Jedro

Več kot leto pred zapustnikovo smrtjo, je zavestno, prostovoljno prekinila njuno življenjsko skupnost. To prenehanje življenjske skupnosti torej ni bilo tiste vrste, ki ga sodna praksa ne šteje za ključnega, ker je denimo pogojen z okoliščinami, na katere partnerja ne moreta bistveno vplivati. Šlo je za zavestno odločitev, za umik iz skupnosti. Upoštevajoč ugotovitev, da so hude alkoholne epizode trajale več kot leto pred smrtjo zapustnika in vse do njegove smrti, da v tem času življenjske skupnosti med njim in tožnico ni bilo, je materialnopravno pravilen zaključek, da tožnici ne pripada dedna pravica iz naslova zunajzakonske skupnosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožnica je dolžna tožencem povrniti pritožbene stroške v znesku 1209 EUR, v 15 dneh, če zamudi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je najprej s sodbo ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, da ima kot zunajzakonska partnerka dedno pravico po pok. A. A., roj. ..., umrlem ... Po uspešni pritožbi tožencev in po ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku pa je v drugem sojenju ta tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da kljub ugotovljeni vzajemni čustveni povezanosti zveza med pokojnikom in tožnico do same zapustnikove smrti ni imela take kakovosti kot zakonska zveza, in sicer glede ekonomske in življenjske skupnosti in njene notornosti.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške. Sodišču očita, da je na podlagi istih in nekaterih novih dokazov, ki so samo potrdili že zbrano gradivo, napravilo diametralno drugačen zaključek kot v prvem sojenju. Pritožbi je priložen podroben komentar sodbe tožnice osebno, v katerem opisuje dolgoletno partnersko zvezo med seboj in pokojnikom, izpostavlja njegovo bolezen in dejstvo, da so imeli toženci zelo slab vpogled v njegovo življenje. Navaja, da sta skupaj živela 19 let pred pokojnikovo smrtjo in vse do nje, da je slednji l. 2010 huje zbolel, od tedaj do 2016 tudi popolnoma abstiniral, ker je užival zdravilo, ob katerem je bil alkohol strogo prepovedan. Imela sta skupno gospodinjstvo, ki ga je vodila, skupaj sta plačevala račune, skupaj delala v laboratoriju, poznala je vse kode njegovih kartic, zato ni bila posebej pooblaščena na njegovih računih. Poudarja, da je velika večina prič vse to potrdila - vse razen sorodnikov tožencev in tistih sosedov, ki niso imeli stika z njima in prijateljujejo s toženci. Tako da naj nikakor ne bi držalo, da bi bila samo poslovna partnerja, prijatelja in ljubimca.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelila svoje stroške v zvezi z odgovorom.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6.Ne drži, da je nerazumljivo, zakaj je sodišče prve stopnje po drugem sojenju, torej po ponovljenem postopku, odločilo drugače kot prvič. Sodišče prve stopnje je sledilo napotkom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, da je treba vse nasprotujoče si indice in dokaze soočiti, pretehtati in obrazložiti, katerim je sodišče pripisalo večjo težo in zakaj. Prva sodba prvostopenjskega sodišča je bila razveljavljena predvsem zato, ker se sodišče do dokazov, ki niso podpirali tožničinih navedb, ni posebej opredelilo.

7.V ponovljenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje že sicer obsežen dokazni postopek še dopolnilo in ker je bilo še vedno soočeno z mnogimi nasprotujočimi si trditvami strank in izpovedbami prič, se je do zbranega gradiva tokrat še bolj temeljito (in za tožnico usodno drugače) opredelilo. Skrbno je pretehtalo vse okoliščine in jasno obrazložilo, zakaj kljub mnogim dokazom v prid tožničini dedni pravici sodi, da slednja te vendarle nima. Pritožbeno sodišče se ključnemu - prenehanju življenjske skupnosti v zadnjem obdobju pred smrtjo zapustnika, pridružuje, kot bo bolj natančno obrazloženo v nadaljevanju.

