Jedro

Za osebe, ki na podlagi 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ niso bile vpisane v evidenco državljanov in za katere upravni organ v postopku dokaže, da so bile člani Kulturbunda oz. popolni člani Koroške ljudske zveze (rdeča izkaznica) se šteje, da so bile nemške narodnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbi Občinskega sekretariata za notranje zadeve občine z dne 20.1.1993 s katerima je ta ugotovil, da R.S. in M.S. nista državljana Republike Slovenije (prav: do smrti nista bila slovenska državljana) in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I), nista štela za jugoslovanska državljana. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je prvostopni organ v postopku za ugotovitev državljanstva R.S. glede na določbo 3. odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji (ZDEN) ugotavljal le nemško narodnost in odsotnost iz FLRJ. Ugotovitev o nemški narodnosti je oprl na v postopku pridobljene podatke, da je bil R.S. član Kulturbunda. Narodnost ni niti ustavna niti pravna kategorija, saj z nobenim predpisom nikoli niso bila opredeljena merila oziroma pogoji za določitev pripadnosti določenemu narodu. Nesporno je, da se je tožnikov oče včlanil v Kulturbund. Članstvo v Kulturbundu je bilo pogojeno z opredelitvijo za nemško narodnost. Prištevanje k nemški narodnosti sta morali potrditi celo dve priči, saj je bil osnovni program te organizacije pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznarodovalne politike. Ne glede na morebitno slovensko poreklo R.S., se je imenovani opredelil za nemško narodnost. Ugotovljeno je bilo tudi, da je R.S. leta 1945 odšel iz Slovenije v Avstrijo. Glede na te ugotovitve je bila po mnenju tožene stranke v času veljavnosti zakona o državljanstvu FLRJ pravilno uporabljena določba drugega odstavka 35. člena citiranega zakona. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je pravilna odločba prvostopnega organa, ki se nanaša na ugotovitev državljanstva M.S. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je bila imenovana v času okupacije med letom 1941 in letom 1945 včlanjena v Koroško ljudsko zvezo kot oseba nemške narodnosti. V to organizacijo resnično niso bile včlanjene samo osebe nemške narodnosti, temveč je takratni okupator s strahovanjem prisiljeval k članstvu tudi druge osebe. Nesporno pa je, da so po uredbi o pridobitvi nemškega državljanstva na območju Spodnje Štajerske, Koroške in Kranjske z dne 14.10.19941 "ex lege" postali nemški državljani vsi dotedanji jugoslovanski državljani nemške narodnosti, ki so 19.04.1941 prebivali na teh območjih. Po navedeni uredbi so s takšno veljavnostjo nemško državljanstvo pridobili le prebivalci nemške na-rodnosti (Staat-Angehorige Deutscher Volkszugehorigkeit), zato jim je bila podeljena rdeča izkaznica. Prebivalci nemške ali sorodne krvi so pridobili nemško državljanstvo na preklic, ostalo prebivalstvo pa ni pridobilo nemškega državljanstva. Iz ugotovitev prvostopnega organa je razvidno, da je M.S. spadala v prvo kategorijo. Tožnik bi trditev o slovenski narodnosti svojih staršev lahko dokazal le z dokazi o tem, da imenovanima po "nacistični uredbi" ni bila podeljena rdeča izkaznica. Evidenco o tem hrani ZR Nemčija, do sredine leta 1992 pa so jo hranili avstrijski organi v Gradcu. Ker tožnik ne oporeka članstva svojih staršev v navedenih organizacijah, tožena stranka meni, da ni potrebna dopolnitev postopka in je zato svojo odločbo oprla na dejstva, ugotovljena v postopku na prvi stopnji. Pri tem ni upoštevala trditve tožnika, da je kot mladoleten ostal jugoslovanski državljan in Slovenec, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da pristojni organ ni nikoli ugotavljal njegovega državljanstva, pač pa je Urad za zunanje zadeve Izvršnega sveta Skupščine Socialistične Republike Slovenije z dopisom z dne 13.07.1963 avstrijskemu generalnemu konzulatu na zahtevo za ugotovitev državljanstva sporočil, da je tožnik jugoslovanski državljan. Sporočilo je bilo poslano brez ugotovitve državljanstva pristojnega organa. Navedeni dopis je tožnik v postopku za ugotovitev svojega državljanstva predložil prvostopnemu organu leta 1990. Pri zaslišanju je bil navzoč tolmač, saj je izjavil, da ne zna aktivno slovenskega jezika. Čeprav je bil od tožnika zahtevan v tedanjem postopku dokaz o ugoto vitvi državljanstva pristojnega organa, tega dokaza ni predložil. Ker takratni Urad za zunanje zadeve Izvršnega sveta Skupščine Socialistične Republike Slovenije nikoli ni bil pristojen za ugotovitev državljanstva, tega dokaza ni mogoče upoštevati.

