Jedro

Ni pravno pomembno, da bi novoustanovljena družba sama vstopila v poslovna razmerja z dosedanjimi komitenti tožeče stranke, odločilno je, da so bili posli toženih strank v okviru tega novega podjetja z enako dejavnostjo kot jo ima tožeča stranka, sklenjeni v takšnih okoliščinah, da bi njihova izpolnitev povzročila posledice, ki nasprotujejo dobrim poslovnim običajem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. II Pd 191/95-41 z dne 22.4.1997 ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in zavezalo tožene stranke k plačilu odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi v pavšalnem znesku šestih bruto plač oziroma I. M. M. k plačilu dvanajst bruto plač, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1992 dalje in k povrnitvi stroškov postopka. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka zaradi kršitve konkurenčne prepovedi tožencev - ki so po prenehanju delovnega razmerja pri njej ustanovili družbo E. z bistveno enako dejavnostjo kot tožničina - utrpela škodo. Zato so ji na podlagi petega in šestega odstavka 7. člena v času nastanka spornega razmerja veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) in 10. člena Pogodbe o zaposlitvi dolžni to škodo nadomestiti v pavšalnem znesku, določenim s kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pooblaščenka toženih strank pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP - Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977). V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da za obstoj odgovornosti iz naslova kršitve konkurenčne klavzule ne zadošča zgolj registracija in ustanovitev družbe s podobno dejavnostjo, temveč mora biti izpolnjen še dodatni pogoj, in sicer, da bi uporaba znanj toženih strank v tem podjetju pomenila za tožečo stranko konkurenco. S konkurenčno klavzulo pa niso zaščitena vsa znanja, ampak le tista, ki so plod lastnih raziskav, dela in izkušenj. Tožeča stranka tudi ni dokazala nastanka škodnega dogodka, to je uporabe poslovnih zvez tožencev, zato po mnenju revizije, niso podani elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. V smislu pravno upoštevnega trga sta si določeni družbi konkurenčni, če ponujata isti ali podoben proizvod ali storitev, ki je med kupci zamenljiva, na istem prostorskem področju in v istem časovnem obdobju. V roku šestih mesecev po prenehanju delovnega razmerja toženim strankam, novo ustanovljena družba E. d.o.o. ni imela dovoljenja Ministrstva za notranje zadeve, zato ni mogla ponujati svojih storitev poslovnim strankam tožeče stranke. Konkurenčna prepoved pa ni zavezovala in tudi ni mogla zavezovati toženca I. M. M. Zaradi nepodpisa aneksa k pogodbi o zaposlitvi, nova pogodba o zaposlitvi ni začela veljati in učinkovati, stara pogodba o zaposlitvi pa konkurenčne klavzule ni vsebovala. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen.

V skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki jo je glede na 498. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava je na podlagi tedaj še veljavnega 7. člena Zakona o delovnih razmerjih med strankami sklenjena pogodba o zaposlitvi, ki je v 10. členu vsebovala prepoved, da bi delavec v roku šestih mesecev (pri tožencu M. dvanajst mesecev) po prenehanju delovnega razmerja brez soglasja tožnice ustanovil podjetje ali začel opravljati samostojno dejavnost z enako ali podobno dejavnostjo, kot jo ima tožeča stranka, če bi uporaba tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom v družbi, pomenila za tožnico konkurenco (prvi odstavek). Če delavec krši konkurenčno klavzulo je po drugem odstavku omenjenega pogodbenega določila dolžan plačati odškodnino v višini ugotovljene dejanske škode oziroma, v kolikor te ni mogoče ugotoviti, v pavšalnem znesku, ki znaša šest bruto osebnih dohodkov (pri M. - dvanajst).

Vsaka delavčeva dejavnost, ki je v nasprotju s klavzulo iz prvega odstavka tega člena, pomeni torej eno od oblik nelojalne oziroma prepovedane konkurence. V tem določilu je vsebovano generalno pravilo, ki določa znake na abstrakten način tako, da zajema dejanja delavca, ki so v nasprotju ne samo z interesi delodajalca, temveč tudi z dobrimi poslovnimi običaji. S to določbo so varovani interesi delodajalca tako, da je šteti ravnanja iz prvega odstavka 10. člena Pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94, 45/95, 26/99 - ZS) kot dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja med drugimi podjetji in tožečo stranko, ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij v smislu sedme alineje 13. člena Zakona o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93 - ZVK). Tožene stranke so s takšnim pogodbenim določilom pristale na to, da se jim pod določenimi pogoji začasno omeji pravica do proste izbire zaposlitve (74. člen Ustave Republike Slovenije).

