Jedro

Tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba nezakonita zato, ker je bila sporna prvostopna odločba izdana za nazaj, je neutemeljen. V 56. členu ZSZ je določeno, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati tam navedeni zakoni, med njimi tudi stari ZSZ, razen določb 1. in 3. alinee 41. člena ter določb VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča. To pomeni, da se glede nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča še vedno uporabljajo določbe starega ZSZ/84. V 63. členu tega starega ZSZ/84 je določeno, da se glede postopka za odmero in pobiranje ter vračanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča uporabljajo določbe ZDO. Ker pa je bila sporna prvostopna odločba izdana v letu 2001, ko je ZDO že prenehal veljati, saj ga je nadomestil ZDavP, se torej glede postopka odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča vključno z določbami o zastaranju odmere, uporabljajo določbe ZDavP. V prvem odstavku 96. člena ZDavP pa je izrecno določeno, da pravica do odmere davka zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi bilo treba odmeriti davek. Ker se v obravnavanem primeru davek odmerja za obdobje od avgusta leta 1997 - do konca 2000, davek je bil odmerjen v letu 2001, tudi za časovno najbolj odmaknjeno leto 1997 še ni poteklo pet let od poteka leta, ko bi moral biti davek odmerjen. Prav tako se odmera nanaša le na obdobje po uvedbi stečajnega postopka, zato se ne upoštevajo pravila stečajnega prava glede prijave terjatev v stečajno maso; gre za tožnikovo poslovanje v okviru že uvedenega stečajnega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada A., Izpostave A št. ... z dne 25. 1. 2001, s katero je prvostopni organ tožniku odmeril nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča v izmeri 1533 m2 v znesku 274.712,00 SIT za čas od 1. 8. 1997 do 31. 12. 2000. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da temelji sporna prvostopna odločba na določbah Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97- ZSZ) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine B. (Uradni list RS, št. 39/97). Po 1. alinei 56. člena ZSZ se tudi po uveljavitvi tega zakona uporabljajo kot veljavne določbe VI. poglavja prejšnjega Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 - 33/89- ZSZ/84) o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča. V 58. členu ZSZ/84 je bilo določeno, da se za uporabo stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo, katerega višino oziroma merila določi občinska skupščina v skladu s predpisanimi kriteriji. Pravna podlaga za obveznost plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je v neposredni uporabi stavbnega zemljišča. To nadomestilo so dolžni plačevati v zakonu taksativno našteti neposredni uporabniki stavbnega zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe. To so lastniki ali drugi neposredni uporabniki. Tožnik je kot lastnik in neposredni uporabnik nezazidanega stavbnega zemljišča dolžan plačati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, saj je dolžan to nadomestilo plačati tisti, ki ima pravno in dejansko možnost uporabe nepremičnin. Uveden stečajni postopek tožniku uporabe stavbnega zemljišča ne preprečuje in se tako ne more uspešno sklicevati na to, da zaradi uvedbe stečajnega postopka ni dolžan plačevati nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Glede postopka za odmero in pobiranje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča se p 63. členu ZSZ/84 uporabljajo določbe Zakona o davkih občanov (ZDO- Uradni list SRS, št. 36/88, 8/89 in RS št. 48/90, 7/93), od 1. 1. 1997 dalje pa določbe Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99, 97/01- ZDavP). Po 191. členu ZDavP odmeri davčni organ nadomestilo vnaprej za odmerno leto, pravica do odmere davka pa po 96. členu ZDavP zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi bilo potrebno davek odmeriti. Isto določbo je vseboval prejšnji ZDO v 266. členu. Prvostopni organ je tožniku odmeril sporno nadomestilo z uporabo stavbnega zemljišča v skladu s citiranimi zakonskimi določbami in na podlagi sklepa Občinskega urada Občine B. z dne 16. 