Tožnik v tožbi izpodbija odločbo iz vseh razlogov 10. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Tožena stranka naj bi zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in na tožnika neupravičeno prevalila dokazno breme, češ da bi tožnik lahko trditev o slovenski narodnosti svojih staršev dokazal le z dokazom o tem, da imenovanima po "nacistični uredbi" ni bila podeljena rdeča izkaznica. Tožnik je v pritožbi izrecno navedel, da so bili njegovi starši otroci slovenskih staršev in da je njegov rod slovenske narodnosti. V kolikor je organ menil, da je slovenska narodnost staršev vprašljiva, bi v zvezi s tem moral izvesti dokaze. Listine, ki jih je prvostopni organ pribavil, ne dokazujejo dejstva, da naj bi bila R. in M.S. nemške narodnosti. Iz pribavljenih dokumentov namreč povsod izhaja, da naj bi bila optanta za nemški rajh in ne nemške narodnosti - izdajalca torej, čeprav je na vseh odločbah tudi kolona - nemške narodnosti, ki pa ni podčrtana (potrdilo KNOO Sv. Daniel z dne 25.8.1945, zaplembena odločba z dne 29.8.1945). Prav tako iz dopisa Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani izhaja, da je bil R.S. uvrščen med Kulturbundovce, M.S. pa članica Koroške ljudske zveze in sicer na podlagi prijav dveh občanov in ne na podlagi listin oziroma dokumentov samega Kulturbunda oziroma Koroške ljudske zveze. Glede na splošno znana dogajanja po vojni, v času medsebojnega obračunavanja, je taka prijava dveh občanov vprašljiva. Ne prvostopni in ne drugostopni organ pa v postopku nista pribavila nobene listine, iz katere bi bilo razvidno, da sta bila R.S. in M.S. dejansko člana Kulturbunda oziroma Koroške ljudske zveze. Glede M.S. in njenega včlanjenja v Koroško ljudsko zveze pa tožena stranka v odločbi še ugotavlja, da v to organizacijo niso bile včlanjene samo osebe nemške narodnosti, temveč je takratni okupator s strahovanjem prisilil k članstvu tudi druge osebe. Na vse navedeno pa tožena stranka kot nesporno ugotavlja, da naj bi M.S. dobila nemško državljanstvo "ex lege" in da naj bi prejela rdečo izkaznico. Tožniku zato ni jasno, na podlagi katerih dokumentov je drugostopni organ ugotovil ta dejstva. V kolikor jih je ugotovil na podlagi listin, ki jih je sam pribavil, ne da bi omogočil tožniku da se o njih izjavi, je kršil temeljna pravila postopka. V kolikor pa je do tega zaključka prišel na podlagi dopisa Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, pa tega zaključka ni mogel napraviti. Iz teh listin namreč izhaja, da je bila M.S. članica Koroške ljudske zveze, nikjer pa ni razvidno, da bi bila imetnik rdeče izkaznice, kar bi pomenilo, da je nemško državljanstvo pridobila "ex lege". Prav tako ni razvidno, da bi bila M.S. nemške narodnosti, celo nasprotno, iz dopisa, ki ga je prejel tožnik izhaja, da je bila M.S. Jugoslovanka. Prvostopni in drugostopni organ sta v postopku tudi povsem spregledala dejstvo, da je bilo R. in M.S. v letu 1948 dodeljeno avstrijsko državljanstvo. Iz potrdila avstrijskih oblasti o podelitvi državljanstva pa povsem jasno izhaja, da sta pred tem imela jugoslovansko državljanstvo. V kolikor bi bila nemške narodnosti in bi pridobila nemško državljanstvo brez preklica, bi avstrijske oblasti v tistem času državljanstvo podelile brez predhodne ugotovitve jugoslovanskega državljanstva, oziroma bi jima bilo državljanstvo