8.Prvostopenjsko sodišče je tako kot že v prvem sojenju uporabilo pravilno materialnopravno podlago za rešitev spora, vključno z uveljavljenimi stališči sodne prakse. Ta narekuje, da je treba pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti zaradi ugotavljanja dedne pravice presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej. Ker gre za skupnost, ki ni pravno sklenjena kot zakonska zveza, so kriteriji za ugotavljanje njenega obstoja strožji. Življenjska skupnost partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema. Zadovoljevati mora torej čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, poleg tega mora biti opazna navzven (notorna), zaradi česar mora izpolnjevati nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje ter skupno gospodinjstvo oziroma ekonomska skupnost. Zunajzakonska skupnost mora temeljiti na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči.

9.Posebej pomembno je v tej zadevi izpostaviti še uveljavljeno stališče, da je skupno življenje (bivanje) nujni pogoj zunajzakonske skupnosti. Brez skupnega življenja partnerjev ni zunajzakonske skupnosti v smislu 2. odst. 10. čl. Zakona o dedovanju (ZD) (in tudi ne dedne pravice preživelega partnerja). Ta pogoj je mogoče spregledati le izjemoma - če za ločeno življenje obstajajo objektivni razlogi (npr. študij ali zaposlitev v drugem kraju ali državi, varovanje bližnjih sorodnikov, nasilna ločenost partnerjev, zdravstveni ali starostni razlogi). Ker gre za izjemo, jo je treba razlagati restriktivno.

10.Nadalje, prenehanje zunajzakonske skupnosti pred smrtjo enega od partnerjev ima enake posledice kot razveza oziroma razveljavitev zakonske zveze. Preživeli zunajzakonski partner ob smrti svojega bivšega partnerja nima dedne pravice. Zato je za presojo obstoja dedne pravice odločilno prav zadnje obdobje pred smrtjo enega od zunajzakonskih partnerjev.

11.Med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da sta bila tožnica in zapustnik najprej sodelavca, nato pa dolga leta poslovna partnerja, prijatelja in v tudi intimnem razmerju.

12.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnica in zapustnik po tem, ko je tožnica ovdovela, skupaj zaživela, kar je bilo v letu 1999 (tč. 25.). Od tedaj dalje sta večinoma skupaj prebivala na zapustnikovemu naslovu v X., v hiši na Y. ulici, kjer je bil tudi laboratorij, v katerem sta nekaj časa delala skupaj, po zapustnikovi nezmožnosti za delo v l. 2010, ko je postal slep na eno oko, pa je tam delala tožnica sama (tč. 29). Imela sta skupne prijatelje in znance, ki so ju dojemali kot par (npr. priče C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., tč. 29, tč. 70; pomenljiva je izjava slednjega, da "se mu zdi, da nista bila poročena"), zlasti tožničina družina je zapustnika sprejela kot njenega partnerja, ukvarjal se je z njenimi vnuki, ki so ga klicali "dedi" (tč. 66).

13.Nadalje je zanesljivo ugotovljeno, da je bila tožnica zapustniku najbližja oseba, skupaj sta preživela veliko časa in imela iskreno, pristno in ljubeče intimno razmerje, si dolgo nudila medsebojno pomoč. Skupaj sta veliko potovala, še dva tedna pred zapustnikovo smrtjo sta bila na skupnem potovanju, potovanja sta imela tudi še v načrtih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in zaključilo, da sta bila tožnica in zapustnik močno čustveno navezana in povezana, da je med njima vladalo spoštovanje, iskreno, pristno ter ljubeče intimno razmerje (tč. 80).

