Jedro

V tej pravdi je že pravnomočna in revizijsko preizkušena vmesna sodba, v kateri je jasno razmejeno, da gre sedaj za drugo škodo in ne za tisto, ki jo je s plačilom zneska 12.000.000 pred pravdo poravnala tožena stranka. Zato so neutemeljene vse revizijske trditve, ki ponovno obravnavajo vprašanje, za katero škodo gre v tem postopku. Predmet tega nadaljnjega postopka je samo odločitev o višini škode oziroma določitev odškodnine zanjo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi je bilo z vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. P 74/2000 z dne 11.9.2001 razsojeno, da po temelju obstoji vtoževana obveznost tožene stranke do tožnikov. Pritožba tožene stranke je bila s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Cp 245/2000 z dne 7.5.2002 zavrnjena in prvostopenjska sodba potrjena, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sodbo, opr. št. II Ips 471/2002 z dne 26.6.2003 revizijo tožene stranke zavrnilo.

V nadaljnjem postopku je prvostopenjsko sodišče odločalo o višini odškodnine in je naložilo toženi stranki plačilo zneska 10,645.660 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2005 dalje ter povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja vsebino poravnave med strankami z dne 24.7.1998, ki je bila podlaga za plačilo odškodnine. Zatrjuje, da je tožnikoma s plačilom zneska 12,000.000 SIT škodo v celoti poravnala. V sodnem postopku je izvedenec ocenil vrednost škode, ki jo je utrpela tožeča stranka, ta pa je bistveno manjša od škode, ki jo je tožena stranka že poravnala s plačilom zneska 12,000.000 SIT. Gre za določeno nepreciznost same poravnave, kjer je v točki a) zapisano, da gre za povrnitev škode iz naslova imisij in druge škode, kar pomeni, da je v tej drugi škodi zaobsežena tudi manjvrednost hiše tožeče stranke, kar je bilo upoštevano v znesku 12,000.000 SIT. Sodišči sta sledili le slovnični razlagi točke b) poravnave, ne pa vsebinski. Če bi ostalo pri tem, kot sta ugotovili obe sodišči, bi tožeča stranka manjvrednost hiše dobila izplačano dvakrat, enkrat že v znesku 12,000.000 SIT in drugič pri sodbi, ki jo izpodbija z revizijo. S tem sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker sta tožeči stranki priznali odškodnino, ki jo je že dobila izplačano oziroma ki je večja od dejanske škode. Obe sodišči bi se morali ukvarjati z vprašanjem, ali je nastala še kaka druga škoda razen tiste, ki so jo stranke dogovorile v izvensodni poravnavi v točki 2.a. Zmotna uporaba materialnega prava pa je tudi posledica neugotavljanja višine škode na račun imisij, ki sta jo obe sodišči prezrli oziroma je nista upoštevali, kar bi seveda morali, da bi se videlo, kakšna škoda ni bila upoštevana in ni bila poravnana.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V tej zadevi je že pravnomočna in revizijsko preizkušena vmesna sodba, torej odločitev o podlagi tožbenega zahtevka (315. člen ZPP). Podlage tožbenega zahtevka zato tožena stranka ne more več izpodbijati, kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče. Predmet tega nadaljnjega pravdnega postopka je samo odločitev o višini škode oziroma določitev odškodnine zanjo. Le v tem obsegu je mogoče preizkušati izpodbijano pravnomočno sodbo.

Z vmesno sodbo je bilo torej ugotovljeno, da po temelju obstoji vtoževana obveznost tožene stranke do tožečih strank. Vtoževana obveznost je bila povrnitev škode, nastale na hiši tožnikov zaradi izgradnje bencinske črpalke in povrnitev škode zaradi manjvrednosti njunega stanovanjskega objekta. Šlo je za obveznost, zajeto v točki 2.b notarskega zapisa o izvensodni poravnavi z dne 24.7.1998. Pri obravnavanju podlage je bilo jasno razmejeno, da gre v tej pravdi za drugo škodo in ne za tisto, ki je bila v izvensodni poravnavi ugotovljena v točki 2.a v znesku 12,000.000 SIT, ki jo je tožena stranka poravnala pred pravdo. Vprašanje, ali je tožena stranka s plačilom zneska 12,000.000 SIT poravnala vse obveznosti iz izvensodne poravnave, je bilo torej z vmesno sodbo rešeno. Vse temu nasprotujoče revizijske trditve torej nasprotujejo pravnomočni odločitvi iz prejšnje vmesne sodbe. Zato so neutemeljene.

V izpodbijani sodbi je odločeno o višini odškodnine, obravnavane v izvensodni poravnavi v točki 2.b. Gre za premoženjsko škodo na objektu, nastalo zaradi sosednje gradnje tožene stranke. Stroške sanacije sta nižji sodišči ugotovili s pomočjo izvedenca v znesku 1,261.660 SIT in tolikšno odškodnino naložili v plačilo toženi stranki. Zaradi postavitve poslovnega objekta tožene stranke (bencinske črpalke, avtopralnice in vulkanizerske delavnice) neposredno poleg stavbe tožnikov, je sodišče s pomočjo sodnega izvedenca ugotovilo za 25 % nižjo tržno vrednost objekta tožnikov in naložilo toženi stranki plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti objekta v znesku 9,384.000 SIT. Višini odškodnine v obeh navedenih primerih tožena stranka v reviziji z ničemer ne nasprotuje, razen s trditvijo, da je priznana škoda, ki je večja od dejanske škode. Glede na natančne razloge nižjih sodišč o višini škode, je navedena revizijska trditev neutemeljena. Prav tako je neutemeljena trditev, da je škoda že poravnana s plačilom zneska 12,000.000 SIT, saj iz vmesne sodbe in iz izpodbijanih sodb izhaja, da je z zneskom 10,645.660 SIT prisojena odškodnina za drugo škodo in ne za tisto, ki jo je pred pravdo poravnala tožena stranka s plačilom zneska 12,000.000 SIT. Ker je bila odškodnina za imisije poravnana z dogovorom že pred pravdo, je neutemeljena tudi nadaljnja revizijska trditev, da ni ugotovljena višina škode na račun imisij. Ta škoda ni bila predmet te pravde.

Glede na navedeno revizijsko sodišče zaključuje, da pri odločanju o višini odškodnine ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in da so nasprotne revizijske trditve neutemeljene. Zato je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).