Jedro

S sklenitvijo dodatka k pogodbi je na podlagi prenovitve pogodbe (novacije) nastala nova obveznost, stara pa prenehala; zato je tedaj nastala za tožečo stranko tudi (nova) davčna obveznost za plačilo davka na promet z nepremičninami; ker se je hkrati razdrla prejšnja pogodba, ima zato zavezanec pravico zahtevati vrnitev tedaj plačanega davka na promet z nepremičninami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 392/97-10 z dne 19.11.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke dne 23.1.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava L. C. z dne 8.3.1995, s katero je bil odmerjen tožeči stranki davek na promet nepremičnin v višini 1,620.801,00 SIT.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotovilo, da sta tožeča stranka kot prodajalec in M. L. kot kupec dne 12.12.1994 s sklenitvijo dodatka k prodajni pogodbi z dne 20.3.1990 sklenili pogodbo o odplačnem prenosu lastninske pravice na nepremičnini, navedeni v tem dodatku. Zato je sodišče pritrdilo stališču tožene stranke, da sklenjeni dodatek k pogodbi po svoji vsebini predstavlja novo kupoprodajno pogodbo in da ne more slediti navedbam tožnika, da gre v obravnavanem primeru samo za nadomestno izpolnitev že leta 1990 sklenjene pogodbe. Nadomestna izpolnitev, po mnenju sodišča prve stopnje, v takem primeru ni mogoča, saj je po določbi 308. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) nadomestno izpolnitev možno dogovoriti le v primeru obstoja (možnosti izpolnitve) prvotno dogovorjene obveznosti. Ker pa prvotno dogovorjene obveznosti zaradi vložitve denacionalizacijskega zahtevka ni bilo več možno izpolniti, predstavlja sklenjeni dodatek po vsebini novo kupoprodajno pogodbo.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. Meni, da se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na 137. člen ZOR o nemožnosti izpolnitve, ker naj bi bil z dodatkom k pogodbi, glede na osnovno kupoprodajno pogodbo, določen le drug kraj izpolnitve. Zato naj bi šlo le za izpolnitev na nadomestnem kraju izpolnitve, v preostalem delu pa je kupoprodajna pogodba, glede bistvenih sestavin, v celoti veljavna. Kot gradbeno podjetje gradi in prodaja nepremičnine za trg, kar pomeni, da nepremičnine niso species, za katere bi lahko obveljala smiselna uporaba 1. odstavka 308. člena ZOR o nadomestni izpolnitvi, temveč gre za generične, po vrsti določene stvari v smislu določbe 311. člena ZOR. Navedena dejstva so razvidna tudi iz izvensodne poravnave z dne 11.10.1993, o kateri se sodišče prve stopnje sploh ni izjasnilo.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke v njeni pritožbi, zlasti glede mnenja, da so nepremičnine lahko stvari, določene po vrsti. Nepremičnine so stvari, ki se brez poškodbe njihove tvarine v prostoru ne morejo premakniti. Z dodatkom k prodajni pogodbi z dne 12.12.1994 sta zato pogodbeni stranki spremenili lokacijo prodanih nepremičnin, torej sta se dogovorili za prodajo drugih nepremičnin. Zato predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pa čeprav se pritožbeno sodišče ne strinja v celoti z razlogi izpodbijane sodbe.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka in M.L. z dodatkom k pogodbi z dne 12.12.1994 nista sklenili pogodbe o nadomestni izpolnitvi pogodbe z dne 20.3.1990. Po določbi 308. člena ZOR je pogodba o nadomestni izpolnitvi (datio in solutum) pogodba med strankama, med katerima obstoji obveznostno razmerje, po kateri sprejme upnik namesto prvotne, neko drugo izpolnitev. Značilno za to pogodbo je, da ostane sklenitev prejšnjega razmerja nedotaknjena. Z dodatkom k pogodbi z dne 12.12.1994 pa sta se pogodbeni stranki, po sklenitvi sporazuma o izvensodni poravnavi, dogovorili, da bosta namesto predmeta iz kupoprodajne pogodbe z dne 20.3.1990, ki ga ni bilo mogoče več izpolniti, dogovorili drug predmet pogodbe, in sicer je kupec namesto stanovanjskih enot v objektu E z dodatkom k pogodbi kupil stanovanjske enote v soseski CO 5/3, na M. v L. Po mnenju pritožbenega sodišča sta torej pogodbeni stranki z dodatkom k pogodbi z dne 12.12.1994 kupoprodajno pogodbo z dne 20.3.1990 prenovili, ne pa sklenili novo pogodbo. Prenovitev pogodbe (novacija) je po določbah 348. do 352. člena ZOR pogodba, s katero se stranki iz že obstoječe obveznosti dogovorita, da ta obveznost ugasne, namesto nje pa nastane nova obveznost tako, da je veljavno prenehanje prejšnje obveznosti odvisno od veljavnega nastanka nove obveznosti. Novacija se razlikuje od nadomestne izpolnitve po tem, da pri novaciji nastane nova obveznost, obenem pa prejšnja ugasne. Pri nadomestni spolnitvi (datio in solutum) pa samo prejšnja obveznost ugasne, ne da bi nastala nova. Z dodatkom k pogodbi z dne 12.12.1994 se je tožeča stranka zavezala M.L. izročiti za že plačano kupnino nova stanovanja na M. ulici v L. Pogodbeni stranki sta torej obveznost prenovili, saj sta se dogovorili za drugačen predmet pogodbe, kar je, poleg drugačne pravne podlage, bistvena značilnost novacije. Novacija pa se hkrati šteje tudi za odplačno pogodbo že zaradi tega, ker prejšnja terjatev preneha, to prenehanje prejšnje terjatve pa je plačilo za novo terjatev.

Ker je po mnenju pritožbenega sodišča s sklenitvijo dodatka k pogodbi na podlagi novacije nastala nova obveznost, stara pa prenehala, je na podlagi določbe 1. odstavka 8. člena Zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/90 in 18/96, v nadaljevanju: ZDPN) nastala dne 12.12.1994 za tožečo stranko (nova) davčna obveznost za plačilo davka na promet z nepremičninami. Z novacijo se je hkrati po volji strank tudi razdrla pogodba o prenosu nepremičnin z dne 20.3.1990 in ima zato zavezanec na podlagi določbe 2. odstavka 16. člena ZDPN tudi pravico zahtevati, da se odločba o odmeri morebitnega prometnega davka odpravi in da se mu prometni davek, če je bil plačan, vrne.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.