14.Glede ekonomske skupnosti med tožnico in zapustnikom je sodišče prve stopnje ugotovilo oz. ni bilo niti sporno, da ju je družila skupna poslovna dejavnost, zobotehnični laboratorij, ki se je nahajal v zapustnikovi hiši in kjer sta kot nekdanja sodelavca skupaj nadaljevala zasebno prakso. Ko je zapustnik l. 2010 postal nezmožen za delo (ker je na eno oko oslepel), je to nadaljevala zgolj tožnica, do svoje upokojitve, v njegovem laboratoriju. Ni torej dvoma, da sta dolgo časa združevala delo in sredstva ter da se je to nekako prelivalo, skupaj sta prejemala plačila za skupaj opravljeno delo (priči L. L.). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da sta v času skupnega življenja vodila skupno gospodinjstvo in skupaj opravljala nakupe. Ni sporno, da vzajemno na računih drug drugega nista bila pooblaščena. Skupnih prihrankov (konkretno gotovine v zapustnikovemu sefu) tožnica tudi ni dokazala (tč. 61). Nadalje je v zvezi z ekonomskimi zadevami sodišče ugotovilo, da je tožnica sodelovala pri upravljanju z zapustnikovim premoženjem, konkretno sodelovala pri oddajanju stanovanj v njegovi hiši (prisostvovala razgovorom z najemniki, prevzemala najemnino, tč. 43), sodelovala pa je tudi pri skrbi za to premoženje (delo na vrtu, tč. 51, pometanje dvorišča ipd.).

15.Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ne bi dvomilo o obstoju take skupnosti med tožnico in zapustnikom, ki ima vse notranje in zunanje kakovosti, kot jih ima zakonska zveza. Bila sta dolgoletna življenjska sopotnika. Na to presojo ne bi ključno vplivalo, da je tožnica zapustnika kdaj uradno imenovala kot prijatelja ali sebe kot "kolegico", saj so izrazi, s katerimi se zunajzakonska partnerja predstavljata zlasti tretjim, zelo raznoliki, lahko tudi specifični. Izbira neformalne oblike skupnega življenja lahko pomeni ravno zavračanje "uradnega" poimenovanja "mož", "žena". Lahko je razumljivo, da se tožnica uradnim osebam ni predstavila kot "ljubezen". Partner lahko implicira pretežno poslovno povezavo, ljubimec skrivno ali "prepovedano" intimno zvezo. V času življenjske skupnosti tožnice in zapustnika je bila ta vsekakor tudi ekonomska in notorna.

16.Tudi ne bi bila ključna nesporna okoliščina, da je tožnica ves čas zveze z zapustnikom imela oz. ohranila lastno stanovanje (na drugem koncu Z., na W.). Ni samo po sebi odločilno, na kakšno intenziteto uporabe stanovanja kažejo stroški ogrevanja in elektrike v tem tožničinem stanovanju skozi leta. Ključno je, ali je življenjska skupnost med tožnico in zapustnikom, ki je bila nedvomno ugotovljena, trajala vse do smrti zapustnika.

17.Ključni argument sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevane dedne pravice tožnice vidi pritožbeno sodišče v ugotovitvi, da izvenzakonska skupnost med njo in zapustnikom, ki bi bila z vsemi potrebnimi kvalitetami po vsebini in zunanjim znakom primerljiva zakonski zvezi, ni trajala do zapustnikove smrti, pač pa je zavestno prenehala ravno v obdobju pred zapustnikovo smrtjo. Razlogi za tak zaključek so tehtni, razumni in prepričljivi.

