Jedro

1. Delavec ima možnost in pravico terjati izplačilo premalo izplačane plače vsakokrat po prejemu plačilne liste za posamezni mesec in po izplačilu plače. Njegovo nevedenje o tem, da je dobival nižjo plačo od predvidene, ne vpliva na zastaranje. Z zastaranjem preneha delavčeva pravica zahtevati izpolnitev obveznosti.

2. Obvestilo o odprtju računa lastninskega certifikata ne pomeni pretrganja zastaranja v zvezi s terjatvijo na izplačilo premalo izplačanih plač. Takšno obvestilo ne pomeni pisne pripoznave dolga v smislu 1. odst. 366 čl. ZOR. V obvestilu je opredeljena le upravičenost tožnikov do lastniškega certifikata, zato je to obvestilo mogoče šteti le kot del izvedbe z zakoni in podzakonskimi akti urejenega lastninskega preoblikovanja državnega premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožniki krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka S., d.d., Slovenska 56, Ljubljana dolžna plačati posameznim tožnikom neto zneske v višini, kot to izhaja iz 1. točke izreka sodbe, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1993 dalje do plačila, ter da jim je dolžna nerazdelno povrniti stroške postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Menijo, da sodba sodišča prve stopnje nima niti pravne niti dejanske podlage. Po njihovem mnenju je namreč tožena stranka v danem primeru posredno pripoznala dolg, saj je izdala v dobro tožnikov certifikate, s čemer je svoj dolg naknadno pripoznala. Tožniki so bili o izdaji teh certifikatov obveščeni v začetku leta 2001 (razen enega tožnika, ki je bil o tem obveščen v letu 1999) in s sprejemom tega obvestila so bili tožniki prvič seznanjeni, da so imetniki certifikata. Ker certifikati za neizplačane plače pomenijo pripoznavo dolga in sicer do zneska, ki iz takega certifikata izhaja, so mnenja, da obveznost tožene stranke ni ugasnila. Zaradi tega se tudi čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok. Ker je bila tožba vložena 6.6.2001, so mnenja, da tožbeni zahtevek ni zastaran.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče v postopku tudi ni bistveno kršilo takih določb postopka, na katere po določbi 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Za pravilno pravno presojo odločitve je namreč bistvenega pomena ugotovljeno dejstvo, da je terjatev tožnikov zastarana. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema pravne zaključke sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ugovor tožene stranke o zastaranju tožnikovih denarnih zahtevkov utemeljen. Kot izhaja iz navedb tožnikov in listinskih dokazov, so tožniki s tožbo uveljavljali plačilo razlike v plači za čas od 1.9.1990 do 1.1.1993 in sicer na podlagi obvestila o odprtju računa lastniškega certifikata in stanja na njem za vse tožnike. Omenjeno obvestilo so tožniki prejeli v začetku leta 2001, razen tožnika S. D., ki je to obvestilo prejel že dne 21.7.1999. Vendar, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, se zahtevek tožnikov nanaša na razliko v plači za čas do 1.1.1993, tožniki pa so tožbo vložili dne 6.6.2001. To pa pomeni, da so terjatve tožnikov ob upoštevanju splošnega 5 letnega zastaralnega roka iz 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije) zastarale. 1. odstavek 361. člena ZOR namreč izrecno določa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Zastaranje tako nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa. V konkretnem primeru so imeli tožniki možnost in pravico terjati izplačilo premalo izplačane plače vsakokrat po prejemu plačilne liste za posamezni mesec in po izplačilu plače, njihovo nevedenje o tem, da so dobivali nižje plače od predvidenih, pa kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ne vpliva na zastaranje. Iz navedenih razlogov in ob upoštevanju 1. odstavka 360. člena ZOR, ki določa, da z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, je sodišče prve stopnje zahtevek tožnikov zato utemeljeno in v celoti zavrnilo.

V zvezi z zatrjevanjem pritožbe, da obvestilo o odprtju računa lastninskega certifikata pomeni pretrganje zastaranja pa je potrebno poudariti, da to obvestilo ne pomeni pisne pripoznave dolga v smislu 1. odstavka 366. člena ZOR, saj je v omenjenem obvestilu opredeljena le upravičenost tožnikov do lastniškega certifikata, zato je to obvestilo mogoče šteti le kot del izvedbe z zakoni in podzakonskimi akti urejenega lastninskega preoblikovanja državnega premoženja.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP).