Jedro

V sporu o izključitvi člana lovske družine odloča sodišče splošne pristojnosti v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 116/98-3 z dne 9.12.1998.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke zaradi neizdaje upravnega akta. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožeča stranka s tožbo predlagala, da sodišče tožbi ugodi in razsodi, da je tožena stranka dolžna izdati odločbo o njenem članstvu pri toženi stranki z možnostjo pritožbe. Po presoji prvostopnega sodišča "pojasnilo" Lovske družine D. pri L. (v nadaljevanju LD), da tožeča stranka ni več član LD, ne predstavlja takšnega upravnega akta, ki bi se obravnaval po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, v nadaljevanju ZUS), zaradi česar tudi ni mogoče sprožiti upravnega spora takrat, ko pristojni organ ne izda ustreznega upravnega akta o zahtevi oziroma pritožbi stranke. ZUS namreč dopušča tožbo zaradi molka samo v primerih, ko bi moral pristojni organ v roku, ki ga določa zakon, izdati akt, ki ga je mogoče šteti za upravni akt po 1. odstavku 3. člena ZUS. Izključitev iz LD pa, po presoji sodišča prve stopnje, ne predstavlja upravnega akta po navedeni določbi ZUS, zaradi tega pa tudi ni mogoče vložiti tožbe po 2. odstavku 26. člena ZUS. Spor, začet s tožbo v obravnavani zadevi, je po mnenju sodišča prve stopnje spor iz drugih civilnopravnih razmerij v smislu 1. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77), za katerega pa je pristojno sodišče splošne pristojnosti oziroma o katerem je treba odločati v pravdnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi kršitev postopka in ustave.

Navaja, da je izpodbijani sklep sam s seboj v nasprotju, saj najprej ugotavlja, da upravno sodišče ni pristojno, nato pa, da upravnega spora ni mogoče sprožiti, čeprav ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo odstopi v odločitev pristojnemu sodišču. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da izključitev iz lovske družine ne predstavlja upravnega akta po 1. odstavku 3. člena ZUS in je pravilna njegova presoja, da zaradi tega tudi ni mogoče vložiti tožbe iz 2. odstavka 26. člena ZUS. Po 1. odstavku 3. člena ZUS je upravni akt dokončni posamični akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku. Tožeča stranka ima sicer nedvomno sodno varstvo zoper odločitev o izključitvi iz članstva lovske družine. Toda za odločanje v takšnem sporu, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni pristojno upravno sodišče, ampak sodišče splošne pristojnosti v pravdnem postopku. Takšno načelno pravno mnenje je bilo sprejeto na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 16.6.1999 (načelna pravna mnenja I/1999). Kadar je lovska organizacija registrirano društvo, je pravna oseba zasebnega prava (2. člen Zakona o društvih, Uradni list RS, št. 60/95) in torej subjekt civilnega prava. Ta deluje na podlagi svojih temeljnih aktov (statut, pravilnik), ki določajo tudi minimum varstva članstva, ki vstopa v razmerje z društvom. Spor o veljavnosti oziroma zakonitosti izključitve člana iz društva se tako nanaša na razmerja dveh pravdnih strank. Zato gre za spor iz civilnopravnih razmerij in ga je treba, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, uvrstiti med spore iz "drugih civilnopravnih razmerij" iz 1. člena ZPP/77, o katerih se odloča v pravdnem postopku.

Po določbi 2. odstavka 157. člena Ustave Republike Slovenije in po 3. odstavku 1. člena ZUS odloča upravno sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika v upravnem sporu le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker pa gre v tej zadevi, po presoji pritožbenega sodišča, za spor iz civilnih razmerij po 1. členu ZPP/77 (stranka ima zagotovljeno civilnosodno varstvo), ne pride v poštev subsidiarno določeno varstvo iz 3. odstavka 1. člena ZUS. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo, pravilna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v povezavi z 68. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.