Jedro

Ker je storilec v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal poseg v zasebnost, se je sodišče prve stopnje soočilo s kolizijo dveh sobivajočih pravic, katerih nasprotje je uskladilo z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco. Iz pristopa, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo za razlago te metode, in iz dejanskih ugotovitev v konkretnem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da D. D. snemanje ni bilo usmerjeno v zasebnost storilca, temveč v način njegove drzne vožnje, ki je predstavljala grožnjo za varnost udeležencev v cestnem prometu, zaradi česar se pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, ki je dalo prednost pravici do varnosti udeležencev v cestnem prometu in presodilo, da storilčeva pravica do zasebnosti ni bila kršena ter je zato posnetek uporabilo kot dovoljen dokaz.

Način izročitve in pridobitve posnetka še ne pomeni njegove nezakonitosti, temveč lahko odpira vprašanje, ali je zaradi prenosa posnetka iz sfere zasebnika na policijo lahko prišlo do njegove kontaminacije.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Storilec mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 253,50 EUR.

Obrazložitev

1.Prekrškovni organ Postaja prometne policije Ljubljana je z odločbo o prekršku storilca spoznal za odgovornega storitve prekrškov po tretjem odstavku 57. člena, po petem odstavku 52. člena, po drugem odstavku 98. člena in po desetem odstavku 99. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katere mu je izrekel enotno globo 1.190,00 EUR in stransko sankcijo 12 kazenskih točk ter mu naložil plačilo sodne takse v znesku 169,00 EUR. Zoper odločbo o prekršku je storilec po zagovornici vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločilo Okrajno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo, s katero je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in je storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 169,00 EUR.

2.Zoper sodbo se pritožuje storilec po zagovornici zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, storilcu pa prizna stroške postopka.

3.Prekrškovni organ na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v postopku o zahtevi za sodno varstvo preizkusilo odločbo o prekršku in je po dopolnjenem dokaznem postopku na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ugotovilo naslednje dejansko stanje: Storilec se je z vozilom Land Rover Defender na A. cesti pred križiščem razvrstil za zavijanje levo, vendar je nato kljub temu v križišče zapeljal naravnost na B. cesto, iz katere je zavil levo na C. cesto, po kateri je vozil za prijaviteljem D. D. ter ga prehitel, ko smerno vozišče za vožnjo vozil v nasprotni smeri ni bilo prosto v dolžini, ki je bila potrebna za prehitevanje, saj se je moral D. D. umikati desno in zavirati, da je nasproti vozečemu omogočil srečanje, nato pa pred semaforiziranim križiščem s E. cesto ni ravnal v skladu s prometno signalizacijo, saj je zapeljal preko neprekinjene ločilne črte na nasprotno smerno vozišče in prehitel osebno vozilo, ki se je ustavljalo pred križiščem zaradi rumene luči, po prehitevanju pa je v križišče zapeljal ob rdeči luči in z vožnjo nadaljeval do F., kjer je vozilo ustavil na pločniku in iz njega izstopil. Navedeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo z zaslišanjem prič D. D. in G. G., ki sta storilčevo vožnjo snemala, in z zaslišanjem policista H. H. ter z vpogledom v posnetek storilčeve vožnje.

6.Bistven poudarek zahteve za sodno varstvo je bil, da sta priči D. D. in G. G. z zasledovanjem nezakonito snemala promet in sta s tem kršila storilčevo pravico do informacijske zasebnosti, zaradi česar je posnetek nezakonit dokaz, katerega pristnosti ni mogoče preveriti, saj ga policija ni ustrezno zavarovala, temveč je posnetek policiji izročil priča D. D., za katerega obstaja možnost, da je vanj posegel in ga priredil.

7.Do bistvene vsebine zahteve za sodno varstvo se je sodišče prve stopnje opredelilo. Ugotovilo je, da je storilec s svojo drzno vožnjo ogrožal varnost udeležencev v prometu in je grobo napadel pravni red na področju varnosti cestnega prometa, med drugim tudi varnost D. D., ki se je zaradi lastne varnosti in varnosti nasproti vozečega moral umikati. Ker je storilec v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal poseg v zasebnost, se je sodišče prve stopnje soočilo s kolizijo dveh sobivajočih pravic, katerih nasprotje je uskladilo z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco. Iz pristopa, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo za razlago te metode in iz dejanskih ugotovitev v konkretnem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da D. D. snemanje ni bilo usmerjeno v zasebnost storilca, temveč v način njegove drzne vožnje, ki je predstavljala grožnjo za varnost udeležencev v cestnem prometu, zaradi česar se pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, ki je dalo prednost pravici do varnosti udeležencev v cestnem prometu in presodilo da storilčeva pravica do zasebnosti ni bila kršena ter je zato posnetek uporabilo kot dovoljen dokaz. Za pravilnost uporabe te razlagalne metode je brezpredmetna pritožbena navedba, da priča D. D. ali njegova lastnina nista bila poškodovana in da se je sam postavil v položaj žrtve, zato pritožbeno sodišče to navedbo zavrača kot neutemeljeno, saj za pravilno razlago te metode zadošča že, da je obstajala grožnja za varnost udeležencev v cestnem prometu in ni nujno, da bi do poškodovanja udeležencev moralo priti.

