Jedro

Razloga kot sta nepravočasno obveščanje o odsotnosti z dela in nepravočasno posredovanje potrdil o upravičeni zadržanosti z dela knjigovodstvu osebnih dohodkov, nista zakonita razloga za prenehanje delovnega razmerja v smislu določb 100. člena ZDR. Nepravočasno sporočilo o odsotnosti bi lahko predstavljalo disciplinsko kršitev, za katero pa bi moral pristojni organ tožene stranke pravočasno zahtevati uvedbo disciplinskega postopka, česar pa v tožnikovem primeru ni storil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo sklep direktorja Zdravstvenega doma X. z dne 7.5.1997 in sklep komisije za varstvo pravic delavcev tožene stranke z dne 20.6.1997 (1. točka izreka), v posledici tega pa je toženi stranki naložilo, da mora pozvati tožnika nazaj na delo ter ga razporediti na prejšnje delovno mesto, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati nadomestilo plače v višini, kot če bi delal skupaj s prispevki in davki ter z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo do plačila ter mu povrniti stroške postopka v znesku 39.585,00 SIT v roku 8 dni, v primeru zamude pa zamudne obresti od 1.4.1998 dalje. Višji zahtevek tožnika, ki se nanaša na to, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku pavšalno odškodnino v višini 6 povprečnih plač z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od pravnomočnosti sodbe, pa je zavrnilo. Zoper prvostopenjsko sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 353. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnik pa je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje v roku 15 dni. Sodišče je neopravičeno zavrnilo predlog za podrobnejše zaslišanje U. P. dr. med., ki se je dne 20.5.1997 pogovarjal z V. K. dr. med. glede tožnikove odsotnosti z dela, ki mu je povedala, da ni tožnikova izbrana zdravnica, da so bili bolniški listi izdani za nazaj oz., da so bili izdani, ker jo je za to prosil tožnik, ki pa se pri njej ta dan sploh ni zglasil, ampak jo je prosil le za uslugo. Razen tega je treba upoštevati, da tožnika ni bilo v službo vse od 15.4.1997 dalje in je izostal z dela več kot 5 zaporednih delovnih dni, o razlogih izostanka pa ni obvestil pristojnih oseb v zavodu. Tožena stranka je zato upravičeno sklepala, da tožnik ne želi več delati pri njej. Sodišče tudi ni upoštevalo izpovedi priče E. Z. dr. med., da je večkrat poskušala kontaktirati s tožnikom, pa nikoli ni bil dosegljiv, zato je kontaktirala s tožnikovim očetom. Odgovoril ji je, da bo poskušal tožnika dobiti in urediti zadevo, o bolezni tožnika pa ni nič vedel. Sodišče tudi ni upoštevalo izpovedi priče M. L., da ji je tožnik tisti dan, ko je prinesel bolniške liste, povedal, da si je "zrihtal" bolniško. Upoštevalo je le izjavo K. V. dr. med., čeprav ni bila podkrepljena z nobenim dokazilom. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določbe 80. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in tudi ne določb pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki se nanašajo na izbiro osebnega zdravnika, zamenjave osebnega zdravnika in je nato izdalo sodbo v korist tožnika. Toženec je ves čas postopka dokazoval, da imenovana zdravnica ni bila pristojna za izdajo potrdila o upravičeni odsotnosti z dela in da take listine za delodajalca nimajo nobene pravne veljave, sodišče pa bi moralo vpogledati tudi dežurno knjigo. Po mnenju tožene stranke tako dejansko stanje ni popolno ugotovljeno oz. je zmotno ugotovljeno. Tožnik je po svojem pooblaščencu odgovoril na pritožbo in predlagal zavrnitev. Glede predlaganega zaslišanja priče U. P. direktorja tožene stranke, tožnik meni, da je bilo stališče te priče ves čas postopka jasno, saj je bila ravno ta oseba odločujoča pri tem, da je tožniku prenehalo delovno razmerje. Sodišče je zato ravnalo pravilno, ker ga ni zaslišalo. Tudi ne drži trditev, da tožnik ni bil dosegljiv v času bolniškega staleža. V tem času je večkrat po telefonu kontaktiral z delavci tožene stranke in jim pojasnjeval, da je zaradi pljučnice v bolniškem staležu. Ne gre za napačno uporabo 80. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Tožnik je pač imel pljučnico, zato je bil v spornem obdobju upravičeno odsoten z dela, kar je dokazal z veljavnimi bolniškimi listi. Če je toženka dvomila v utemeljenost izdanih potrdil, bi morala sprožiti zakonite postopke, v katerih bi preverila zaključke lečečega zdravnika. Tožnik meni, da tožena stranka tega postopka ni sprožila, ker se je zavedala, da ne bi uspela. Tožena stranka je šele po izteku pritožbenega roka dopolnila pritožbo, zato pritožbeno sodišče te dopolnitve ni upoštevalo. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je v skladu s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I - 45/I/94) ter 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče je razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 7.5.1997 in sklep komisije za varstvo pravic delavcev z dne 20.6.1997 o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 6. točke 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), ker je zavzelo stališče, da tožnik od 15.4.1997 5 zaporednih delovnih dni ni bil neopravičeno odsoten z dela, kot izhaja iz predloženih potrdil o upravičeni odsotnosti z dela z dne 10.4.1997 in 1.5.1997 (prilogi A 4 in A 5). Po mnenju prvostopenjskega sodišča so bile navedene listine izdane v skladu z 250. členom pravil, čeprav je tožnik predložil toženi stranki potrdilo za april šele v maju mesecu, skupaj s potrdilom za odsotnost v maju 1997. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s pritožbenimi navedbami pa poudarja: V skladu s 6. točko 2. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) preneha delavcu delovno razmerje, če je neopravičeno odsoten z dela zaporedoma 5 delovnih dni in se ne vrne na delo - s prvim dnem odsotnosti z dela. Tožena stranka je izdala sklep 7.5.1997, tožnik pa je toženi stranki 12.5.1997 predložil bolniške liste s katerimi je dokazoval upravičeno odsotnost z dela od 15.4.1997 dalje. Tožena stranka je v sklepu o zavrnitvi ugovora tožnika zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja navedla, da tožnik ni pravočasno sporočil svoje odsotnosti oz. bolezni vodji službe, knjigovodstvu osebnih dohodkov ni pravočasno posredoval potrdil o upravičeni zadržanosti z dela oz., da njegova odsotnost ni bila upravičena. V obrazložitvi pa je navedel, da je zavod (tožena stranka) preveril upravičenost potrdil v razgovoru z zdravnico, ki je tožniku izdala navedena potrdila. Razloga kot sta nepravočasno obveščanje o odsotnosti z dela in nepravočasno posredovanje potrdil o upravičeni zadržanosti z dela knjigovodstvu osebnih dohodkov, nista zakonita razloga za prenehanje delovnega razmerja v smislu določb 100. člena ZDR. Nepravočasno sporočilo o odsotnosti bi lahko predstavljalo le eventuelno disciplinsko kršitev, za katero pa bi moral pristojni organ tožene stranke pravočasno zahtevati uvedbo disciplinskega postopka, česar pa v tožnikovem primeru ni storil. Glede tretjega razloga, ki je naveden v sklepu komisije za varstvo pravic delavcev tožene stranke, da je bil tožnik neupravičeno odsoten, ker mu je izdala potrdilo zdravnica, ki ni njegova osebna zdravnica, da so bila potrdila izdana za nazaj, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen, ker tožena stranka, ko je 12.5.1997 od tožnika prejela potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela ni ravnala v skladu z 82. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - Ur.l. RS št. 9/92, 13/93 in 9/96), saj ni v roku 3 dni, od kar je prejela bolniške liste od tožnika, zahtevala presojo mnenja pooblaščenega zdravnika, v kolikor je dvomila v utemeljenost in pravilnost izdanega potrdila o upravičeni odsotnosti z dela. Sklicevanje tožene stranke tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot v pritožbi, da je potrdilo izdala zdravnica, ki ni bila izbrana zdravnica v smislu 80. člena citiranega zakona, da je šlo za izdajo potrdil za nazaj in brez pregleda pri zdravniku, zato v sodnem postopku niso upoštevna. Tožena stranka namreč ni izkoristila možnosti, ki jo daje ZZVZZ, čeprav je tudi po navedbah v pritožbi, že v času tožnikove odsotnosti z dela, sumila v zatrjevano bolezen tožnika. Rok treh dni iz 80. člena ZZVZZ je prekluziven rok, zato meni pritožbeno sodišče, da tožena stranka v sodnem postopku ne more izpodbijati verodostojnosti izdanega potrdila o upravičeni odsotnosti z dela. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).