravnavali kot tujca. Zato so njegove izjave v zvezi s tem nerelevantne. Zavrača tožbeni očitek, da bi morala pred odločitvijo za tožnika pridobiti individualno zagotovilo od pristojnih hrvaških organov, da bo primerno poskrbljeno za njegove zdravstvene težave. Tožnik je namreč sam povedal, da zaradi operacije srca nima nobenih težav več. Diagnosticirano panično motnjo pa bo Republika Hrvaška ustrezno zdravila. Svojo pripravljenost v zvezi s tem je izrazila v dokumentu, s katerim je sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje. Ta se je glede zatrjevane zaskrbljujoče zdravstvene oskrbe na Hrvaškem oprl le na eno poročilo iz leta 2021, dejstvo pa je, da hrvaški Zakon o mednarodni in začasni zaščiti v 52. in nato še natančneje v 57. členu prosilcem zagotavlja ustrezno zdravstveno varstvo. Tožena stranka meni, da iz predloženih izvidov dr. A. A. ne izhaja posebna resnost tožnikovih individualnih okoliščin. Navaja, da se velika večina predloženih informacij glede Republike Hrvaške nanaša na ravnanje z nezakonitimi pribežniki ter na "push-backe" na hrvaški državni meji, to pa za konkretni primer ni relevantno. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

_Presoja sodišča_

14. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

**K I. točki izreka:**

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

17. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

18. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti), ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala. Tožnik zatrjuje, da na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil in da se ga že zato v to državo ne sme vrniti.

19. Po presoji sodišča ta tožbeni ugovor ni utemeljen. Ko gre za ugotavljanje obveznosti države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, da ponovno prevzame ali sprejme prosilca, se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 20033). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

20. V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/20134). Tak status prosilca za mednarodno zaščito je lahko pridobil že s samo vložitvijo namere, kljub temu da prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem, kot je razvidno iz njegovih izjav v upravnem postopku, ni vložil, ampak je to storil šele v Republiki Sloveniji.

21. Tožnik zatrjuje, da je v Republiki Hrvaški prstne odtise dal pod psihično in fizično prisilo ter da tam ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito. Sodišče te njegove trditve ne more sprejeti. Tožnik je namreč glede tega že na osebnem razgovoru podajal različne izjave, zaslišan na naroku za glavno obravnavo pa je o tem zopet izpovedal drugače. Na osebnem razgovoru je sprva izjavil, da so na policijski postaji od njega zahtevali, naj da prstne odtise. Ko je želel pobrati nekaj, kar je bilo pred njim, ga je policist udaril po vratu. V nadaljevanju osebnega razgovora pa je povedal, ga je policist udaril po vratu po tem, ko ga je tožnik vprašal, zakaj mora dati prstne odtise. Zaradi nekonsistentnih izjav na osebnem razgovoru je bil tožnik na glavni obravnavi izrecno pozvan, naj opiše dogodek s pretepanjem, vendar tega ni storil. O tem je posplošeno izpovedal le, da naj bi ga pretepli večkrat; ob prijetju in nato še na policijski postaji - takrat, ko je policist pisal uradni zaznamek in takrat, ko ga je tožnik zaprosil za hrano. Tega, da naj bi ga policist udaril ob oddaji prstnih odtisov, ni omenil. Sodišče ugotavlja, da tožnik v upravnem postopku ni izjavil, da bi bil pretepen takrat, ko je zaprosil za hrano oziroma takrat, ko je policist pisal uradni zaznamek. Po oceni sodišča je tekom postopka spreminjal izjave glede zatrjevane prisile, predvsem pa o tem ni (iz)povedal nič konkretnega. Zato sodišča ni uspel prepričati, da je v Republiki Hrvaški prstne odtise dal pod prisilo. Še zlasti ne zato, ker je na osebnem razgovoru dejal, da če ga policist ustavi in mu reče naj da prstne odtise, bo on to storil, saj je tujec v njihovi državi. Ker je tožnik glede zatrjevane prisile ob oddaji prstnih odtisov spreminjal izjave v postopku, in ni pojasnil pravno pomembnih okoliščin, po presoji sodišča ni uspel ovreči formalnega dokaza iz evidence Eurodac, da je v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito.

22. Republika Hrvaška je svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, zato je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III5, v katerem je ta država kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena6 dolžna tudi obravnavati.7

23. Sporna je pravilnost stališča v izpodbijanem sklepu, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine8, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

24. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,9 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje10. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.11

25. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.12

26. Utemeljeno pričakovanje, da bo navedeno dolžnostno ravnanje spoštovano, daje zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške toženi stranki z dne 8. 8. 2023, da bo tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, če bo predan, sprejeta v razumnem roku, in da bo nastanjen v sprejemnem centru, ki je skladen z evropskimi standardi.13 Po presoji sodišča tožnik neutemeljeno ugovarja, da bi tožena stranka morala pridobiti individualno jamstvo o njegovih pravicah kot predane osebe, saj ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin (npr. zdravstvenih, družinskih..), ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost tožene stranke pri pridobivanju ustreznega individualnega zagotovila od Republike Hrvaške.

27. Prošnjo za mednarodno zaščito je tožnik vložil na obrazcu, ki ima posebno rubriko z vprašanjem "Ali imate kakšne posebne potrebe ali zdravstvene težave?". V to rubriko je napisal, da se zdravi zaradi vboda v srce. Kasneje je na osebnem razgovoru povedal, da je zaradi vboda v predel srca v preteklosti prejemal zdravila, ki jih sedaj ne potrebuje več, saj je dobro. To je potrdil tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo. Je pa na osebnem razgovoru prvič omenil, da njegovo vrnitev v Republiko Hrvaško preprečujejo njegove psihične težave, saj da ima napade panike in depresijo (več o tem v nadaljevanju obrazložitve). Na zaslišanju je izpovedal, da se s psihičnimi težavami sooča že sedem let. Na vprašanje, zakaj torej teh težav ni omenil že v prošnji za mednarodno zaščito, je dejal, da zato, ker je za mednarodno zaščito zaprosil zaradi srca.

28. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa (drugi odstavek na 3. strani) je iz zdravniškega izvida dr. A. A. z dne 7. 9. 202314 (priloga A7 v sodnem spisu) razvidno, da je tožnik njegovo pomoč poiskal zaradi napada panike, navajal je pretekle stresorje, ne pa tudi produktivne psihološke simptomatike ter heteroagresivnih ali avtoagresivnih misli. Ni sporno, da je psihiater dr. A. A. tožniku postavil diagnozo F. 41.0 - simptom posttravmatske stresne motnje in sicer t.i. panično motnjo, zaradi česar mu je predpisal medikamentozno terapijo. Gre za bolezen, ki je opredeljena tudi kot epizodična paroksizmalna anksioznost. Po presoji sodišča je tožnikov dvom, da bo v Republiki Hrvaški deležen ustrezne zdravstvene oskrbe, neutemeljen.

29. Tožena stranka je namreč pravilno opozorila, da hrvaški Zakon o mednarodni in začasni zaščiti15 v 52. in nato še natančneje v 57. členu prosilcem zagotavlja ustrezno zdravstveno varstvo. Tožnik s splošnim navajanjem, da je v poročilu AIDA problematizirana oskrba prosilcev na Hrvaškem, ne more uspeti, enako pa velja tudi za sklicevanje na poročilo nevladne organizacije Médecins du monde z maja 2023. Posploševanje ni na mestu, vsak primer je treba obravnavati individualno, upoštevaje njegove konkretne okoliščine. Skladno z 31. in 32. členom Uredbe Dublin III bo Republika Hrvaška tožniku dolžna nuditi celostno zdravstveno oskrbo. Zato je toženo stranko tudi pozvala, naj jo vsaj tri dni pred predajo obvesti o specifikah tožnikovega psihičnega in fizičnega zdravstvenega stanja, pa tudi o morebitnih invalidnostih in občutljivih razmerah. Uradne osebe hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve ob posebej zahtevnih primerih ob sprejemu spremlja psiholog, po potrebi pa zdravniško spremstvo zagotovijo tudi slovenske uradne osebe, ki opravijo predajo. Sodišče zato nima dvomov, da bo po predaji v Republiki Hrvaški ustrezno poskrbljeno za tožnikove zdravstvene težave.

30. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da iz predloženih izvidov dr. A. A. (priloge A5 do A7 sodnega spisa16) in obvestila Zdravstvenega doma Ljubljana z dne 15. 9. 2023 izbranemu zdravniku (priloga A4 sodnega spisa) ne izhaja posebna resnost tožnikovih individualnih okoliščin. Tudi to je pravno pomembna okoliščina. Vrhovno sodišče je v eni zadnjih sodb I Up 265/2023 z dne 30. 11. 2023 (16. in 17. točka obrazložitve) pojasnilo, da v skladu s sodbo SEU C-578/16 PPU z dne 16. 2. 2017 (druga alineja 2. točke izreka, 68. točka in 72. do 75. točka) in sodbo ESČP zadevi Paposhvili z dne 13. 12. 2016 (št. 41738/10) v okviru 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter 4. člena Listine, ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen", pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Po presoji sodišča tožnik tudi ni izkazal dejanske in izkazane nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, kar bi moralo prav tako izhajati iz predloženih dokazil (75. točka sodbe C-578/16).

31. Glede tožnikovih nekonsistentnih in neprepričljivih izjav glede zatrjevanega pretepanja na policijski postaji se je sodišče že izreklo v 21. točki obrazložitve. Po presoji sodišča je neverodostojnost mogoče pripisati tudi tožnikovi izjavi, da je zaradi udarca policista omedlel, policisti pa naj bi ga nato še slekli in mu vzeli telefon in denar, hrane pa mu niso dali. Zatrjevanih dejanj tožnik ni opisal in jih ni konkretiziral, zato jih sodišče ne more sprejeti. Enako velja za njegovo trditev, da naj bi mu hrvaška policija v nočnih urah izročila nek papir, ga s policijske postaje odpeljala na avtobusno postajo in mu dejala naj zapusti Hrvaško, pri čemer ni omenila nobenega azilnega doma. Tožnik je namreč tudi glede tega svoje izjave brez pojasnila spreminjal. Na osebnem razgovoru je dejal, da dokumenta, ki mu ga je izročila hrvaška policija ni poznal, razumel je le, da na njem piše 24 ur. Vsebino tega dokumenta mu je pojasnil policist, ki je zjutraj pristopil k njemu na hrvaški železniški postaji. Zatem je povedal, da mu je vsebino tega dokumenta pojasnila neznana oseba na železniški postaji. Zaslišan na glavni obravnavi je podal tretjo verzijo v zvezi s tolmačenjem te listine in sicer, da mu je neka ženska na policijski postaji vzela podatke, nato pa je zjutraj ob šestih k njemu na policijski postaji pristopil policist in mu to pojasnil. Po oceni sodišča tem neverodostojnim izjavam ni mogoče slediti, saj jih je tožnik večkrat nepojasnjeno spreminjal. 32. Poleg tega se njegove izjave ne ujemajo s podatki iz policijske depeše z dne 29. 6. 2023. Iz tega dokumenta izhaja, da je bil tožnik skupaj z drugimi s strani slovenske policije prijet 29. 6. 2023 ob 11. 20 uri. Slovenski policiji so povedali, da so bili v Republiki Hrvaški registrirani kot prosilci za mednarodno zaščito, da so bili napoteni v Zagreb, kamor so odšli z avtobusom. Tam so bili nekaj časa v parku, nato pa so pot proti slovenski državni meji nadaljevali z vlakom. Glede na te podatke in ob upoštevanju, da so bili na Hrvaškem tožniku prstni odtisi odvzeti 28. 6. 2023 ob 22. 19 uri17 (torej le 13 ur prej) tožnikov opis dogodkov na Hrvaškem ni verjeten. Na to, da tožnikove izjave niso verodostojne, nenazadnje kaže tudi dejstvo, da se je v Republiki Hrvaški predstavil kot B. B., rojen ... 1993, v Republiki Sloveniji pa kot C. C., rojen ... 1992. 33. Zaradi navedenega ravnanja tožnika v postopku je sodišče podvomilo v resničnost njegovih ostalih izjav - tudi teh, ki se nanašajo na domnevno poniževalno in nevzdržno ravnanje hrvaških varnostnih organov, in jih ni moglo šteti kot verodostojnih.