18.Pri tem je očitno ključno vlogo imela zapustnikova ponovna zloraba alkohola. Verjetna je tožničina trditev, da je zapustnik med l. 2010 in 2016 od alkohola povsem abstiniral. Sodišče prve stopnje je denimo ugotovilo, da je imel zapustnik že v l. 2007 dva hujša incidenta, povezana z zlorabo alkohola, dvakrat je bil namreč tedaj obravnavan v UKC, enkrat zaradi akutnega opoja in enkrat zaradi nesreče v vinjenem stanju, nato pa enkrat še v l. 2008 (tč. 45). Te evidentirane epizode so se ponovno začele v l. 2016 - intervencija 21. 5. 2016, padec 26. 7. 2016, padec in hospitalizacija 2. 6. 2017, kolabiranje 30. 8. 2016, reševanje zaradi akutnega opoja 7. 10. 2016 (tč. 45.). Pritožnica tega ne zanika. Iz izpovedb prič je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo teh dogodkov še več, saj so priče, v glavnem sosedje, izpovedale, da so mu pomagale domov, v hišo, in ne da so klicale reševalno vozilo. Vse so izpovedale, da tedaj nikogar (torej tudi ne tožnice) tam ni bilo (tč. 43, 44). Sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da temu ne bi verjelo. Vse to se namreč sklada tudi s pojasnili tožnice same, ki pa naposled niso v celoti koherentna in notranje skladna. Po eni strani je tožnica namreč trdila, da se je v času zapustnikovega alkoholnega opoja po dogovoru z njim "umaknila", ker naj ne bi imel rad, da ga vidi v takem stanju, po drugi strani pa je trdila in izpovedala, da mu je postavila ultimat, da če se še enkrat ponovi, ga bo zapustila (tč. 44). Kot je zgoraj navedeno, se je to ponovilo, in nemalokrat. Tožnica je sicer iskreno opisala mučno situacijo ob prvem ponovnem zapustnikovem alkoholnem opoju, po katerem se je od njega odvrnila in tudi prostodušno izpovedala, da je nastopil položaj "Lesi se vrača", da se je torej vedno znova vračala k zapustniku. Vendar je dejstvo, da je tedaj, to pa je bilo več kot leto pred zapustnikovo smrtjo, zavestno, prostovoljno prekinila njuno življenjsko skupnost. To prenehanje življenjske skupnosti torej ni bilo tiste vrste, ki ga sodna praksa ne šteje za ključnega, ker je denimo pogojen z okoliščinami, na katere partnerja ne moreta bistveno vplivati (glej zgoraj). Šlo je za zavestno odločitev, za umik iz skupnosti zaradi prekršenega ultimata o zlorabi alkohola. Občasno tožničino vračanje k zapustniku, obiski in skupno potovanje, niso imeli več enake kvalitete, ker ni šlo več za skupno bivanje in vzajemno pomoč (tč. 46), kljub skupnim načrtom za prihodnost (npr. naslednja potovanja). Ali bi se njuna skupnost ponovno vzpostavila in ali bi zapustnik zmogel ponovno abstinenco, bo ostalo neodgovorjeno, pravno nepomembno vprašanje. Upoštevajoč ugotovitev, da so hude alkoholne epizode trajale več kot leto pred smrtjo zapustnika in vse do njegove smrti, da v tem času življenjske skupnosti med njim in tožnico ni bilo, je materialnopravno pravilen zaključek, da tožnici ne pripada dedna pravica iz naslova zunajzakonske skupnosti.

19.Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

20.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, tožencem pa mora povrniti stroške odgovora, ki jih je z njo povzročila (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 1625 tč. po veljavni odvetniški tarifi, povečano z 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, skupaj 1209 EUR. Priznane stroške mora tožnica tožencem plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------

Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 1112/2008 z dne 23. 6. 2010, II Ips 1265/2008 z dne 31. 3. 2011, II Ips 264/2010 z dne 19. 12. 2013, II Ips 61/2012 z dne 19. 2. 2015, II Ips 270/2013 z dne 22. 1. 2015 in druge.

Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 235/2012 z dne 20. 2. 2014, II Ips 148/2009 z dne 7. 5. 2009, II Ips 373/2003 z dne 14. 7. 2004.

22. čl. ZD.

V angleščini je med drugim denimo uveljavljen izraz "significant other".

Priča O. O., najemnica, ki jo je sodišče ocenilo kot povsem nepristransko, je povedala, da ni bilo nikogar, kadar je imel zapustnik slaba obdobja zaradi alkohola, ko pa je imel dobra, je tožnica včasih prišla. V zadnjem času so bila po njenem slaba obdobja čedalje bolj pogosta in so dlje trajala (tč. 43).

Gre za metaforo z uporabo naslova priljubljene serije filmov. Naslov je postal sopomenka za srečno vrnitev ali premagovanje nemogočih ovir.