podeljeno s predhodno ugotovitvijo, da sta bila pred tem državljana Nemčije. Ker tožena stranka tega dejstva ni upoštevala, je napravila napačen sklep glede dejanskega stanja. Tožena stranka je pri svojem odločanju tudi zmotno uporabila materialno pravo. Tožena stranka je narodnost, za katero ugotavlja, da ni niti ustavna niti pravna kategorija, očitno presojala po pravilih, ki so v veljavi danes. Ni jasno, na podlagi katerih meril je tožena stranka ugotovila narodnostno pripadnost staršev tožnika. Domneva o članstvu v določeni organizaciji ali samo članstvo nikakor ne zadostujejo za opredelitev narodnosti (nemške) tožnikovih staršev. Kriterij, ki so ga za opredelitev nemške narodnosti očitno uporabljali med vojno, je bil povsem enostaven - rod je moral izvirati iz Nemčije oziroma je moral biti german skega porekla. Tožnikovi starši in več rodov nazaj so bili slovenskega porekla, zaradi česar bi morala tožena stranka jasno opredeliti kriterije, po katerih je narodnost ugotavljala. V spisih ni nobene listine, ki bi neposredno potrjevala, da sta bila starša tožnika nemške narodnosti. S tem da je tožena stranka odločila, da sta tožnikova starša nemške narodnosti zaradi njunega članstva v nemških organizacijah, je napačno uporabila materialno pravo. To pa je napačno uporabila tudi zato, ker v dokaznem postopku elementa "nelojalnega ravnanja" iz 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu sploh ni ugotavljala. To nelojalno ravnanje bi moral organ še posebej ugotavljati v zvezi z M.S., glede na navedbo v izpodbijani odločbi, da so Nemci med vojno ljudi k članstvu v Koroški ljudski zvezi prisiljevali. Tožena stranka je tudi napačno uporabila določbo 3. odstavka 63. člena ZDEN, po kateri "nelojalnega ravnanja" ni potrebno ugotavljati. To zakonsko določilo se nanaša le na vložitev zahteve za denacionalizacijo. Zaradi napačne uporabe te zakonske določbe je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje, ker ni odločila, da je potrebno postopek dopolniti tudi z ugotavljanjem teh dejstev. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ je v tem primeru izdal ugotovitveno odločbo o državljanstvu na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDEN. Po tej določbi v postopku ugotavljanja državljanstva ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. To pomeni, da v primerih, ko stranka ni vpisana v evidenco o državljanstvu, mora upravni organ v postopku ugotoviti ali se je ta po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS - Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92) štela za jugoslovanskega in s tem tudi slovenskega državljana. V tem primeru je upravni organ ugotovil, da se R. in M.S. do svoje smrti nista štela za jugoslovanska državljana in to ugotovitev je oprl na določbo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstv2u FLRJ (Uradni list FLRJ št. 54/46, 90/46, 104/47 in 88/48). Po navedeni zakonski določbi, tako kot to navaja že tožnik v tožbi, morajo biti kumulativno izpolnjeni trije zakonski pogoji, da se oseba dne 28.8.1945 ni štela za jugoslovanskega državljana in sicer, da je bila nemške narodnosti, da je ob uveljavitvi novele tega zakona živela v tujini in da se je med ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešila zoper svoje državljanske dolžnosti. Ugotavljanje tretjega pogoja v postopku ugotavljanja