Ravnanje delavca, da začasno ne sme, brez soglasja delodajalca, ustanoviti podjetja ali začeti opravljati samostojne dejavnosti z enako ali podobno dejavnostjo kot jo ima delodajalec, če bi uporaba tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom, pomenila za delodajalca konkurenco, je torej prepovedano zato, ker bi se s takim ravnanjem lahko poslabšal konkurenčni položaj delodajalca. Nelojalna konkurenca je prepovedana tudi zato, ker s takimi dejanji storilec krši lastno dolžnost poštenega tržnega obnašanja. Če s tem hkrati poseže v tujo pravico, ima njen imetnik možnost, da uveljavlja varstvo take pravice.

Že načelo vestnosti in poštenja zahteva, da se delavec tudi po prenehanju delovnega razmerja za določen čas vzdrži vsakega dejanja, ki bi merilo - v nasprotju z interesi delodajalca - v prekinitev obstoječega poslovnega razmerja z drugimi poslovnimi partnerji ali k preprečevanju ali oteževanju takšnih razmerij, pa čeprav ta dolžnost ni posebej predpisana.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP), izhaja prav takšno ravnanje toženih strank, kot ga opredeljuje 10. člen Pogodbe o zaposlitvi. Bistvena dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da so tožene stranke dne 24.4.1992 (torej dober mesec po prenehanju delovnega razmerja -

13.3.1992) ustanovile gospodarsko družbo E. d.o.o., ki je imela registrirano enako dejavnost kot tožeča stranka in v kateri so toženci izkoriščali tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter zveze, ki so jih pridobili v delovnem razmerju s tožečo stranko na področju protivlomne zaščite. Še pred potekom šestih (oziroma dvanajstih) mesecev po prenehanju delovnega razmerja toženih strank, je tožeča stranka prejela številne odpovedi pogodb, sklenjenih s poslovnimi partnerji za projektiranje, montažo in vzdrževanje signalnovarnostnih naprav (v prilogah od A9 do A31). Zato, po presoji revizijskega sodišča tako ugotovljeno in dokazano ravnanje toženih strank pomeni po svoji naravi in pomenu dejavnost, naperjeno v prekinitev poslovnega razmerja med tožečo stranko in njenimi dosedanjimi komitenti. Pri tem niti ni pravno pomembno, da bi družba E. sama vstopila v taka razmerja, odločilno je, da so bili posli toženih strank v okviru novo ustanovljenega podjetja z enako dejavnostjo kot jo ima tožeča stranka, sklenjeni v takšnih okoliščinah, da bi njihova izpolnitev povzročila posledice, ki nasprotujejo dobrim poslovnim običajem. Po drugem odstavku 13. člena Zakona o varstvu konkurence pomeni dejanje, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerimi se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu - nelojalno konkurenco. Za opredelitev obstoja nelojalne konkurence iz omenjenega zakonskega določila zadošča že stanje, ki vsebuje možnost nastanka škode (in ne le povzročitve konkretne škode). Zato ni utemeljeno sklicevanje revizije, da bi tožeča stranka morala dokazati nastanek škode in škodnega dogodka.

Tudi druge revizijske navedbe, da toženim strankam niso bila dokazana očitana ravnanja in nastala škoda, predstavljajo poskus izpodbiti dejanske ugotovitve obeh sodišč. Ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog, revizijsko sodišče teh trditev ni smelo upoštevati (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Prav tako ni upoštevalo ponovnih zatrjevanj, da I. M. M. ni zavezovala konkurenčna prepoved. Iz Pogodbe o zaposlitvi z dne 3.9.1991 (priloga A1) nedvomno izhaja, da se je I. M. M. s tožečo stranko dogovoril o prepovedi konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (10. člen). Sklicevanje revizije na obstoj odložnega pogoja za veljavnost te pogodbe ni utemeljeno. Tudi v primeru, če toženec ne bi podpisal aneksov k tej pogodbi, je pravno upoštevno določilo iz 18. člena pogodbe z dne 3.9.1991, po katerem je pogodba sklenjena, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki. Toženec je to pogodbo, ki v 10. členu vsebuje konkurenčno prepoved, dne 3.9.1991 podpisal. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ki je rezultat dokazne ocene, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbo iz 10. člena Pogodbe o zaposlitvi tožencev.

Revizijsko sodišče je revizijo toženih strank zato zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I-94).