Jedro

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno opozorilo na dejstvo, da imajo obsojenci na prestajanju zaporne kazni pravico do zagotavljanja potrebnih zdravstvenih storitev, ki se izvršujejo v zavodih za prestajanje kazni zapora. Ob tem se lahko zdravstvena oskrba za obsojence opravlja tudi v ustreznih zdravstvenih ustanovah zunaj zavoda, zaradi česar je povsem utemeljen zaključek, da morebitno nadaljnje zdravljenje obsojenca na prestajanju zaporne kazni ne bo ogroženo.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Mariboru kot neutemeljena zavrnilo predloga obsojenega A. A. za nadomestitev kazni 10 mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 43384/2017 z dne 1. 12. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 43384/2017 z dne 22. 3. 2022 z delom v splošno korist oziroma zaporom ob koncu tedna.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornica obsojenca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za alternativni način prestajanja kazni ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu zadeve na pritožbeni stopnji višje sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da predlagana alternativna ukrepa izvršitve zaporne kazni pri obsojencu ne bi bila niti pravična niti smotrna, zato nobenemu od njegovih predlogov utemeljeno ni bilo ugodeno. Zagovornica brez uspeha opozarja na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), češ da odločitev sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prvostopenjsko sodišče je namreč svojo odločitev natančno in obširno obrazložilo, povzelo je navajanja obrambe in na njih podalo jasne in tehtne razloge (točke 9 do 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

5. Sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo niti nadalje uveljavljanih kršitev, ki po vsebini merijo na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi s sodišču predloženo pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 18. 5. 2022 do 17. 5. 2023 pri družbi B. d.o.o. se namreč pritožbeno sodišče v celoti pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča, da navedena pogodba ne more biti odločilna za ugoditev kateremu od obsojenčevih predlogov za alternativen način prestajanja zaporne kazni. Ob ugotovljenih obremenilnih okoliščinah (izvršitev kaznivega dejanja v času teka preizkusnih dob iz predhodnih pogojnih obsodb, in to v času, ko se je zoper obsojenca že začel postopek za preklic pogojne obsodbe v predmetni zadevi) je soglašati z oceno, da bo potreben daljši čas, v katerem bo lahko obsojenec izkazal zadostno osebno urejenost in kritičen odnos do izvršenih kaznivih dejanj.

6. V pritožbi izpostavljeni zdravstveni razlog, češ da je bil obsojenec 4. 5. 2022 sprejet v bolnišnico zaradi izgube zavesti z ugotovljeno pljučno embolijo z visokim tveganjem, prav tako ne more omajati odločitve prvostopenjskega sodišča. Iz opravljenih poizvedb pri UKC je bilo namreč ugotovljeno, da zaradi obsojenčevega prestajanja zaporne kazni v zavodu njegovo zdravstveno stanje ne bo dodatno ogroženo, če bo redno jemal predpisana zdravila. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno opozorilo na dejstvo, da imajo obsojenci na prestajanju zaporne kazni pravico do zagotavljanja potrebnih zdravstvenih storitev, ki se izvršujejo v zavodih za prestajanje kazni zapora. Ob tem se lahko zdravstvena oskrba za obsojence opravlja tudi v ustreznih zdravstvenih ustanovah zunaj zavoda, zaradi česar je povsem utemeljen zaključek, da morebitno nadaljnje zdravljenje obsojenca na prestajanju zaporne kazni ne bo ogroženo.

7. Zagovornici tudi ne gre pritrditi glede pritožbeno poudarjene okoliščine, da bi zaradi zaposlitve obsojenec lahko finančno poskrbel za svojo mladoletno hčer ter oškodovancu lažje povrnil nastalo škodo. Okoliščine, ki so narekovale zavrnitev obeh predlogov, so namreč preveč obremenilne. Pri tem ne drži, da sodišče prve stopnje temu vprašanju ni posvetilo nobene pozornosti, saj je v točki 13 tehtno obrazložilo, da so odsotnost obsojenca iz domačega okolja in družinskega življenja, izguba zaposlitve in s tem morebitno poslabšanje njegovega finančnega stanja redne, pričakovane ter neizogibne posledice vsake zaporne kazni, na kar bi moral obsojenec računati že v času izvršitve kaznivega dejanja. Tudi mladoletno hčerko je imel že v času izvršitve predmetnega kaznivega dejanja, vendar ga to od storitve kaznivega dejanja ni odvrnilo.

8. Pritožbi ni mogoče priznati uspeha niti v izvajanjih, češ da je obsojenec dve istovrstni kaznivi dejanji storil že več kot pet let nazaj, prav tako je bila izrečena zaporna kazen za dejanje, storjeno na Hrvaškem 22. 3. 2021, zadostna sankcija za obsojenca, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Sodišče prve stopnje je tudi glede teh okoliščin v točki 10 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno presodilo, da obsojenca niti izrečeni pogojni obsodbi za istovrstni kaznivi dejanji nista odvrnili od izvršitve novega kaznivega dejanja v zadevi Občinskega kazenskega sodišča Zagreb, ki ga je storil 22. 3. 2021, to je v času teka preizkusnih dob iz obeh predhodnih pogojnih obsodb. Takrat pa je bil zoper njega tudi že v teku postopek za preklic pogojne obsodbe, kar ob dejstvu, da po pravnomočnosti postopka za preklic pogojne obsodbe ni izkazal nikakršnega dodatnega plačila oškodovancu, nedvomno tudi po presoji višjega sodišča izkazuje obsojenčev negativni odnos do pravnih in družbenih norm. Dejstvo, da obsojenec prestaja kazen zapora na odprtem oddelku, kar naj bi po mnenju pritožbe izkazovalo obsojenčevo zgledno vedenje, pa tudi nima tolikšne teže, da bi lahko omajalo zaključke sodišča prve stopnje, ki je prepričljivo utemeljilo, zakaj ugoditev predlogoma za alternativni način izvršitve zaporne kazni ne pride v poštev.

9. Sodišče prve stopnje je tako ob izpostavljenem zavržnem načinu storitve kaznivega dejanja pravilno ugotovilo, da je pozitivna prognoza glede obsojenčevega življenja v skladu s pravnimi normami preveč negotova, da bi bilo mogoče ugoditi njegovemu predlogu za alternativno prestajanje zaporne kazni. Glede na pravnomočnost obsodilne sodbe pa ne morejo biti uspešne niti nadaljnje pritožbene navedbe zagovornice v smeri obsojenčevega naklepa v zvezi z izvršitvijo kaznivega dejanja.

10. V delu pritožbe, v katerem zagovornica izpostavlja povrnitev škode oškodovancu, saj da je bil obsojenec brez zaposlitve in da dolga ni mogel vrniti, po vsebini izpodbija že pravnomočno odločitev o preklicu pogojne obsodbe, zato tem navedbam prav tako ni bilo mogoče priznati uspeha.

11. Po obrazloženem, ko pritožba obsojenčeve zagovornice tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Iz istih razlogov, kot so bili že ugotovljeni v postopku za preklic pogojne obsodbe, je sodišče druge stopnje obsojenca kljub neuspešni pritožbi oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).