državljanstva zaradi priznanja aktivne legitimacije v postopku denacionalizacije je že prej omenjena določba 3. odstavka 63. člena ZDEN izključila, kar po mnenju sodišča pomeni, ne samo, da upravni organ v teh postopkih tega ni dolžan dokazati, ampak tudi, da stranka v postopku tega ni upravičena izpodbijati. To torej pomeni, da velja za osebe, ki niso bile vpisane v evidenco o državljanstvu na podlagi 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ in se zanje ugotavlja državljanstvo na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDEN, zakonska fikcija, da ob izpolnjevanju ostalih dveh pogojev razlog nelojalnega ravnanja vselej obstaja. Zato tožbeni ugovor, ki se nanaša na ugotavljanje lojalnosti oziroma nelojalnosti R. in M.S., sodišče zavrača. Tožnikov ugovor, povezan z narodnostjo R. in M.S. in sicer, da je upravni organ v zvezi s tem nepopolno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialni zakon ter da je neupravičeno prevalil dokazno breme na tožnika, po presoji sodišča, ne drži. Tožena stranka je odločbo v delu, ki se nanaša na narodnost staršev tožnika, oprla na dokaze, ki jih v odločbi tudi navaja. Tožnik je bil z dokazi seznanjen, kar je po mnenju sodišča razvidno iz pritožbe. Po vpogledu v dokazne listine sodišče ne dvomi, da sta tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno sklepala ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložila. Na tožnikove navedbe v pritožbi pa je po mnenju sodišča tožena stranka tudi pravilno odgovorila. Drugih navedb in dokazov, ki bi navedeni ugotovitvi tožene stranke utemeljeno osporavali oziroma sodišču vsaj vzbudili dvom v pravilnost odločitve, pa tožnik v tožbi ni ponudil. Sodišče se tudi strinja s stališčem tožene stranke, ki se nanaša na način ugotavljanja narodnosti po 2. odstavku 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, tako v zvezi s članstvom v politični organizaciji Kulturbund, kot tudi v Koroški ljudski zvezi. Tožnikova trditev, da iz dopisa Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani izhaja, da je R.S. uvrščen med "kulturbundovce" oziroma da je M.S. uvrščena v Koroško ljudsko zvezo le na podlagi prijav dveh občanov, ne drži, saj to izrecno iz dopisa ne izhaja, pa tudi tožena stranka tega v odločbi ne navaja. Priložene listine v spisih potrjujejo le to, kar tožena stranka v odločbi navaja. Iz listin, ki jih je tožnik priložil k tožbi (dopis nemškega urada za obveščanje najbližjih svojcev padlih nekdanje nemške vojske in odgovor "Haimatauskunftstelle" Jugoslawien beim Landesensgleich sammt Baden-Wurttenberg) ni razvidna nobena okoliščina, ki bi v tem postopku lahko kakorkoli vplivala na samo odločitev o stvari. V zvezi z očitkom tožnika, da je tožena stranka spregledala dejstvo povezano s pridobitvijo avstrijskega državljanstva, pa sodišče pripominja, da samo dejstvo o pridobitvi avstrijskega državljanstva na rešitev stvari v tem postopku nima nikakršnega vpliva. Tudi ne drži v celoti tožnikova trditev, da iz pribavljenih dokumentov izhaja, da sta bila imenovana le optanta za nemški rajh, ne pa nemške narodnosti, še posebej ne drži ta trditev za zaplembene odločbe (tudi odločbe z dne 29.8.1945), kjer je v vseh predloženih odločbah podčrtana navedba, da sta imenovana "nemške narodnosti".

Sodišče je presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).