Jedro

Po prvem odstavku 31. člena ZST-1 mora sodišče po uradni dolžnosti s sklepom določiti pravo vrednost spora, če se pojavi utemeljen sum, da jo je stranka ocenila prenizko. Sodišče določi pravo vrednost za plačilo stranke tudi na ugovor druge stranke, da je navedena vrednost zahtevka oziroma predmeta nepravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženčev ugovor zoper nalog za plačilo sodne takse za pritožbo v višini 675,00 EUR.

2. Toženec v pritožbi uveljavlja, da je navedeni sklep nepravilen in nezakonit. Predlaga, naj ga pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Izpodbijani sklep ne vsebuje nobenih podatkov o tem, na podlagi česa je bila odmerjena sodna taksa in ga zato ni mogoče preizkusiti. Ni mogoče razbrati podlage in utemeljitve za odmerjeno sodno takso. Podrejeno trdi, da je sodišče za vrednost spornega predmeta določilo znesek 24.671,30 EUR. Ni jasno, od kod izvira taka podlaga, ki je določena neutemeljeno visoko. Glede na to, da se spor vodi zaradi domnevnega vznemirjanja lastninske pravice, konkretno zaradi zasaditve žive meje, vrednost spora ne more niti približno dosegati vrednosti, navedene v plačilnem nalogu. V sklepu niso navedeni razlogi o primernosti navedene vrednosti. Sodišče bi moralo upoštevati realno vrednost spora. Smelo bi jo ugotoviti po prostem preudarku, a bi jo moralo realno ovrednotiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljen je očitek, da v izpodbijanem sklepu niso navedeni odločilni razlogi za odločitev. Navedeno je, da je bila sodna taksa odmerjena na podlagi vrednosti spora, kot jo je tožnik opredelil v tožbi, da glede na 31. člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ni dvoma o pravilnosti navedene vrednosti, sploh pa ni prenizka, in da sodna taksa za pritožbo znaša trikratnik osnovne takse iz 16. člena ZST-1. 5. Neutemeljen je pritožbeni očitek o napačni vrednosti spora, ki je bila podlaga za določitev višine sodne takse. Po prvem odstavku 31. člena ZST-1 mora sodišče po uradni dolžnosti s sklepom določiti pravo vrednost spora, če se pojavi utemeljen sum, da jo je stranka ocenila prenizko. Sodišče določi pravo vrednost za plačilo stranke tudi na ugovor druge stranke, da je navedena vrednost zahtevka oziroma predmeta nepravilna.

6. Pritožba ne zatrjuje, da bi bila vrednost spora, kot jo je opredelil tožnik, določena prenizko. Podlage za ravnanje sodišča po uradni dolžnosti torej ni bilo. Drugi del navedene določbe 31. člena ZST-1 prav tako ne daje podlage za ugotavljanje vrednosti spora po izdaji sodne odločbe. Navedena določba namreč ne posega v ureditev Zakona o pravdnem postopku, ki prav tako kot ZST-1 daje tožencu pravico, da izpodbija vrednost spora, kot jo je opredelil tožnik, vendar jo časovno omejuje s pričetkom obravnavanja glavne stvari (tretji odstavek 44. člena ZPP). Ker toženec do začetka obravnavanja glavne stvari ni podvomil o ustreznosti opredelitve vrednosti spora v tožbi, je sodišče prve stopnje pri odmeri sodne takse pravilno izhajalo iz te vrednosti spora.

7. Po navedenem je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).