1. 2001 za čas od 1. 8. 1997 do 31. 12. 2000. Glede na navedeno tožena stranka pritožbi ni mogla ugoditi in je morala odločiti tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil zoper njega pred Okrožnim sodiščem v C. pod opr. št. ... dne 17. 4. 1997 uveden stečajni postopek. Ker je prvostopni organ sporno prvostopno odločbo izdal za nazaj, to je v letu 2001 za obdobje od 1. 8. 1997 do 31. 12. 2000, je po prepričanju tožnika odločba nezakonita. Zaradi tega tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo svoje udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki je bilo tožniku odmerjeno za obdobje od 1. 8. 1997 do 31. 12. 2000 s sporno prvostopno odločbo z dne 25. 1. 2001. Stečajni postopek zoper tožnika je bil uveden dne 17. 4. 1997. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita iz razlogov, ki jih navaja že tožena stranka. Da ne bi prišlo do ponavljanja, se sodišče na te razloge tudi sklicuje v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUS. Tožnikov edini tožbeni ugovor je ta, da je izpodbijana odločba nezakonita zato, ker je bila sporna prvostopna odločba izdana za nazaj, saj je bila izdana v letu 2001, z njo pa se odmeri nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za čas od 1. 8. 1997 do 31. 12. 2000. Navedeni tožbeni ugovor po presoji sodišča ni utemeljen iz razlogov, ki jih navaja že tožena stranka. V 56. členu ZSZ je določeno, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati tam navedeni zakoni, med njimi tudi stari ZSZ, razen določb 1. in 3. alinee 41. člena ter določb VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča. To pomeni, da se glede nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča še vedno uporabljajo določbe starega ZSZ/84. V 63. členu tega starega ZSZ/84 je določeno, da se glede postopka za odmero in pobiranje ter vračanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča uporabljajo določbe ZDO. Ker pa je bila sporna prvostopna odločba izdana v letu 2001, ko je ZDO že prenehal veljati, saj ga je nadomestil ZDavP, se torej glede postopka odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča vključno z določbami o zastaranju odmere, uporabljajo določbe ZDavP. V prvem odstavku 96. člena ZDavP pa je izrecno določeno, da pravica do odmere davka zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi bilo treba odmeriti davek. Ker se v obravnavanem primeru davek odmerja za obdobje od avgusta leta 1997 - do konca 2000, davek je bil odmerjen v letu 2001, tudi za časovno najbolj odmaknjeno leto 1997 še ni poteklo pet let od poteka leta, ko bi moral biti davek odmerjen. Smiselno upoštevaje določbo 191. člena ZDavP bi moral biti davek sicer res odmerjen do 31. marca za tekoče leto, torej do 31. marca 1997 za leto 1997. Ker pa pravica do odmere po citiranem 96. členu ZDavP zastara šele v petih letih po poteku leta, v katerem bi bilo treba davek odmeriti, bi pravica do odmere davka za leto 1997 zastarala šele po poteku leta 2002. Ker je bilo sporno nadomestilo odmerjeno v letu 2001, je bilo torej odmerjeno pravočasno, še pred iztekom zastaralnega roka za odmero. Smiselno enaka obrazložitev oziroma utemeljitev velja seveda tudi za naslednja leta, to je leta 1998, 1999 in 2000. Prav tako se odmera nanaša le na obdobje po uvedbi stečajnega postopka, zato se ne upoštevajo pravila stečajnega prava glede prijave terjatev v stečajno maso; gre za tožnikovo poslovanje in uporabo zadevnih nepremičnin v okviru že uvedenega stečajnega postopka.

Upoštevaje navedeno, je torej edini tožbeni ugovor, po katerem je izpodbijana odločba nezakonita zato, ker je bilo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča odmerjeno za nazaj, neutemeljen, prav tako sodišče ni našlo kakih drugih razlogov, zaradi katerih bi bila izpodbijana odločba nezakonita, zato je ob ugotovitvi, da je bila odločitev tožene stranke pravilna in na zakon utemeljena, tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 - ZUS).