34. Tožnik vztraja pri vpogledu v posodobljene informacije o stanju v Republiki Hrvaški, sodbe tujih sodišč in poročila mednarodnih organizacij, saj meni, da navedena država ne spoštuje človekovih pravic. Prosilce, ki so jo zapustili pred koncem azilnega postopka, obravnava kot tujce, ti morajo vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, ki je povezan s strožjimi dokazni standardi. Upoštevaje sodbo ESČP v zadevi M. S. S., domneva, da mu ne bo omogočena učinkovita podaja prošnje za mednarodno zaščito in da bo kršeno načelo nevračanja. Te tožbene navedbe po presoji sodišča niso utemeljene.

35. Tožena stranka tožnikovih izjav glede ravnanja hrvaške policije ni sprejela kot verodostojnih, tej oceni pa se iz zgoraj navedenih razlogov pridružuje tudi sodišče. Iz tožnikovih izjav je očitno, da jih je spreminjal in dodajal nove elemente zgodbe. Neverodostojnih izjav ni treba preverjati z informacijami o Republiki Hrvaški in s poročili mednarodnih organizacij, posamezne sodbe tujih nacionalnih sodišč pa za konkretno zadevo ne morejo biti uporabljive. Kot je pravilno obrazloženo v izpodbijanem sklepu bo tožnik, če bo to želel, v okviru t.i. dublinskega postopka lahko ponovno zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem in tako užival vse pravice prosilca. Njegovo sklicevanje na sodbo ESČP M.S.S. proti Belgiji in Grčiji (št. 30696/09 z dne 21. 1. 2011) v zvezi s kršitvijo načela nevračanja je neobrazloženo, zato jo lahko sodišče le splošno zavrne. Tudi sicer pa navedena sodba ESČP ne bi mogla biti relevantna, saj je bilo v tistem primeru obravnavano drugačno dejansko in pravno stanje, nanašajoče se na slabe življenjske razmere prosilcev za azil v Grčiji zaradi pomanjkljivosti tamkajšnjega azilnega sistema.

36. Četudi bi bile njegove trditve o postopanju hrvaške policije v policijskem postopku resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne bi mogle izkazovati tehtnih razlogov niti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

37. Tožena stranka je pojasnila, zakaj meni, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti in sodišče se z njenimi razlogi strinja. V izpodbijanem sklepu je pravilno izpostavila, da bo tožnik Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, torej postopka mednarodne zaščite z zagotovljeno pravico do tolmača. 38. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

39. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

40. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

41. Tožnik predlaga, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe. Sklicuje se na tožbene navedbe in navaja, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta pred izdajo sodne odločbe nastala težko popravljiva škoda. V Republiki Hrvaški bo izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. Njegov zahtevek ni očitno neutemeljen, zato mora imeti pravno sredstvo zoper sporni upravni akt suspenzivni učinek.

42. Izdaja začasne odredbe lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi tožniku lahko nastala zaradi predaje oziroma v povezavi z njo, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej. Sodišče je zgoraj že ugotovilo, da za tožnika ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, zato je bilo treba predlog zavrniti, saj tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013). 3 UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3. 4 V skladu s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013 vsaka država članica nemudoma vzame prstne odtise vseh prstov vsakemu prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let, ter jih čim hitreje in najpozneje 72 ur od vložitve njegove prošnje za mednarodno zaščito, kot je opredeljeno v členu 20(2) Uredbe (EU) št. 604/2013 posreduje centralnemu sistemu skupaj s podatki iz člena 11(b) do (g) te uredbe 5 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 6 Določba se glasi, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 7 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici. 8 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 9 V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 10 C-411/10 (88. točka). 11 Prav tam, 94. točka. 12 Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 13 Navedeno zagotovilo je razvidno iz odgovora Republike Hrvaške z dne 8. 8.,2023, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. 14 ki ga je tožena stranka prejela 12. 9. 2023 15 Zakon o međunarodnoj i privremeni zaštiti, NN, 70/15, 127/17, 33/23 16 Gre za štiri zdravniške izvide dr. A. A. za tožnika v času od 5. 9. 2023 do 23. 11. 2023, ki potrjujejo zgoraj navedene simptome in diagnozo. 17 Podatek je iz centralne baze Eurodac