Jedro

Četudi so se od izdaje odločbe o določitvi preživnine spremenile, ostane višina te enaka, če so se okoliščine spreminjale usklajeno tako, da je sorazmerje med dejavniki po 79. čl. ZZZDR ostalo enako.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek na znižanje preživnine, ki je bila določena s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani Enote v Ljubljani, opr.št. V P 201/89 z dne 5. 10. 1989 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. II Cp 1975/89 z dne 27.2.1990 v višini 600,00 SIT (nazadnje valorizirana dne 15.6.1998 na 29.366,80 SIT), na 14.500,00 SIT od 1.1. 1995 dalje. Zavrnilo je tudi zahtevek po nasprotni tožbi, po katerem bi bil toženec po nasprotni tožbi dolžan plačevati od 1.5.1999 dalje po 45.000,00 SIT mesečno ter zahtevek na plačilo 180.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.1999 dalje. Sodišče je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške ter obenem ugodilo predlogu tožene stranke za oprostotev plačila sodnih taks. Zoper odločitev pod 1. točko in zoper stroškovni del se zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev pavil pravdnega postopka pritožuje tožnik. Sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik sodišču očita, da je zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, saj naj bi bila sodba nerazumljiva, v nasprotju z listinami, ki so v spisu, predvsem pa naj ne bi imela razogov za zavrnitev tožbenega zahtevka. Navaja, da daje sodišče plači velik pomen, po drugi strani pa ne upošteva dejanskega stanja glede plače, še več, celo ne verjame tožniku o nizkih prejemkih. Pritožnik meni, da je sodišče pri obrazložitvi plač prišlo samo s seboj v nasprotje. Plača matere je namreč kar štirikrat višja od plače tožeče stranke. Navaja, da potrdilo družbe A. o plači tožnika ni bilo izpodbito kot neresnično, zato sodišče ne more preko navedenega dejstva in mora upoštevati potrdilo založbe A. kot izhodiščno plačo za določitev preživnine. Nadalje izpostavlja, da je po zbranih podatkih dohodek na družinskega člana pri P.-jevih 109.926,00 SIT, pri Č-jevih pa 55.171,00 SIT. Tožnik se čuti potisnjenega v nemogočo situacijo, ko z ustreznimi listinami sodišču dokazuje svoje premoženjske možnosti, sodišče pa mu ne verjame in kar pavšalno, brez obrazložitve postavi svoje stališče ter iz tega ocenjuje in odloča o tožbenem zahtevku. Ob tem še opozarja, da ima v preživninskih pravdah sodišče tudi ex offo pooblastila, pa tudi v tej smeri ni storilo ničesar. Nadalje graja razloge izpodbijane sodbe, češ da se je prezaposlil na slabše, kar pa ne more iti na rovaš preživninske obveznosti. V zvezi s tem izpostavlja, da je bil v času izdaje sodbe, s katero je bila določena preživnina, obrtnik, vendar pa je bil nato zaradi razpade države in trga prisiljen prenehati opravljati dejavnost. Drugače pa je z dohodki zakonite zastopnice. Ta je bila v času izdaje prejšnje sodbe stažist raziskovalec z nizkimi dohodki, danes pa je njena plača preko 300.000,00 SIT. Sodišče naj navedenega sploh ne bi upoštevalo. Sodišče naj bi tudi ne upoštevalo dejstva, da je družba I. d.o.o., ki jo je leta 1990 ustanovil tožnik, nato (1995) zašla v težave, od leta 1997 pa tožnik ni več lastnik tega podjetja. Očitek sodišča, da je šlo za fiktivno prodajo, je nesprejemljiv, polega tega pa iz oglasnega dela Uradnega lista z dne 30.3.2001 (str 1473) izhaja, da je družba iz registra izbrisana. Opozarja tudi na to, da naj bi sodišče popolnoma ignoriralo, da ima tožeča stranka še dve hčeri. Pritožnik zaključuje, da je sodišče v razlogih očitno sicer sledilo povišanju plače zakonite zastopnice, česar za tožečo stranki ni mogoče trditi, poleg tega ni upoštevalo dodatnih dveh otrok, ki imata visoke potrebe. Tudi breme teh potreb je treba razdeliti med oba starša, zato bi moralo sodišče, upoštevaje potrebe toženke, obveznosti glede nje ustrezno porazdeliti. Na pritožbo je odgovorila toženka. Navaja, da družba A. d.o.o. predstavlja skupno premoženje tožnika in njegove izvenzakosnke partnerice, saj je bila brez dvoma ustanovljena v času trajanja te zveze. Toženka se s sodbo strinja in predlaga njeno potrditev. Pritožba ni utemeljena. Določba 5. odstavka 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, ki pravi da sme sodišče po predlogu prizadetega zvišati, znižati ali ustaviti s pravnomočno sodbo določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena, vsebuje nujni pogoj (conditio sine qua non), da sodišče sploh znova pretresa razmerje med odločilnimi dejavniki za določitev preživninskega zneska. Ne pomeni pa, da imajo spremenjene okoliščine vselej za posledico ugoditev tožbenemu zahtevku. Ob spremenjenih okoliščinah namreč sodišče vsebinsko znova odloča o višini prispevka za preživljanje v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (79. člen ZZZDR). Ob tem pa pritožbeno sodišče poudarja, da je treba razlikovati med postopkom, ko je preživnina določena prvič in postopkom za spremembo le-te. Težišče slednjega postopka je namreč kljub vsemu v ugotavljanju spremenjenih razmer. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se te sicer res spremenile, vendar pa je tako zahtevek na zvišanje kot na znižanje preživnine zavrnilo. Takšna odločitev ni v nasprotju z gornjima določbama ZZZDR. Razlog je v tem, da so spremenjene razmere podane tako na eni kot na drugi strani ter da so te spremembe uravnotežene. Ker učinek enih torej izniči učinek drugih, tudi ni podan pogoj iz 5. odstavka 132. člena ZZZDR oziroma iz drugega dela pravila 79. člena istega zakona. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni takšnih subjektivnih in objektivnih spremenjenih okoliščin, ki bi narekovale spremembo preživnine, je treba zato razumeti tako, da ni takšnih spremenjenih okoliščin, ki bi rušile sorazmerje med odločilnimi dejavniki za določitev preživnine, kot je bilo vzpostavljeno z razvezno sodbo pred 12 leti. Ta uravnoteženost pa je podana predvsem v tem, da je preživninska upravičenka sedaj starejša (v trenutku pravnomočnosti razvezne sodbe je bila stara slabi dve leti, sedaj je stara dobrih 13). Razlika v stroških za dvoletnega ali pa za trinajstletnega otroka pa je več kot le nezanemarljiva. Na drugi strani pa je res, da sta se tožniku v obdobju med razvezno pravdo in postopkom za spremembo preživnine rodila dva otroka. Tudi slednje je nedvomno samo po sebi okoliščina, ki bi narekovala spremembo preživnine. V zvezi s slednjim pa je treba ob vrednotenju in primerjavi spremenjenih razmer na obeh straneh upoštevati tudi dejstvo, da sta za otroka iz tožnikove nove zveze dolžna skrbeti tako tožnik kot njegova življenska partnerka, ki je edina družbenica gospodarske družbe A. d.o.o., ustanovljene v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Ob takšnem stanju stvari pa je zaključek sodišča prve stopnje, da se spremenjene okoliščine na eni in drugi strani med seboj izničijo, utemeljen. Druga ost tako postopka pred sodiščem prve stopnje kot tudi pritožbenega postopka pa se nanaša na domnevno spremenjeno razmerje preživninskih zmožnosti obeh staršev mladoletne toženke. Izhodišče sodišča v pravnomočno končani razvezni pravdi je bilo, da so očetovi (tožnikovi) dohodki precej višji od uradni prikazanih ter presegajo dohodke toženke. Iz podobnih razlogov, ki jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo po nepotrebem ponavljalo, je tudi v tej pravdi sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno, iz katere izhaja, da ne verjame tožnikovim zatrjevanjem o nizkih dohodkih. Tožnik dohodke, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, očitno prikiriva, saj vsi ostali pokazatelji izkazujejo precej višji standard, kot bi si ga lahko privoščil zgolj na podlagi tako nizkih dohodkov (50.000,00 - 60.000,00 SIT). Takšen pokazatelj je nedvomno po eni strani dejstvo, da je bil tožnik v zadnjih desetih letih lastnik petih osebnih avtomobilov in enega tovornega. Ocena sodišča prve stopnje, da si tega zgolj s prikazovanim finančnim stanjem ne bi mogel privoščiti, je povsem prepričljiva. Dodaten razlog, ki govori proti tožnikovim navedbam o lastnih preživninskih možnostih, pa je dejstvo, da je zaposlen pri gospodarski družbi, katere edina družbenica je njegova izvenzakonska parterka, mati dveh skupnih otrok. Povsem neživljensko bi bilo verjeti, da ob takšnih družinsko - kapitalskih povezavah tožnik uživa zgolj uradno izkazano materialno dobrobit. Iz tega razloga so neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe, ki se vnovič zgolj skrivajo za uradnim prikazom podatkov, proti razlogom, ki so botrovali dokazni oceni sodišča prve stopnje, pa pritožba ne navede ničesar takšnega, kar bi le-to uspelo izpodbiti. Iz navedenih razlogov je pritožba neutemeljena, preživnina, kakršno je dolžan po sedaj nespremenjeni sodni odločbi plačevati tožnik, pa v skladu s 79. členom ZZZDR. Ker niso podani tudi nobeni drugi razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče, izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbi ni v ničemer prispevala k razrešitvi zadeve. Iz tega razloga vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.