8.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do argumentiranih razlogov iz zahteve za sodno varstvo glede načina izročitve posnetka, ki ga policija ni ustrezno zavarovala. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da način izročitve in pridobitve posnetka še ne pomeni njegove nezakonitosti, temveč lahko odpira vprašanje, ali je zaradi prenosa posnetka iz sfere zasebnika na policijo lahko prišlo do njegove kontaminacije. Slednje je uveljavljala zahteva za sodno varstvo in ne drži, da se sodišče do te trditve ni opredelilo. V tej smeri je zaslišalo tako avtorja posnetka D. D., kot tudi policista H. H. in je sprejelo dokazni zaključek, da v posnetek ni bilo poseženo, ampak je D. D. posnetek iz kamere prenesel na DVD nosilec in ga izročil policistu, ki posnetka iz kamere ni potreboval zavarovati. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje posnetek tudi pregledalo in ga v razlogih sodbe dokazno ocenilo ter ugotovilo, da ni bil narejen selektivno in da v celoti prikazuje kontinuirano vožnjo storilca ter ničesar ne prekriva. Na tej podlagi ga je sprejelo kot verodostojen podporni dokaz izpovedbam zaslišanih prič, katerih dokazno presojo je opravilo in je za dokazne zaključke navedlo logično vzdržne in prepričljive razloge. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da storilec ni mogel preveriti pristnosti posnetka in da mu je iz tega razloga bila kršena pravica do obrambe, temveč se pritožba s temi navedbami ne strinja z dokazno oceno posnetka, kar pa predstavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 nedovoljen pritožbeni razlog zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo.

9.Ob vsem zgoraj navedenem se kot neutemeljene izkažejo naslednje pritožbene navedbe: (1) da je D. D. izvajal videonadzor v nasprotju z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1); (2) da nobena od prič ni bila oškodovanec in da ni jasno kateri dve pravici je sodišče tehtalo; (3) da se ni opredelilo do zahteve za sodno varstvo, v kateri je storilec navedel, da D. D. namen ni bil v tem, da bi varoval svojo varnost ali premoženje, ampak da je že iz posnetkov razvidno, da gre za snemanje vseh v prometu; (4) da je neprekinjeno snemanje v nasprotju z ZVOP-1 in da nihče ne more pričakovati, da bo med udeležbo v prometu sneman s strani zasebnika in da se bodo posnetki hranili ter obdelovali. V zvezi z navedenim gre pojasniti, da se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe opredelilo, da D. D. ni izvajal videonadzora vseh povprek in da ni hranil ter obdeloval podatkov, temveč se je do navedb iz zahteve za sodno varstvo opredelilo z razlogi, v katerih je na podlagi ugotovljenih dejstev pojasnilo, da posnetek ni bil usmerjen v zasebnost storilca, temveč v njegovo drzno vožnjo, ki je ogrožala varnost cestnega prometa. Zato se pritožba neutemeljeno zavzema za ugotovitev, da je izpodbijana sodba neobrazložena in da se je ne da preizkusiti.

10.Pritožbene navedbe (-) da je sodišče prve stopnje nekritično ocenilo izpovedbe prič, (-) da D. D. ni žrtev, temveč je izzival dejavnost, (-) da sta D. D. in G. G. po poklicu policista in bi lahko v primeru dejanske ogroženosti takoj obvestila policijo, (-) da storilec nikoli ni bil identificiran in da iz podatkov spisa ni mogoče preveriti, s katerim biometričnim posnetkom je bil primerjan, (-) da se je sodišče zadovoljilo s pavšalnim pojasnilom, da je bila narejena biometrična primerjava posnetkov, (-) da je lastnik vozila pravna oseba in da so njeni zastopniki trije ter (-) da ni bilo ugotovljeno, ali je storilec dejansko tudi bil voznik, se nanašajo na dejansko stanje, ki pa ga pritožbeno sodišče več ne preizkuša, saj kot rečeno se na podlagi drugega odstavka 66. člena ZP-1 sodbe o zahtevi za sodno varstvo ne more več izpodbijati iz tega pritožbenega razloga.

11.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z odločbo prekrškovnega organa, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po določilih 159. člena ZP-1.

12.Na podlagi 147. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče storilcu naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, ker pritožba ni bila uspešna. Pri odmeri sodne takse je upoštevalo tarifni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in je sodno takso določilo v višini 10% izrečene globe, povečano za 50,00 EUR zaradi izreka stranske sankcije, pomnoženo s faktorjem 1.5, kar znaša 253,50 EUR. Sodno takso bo storilec moral plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se bo prisilno izterjala.

Zveza:

Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 52, 52/5, 57, 57/3, 98, 98/2, 99, 99/10 Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 66, 66/2 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 35

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.