Jedro

Ker tožnik ni dokazal, da se je poškodoval na delu, tožene stranke (njegov delodajalec, uporabnik, h kateremu je bil napoten na delu in njuna zavarovalnica) za škodo, ki jo je utrpel, ne odgovarjajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Prva in tretja toženka sami krijeta stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da so mu prva, druga in tretja toženka solidarno dolžne plačati znesek 20.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od 14. 4. 2006 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo in, da so mu prva, druga in tretja toženka dolžne povrniti njegove pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (I. tč. izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan prvi toženki povrniti znesek 1.707,48 EUR, drugi toženki 2.055,34 EUR in tretji toženki 2.082,88 EUR, v 15 dneh po prejemu sodbe, potem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (II. tč. izreka).

Zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je na zadnji obravnavi senat sprejel sklep, da bo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi izdalo vmesno sodbo, s katero bo odločeno o temelju tožnikovega tožbenega zahtevka. V nasprotju s tem sklepom z dne 6. 7. 2010 pa je bila izdana izpodbijana zavrnilna sodba. Predsednica senata je torej samovoljno odločila in izdala zavrnilno sodbo, v nasprotju s sprejetim sklepom članov senata. Izpodbijana sodba nima navedenih razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ponovno podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi zoper prvo toženko moralo izdati zamudno sodbo, ker slednja ni pristopila na prvi narok za glavo obravnavo z dne 18. 2. 2010, prav tako se tega naroka ni udeležil njen pooblaščenec, svojega izostanka pa tudi nista opravičila. Sodišče prve stopnje bi tako moralo ravnati v skladu z določbo prvega odstavka 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). ZDSS-1 je specialni predpis v razmerju do ZPP. Navedena določba je kogentna. V konkretnem primeru pa so bili izpolnjeni tudi vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe. Po veljavnem materialnem in procesnem pravu na dan 27. 1. 2010, ko je nastopil zakonski razlog za izdajo zamudne sodbe, bi sodišče prve stopnje le-to moralo izdati. Razveljavitev zakonske določbe ne more veljati retroaktivno. Zaradi navedenega ravnanja sodišča prve stopnje, ko kljub izpolnjenim zakonskim pogojem zamudne sodbe ni izdalo, je bil tožnik v tem delovnem sporu obravnavan neenako, kar je nezakonito in prostiustavno. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikov tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen, ker naj ne bi bilo dokazano, da se je poškodoval na delu, je protispisen, saj iz tožnikovega zaslišanja in zdravstvene dokumentacije izhaja nasprotno. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma si odločilna dejstva med seboj nasprotujejo, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik izpostavlja, da se je škodni dogodek zgodil 14. 4. 2006 pri delu pri prvi toženki, kjer je delal kot delavec zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z drugo toženko. To dejstvo potrjuje tožnikova izpovedba in predložena zdravstvena dokumentacija ter izpolnjeni poškodbeni list, ki ga je izpolnila druga toženka. Navedeno pa je potrdil tudi priča C.P.. Podana je objektivna in krivdna odgovornost vseh toženk. V času, od dne 14. 4. 2006 do 20. 4. 2006 tožnik dejansko ni delal in ni bil prisoten na delu. Delavci nimajo osnovnih pravic in znanja, da uveljavljajo odškodninsko odgovornost iz naslova poškodbe pri delu. V takšnem primeru, kot je obravnavani, bi tako moralo sodišče prve stopnje uporabiti pravno načelo razlage delovnopravne zakonodaje v korist delavca, kot šibkejše stranke in odločiti v njegovo korist. Priglaša pritožbene stroške.

Prva in tretja toženka sta na pritožbo odgovorili. Predlagata zavrnitev pritožbe in priglašata vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnik, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V obravnavani zadevi je tožnik v tožbi navedel, da je dne 14. 4. 2006 ob 13.00 uri utrpel nezgodo pri delu, ko mu je spodrsnilo na plastičnih granulah. Utrpel je poškodbe zato v obravnavani zadevi od toženk vtožuje odškodnino.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da je predsednica senata enostransko sprejela odločitev in izdala izpodbijano zavrnilno sodbo v nasprotju s sprejetim sklepom članov senata. Z vpogledom v posvetovalni zapisnik z dne 6. 7. 2010 se je pritožbeno sodišče namreč prepričalo, da je izpodbijana odločitev identična odločitvi, ki jo je navedenega dne sprejel senat sodišča prve stopnje. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje na naroku dne 6. 7. 2010 navedlo, da bo odločilo o temelju zahtevka in izdalo vmesno sodbo, na zakonitost izpodbijane odločitve ne vpliva. Sodišče izda vmesno sodbo s katero odloči o temelju tožbenega zahtevka, pri čemer je treba tudi upoštevati, da v primeru, če tožbeni zahtevek po temelju ni utemeljen, vmesne sodbe ni dopustno izdati, ker tudi ni smiselna. Glede na sprejeto odločitev sodišča prve stopnje, o zavrnitvi tožnikovega zahtevka, je slednje zato pravilno odločilo z izpodbijano zavrnilno sodbo in ne z vmesno sodbo.

Prav tako neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje, v skladu z določbo 28. člena ZDSS-1, v razmerju do prve toženke izdati zamudno sodbo, ker slednja ni pristopila na prvi narok, svojega izostanka pa tudi ni opravičila. Sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjene predpostavke iz 318. člena ZPP. Prvi odstavek 28. člena ZDSS-1 (Ur. l. RS, št. 2/2004) je določal, da sodišče pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja pravdni postopek izda zamudno sodbo, če na poravnalni narok ali na prvi narok ne pride tožena stranka, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo.

Z odločbo ... z dne 4. 2. 2010 je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, da se drugi odstavek 282. člena ZPP razveljavi. Ta je podobno kot 1. odstavek 28. člena ZDSS-1 določal posledice izostanka z naroka ter določal, da če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, ne pride tožena stranka, sodišče pod pogoji, ki jih določa ta zakon, izda zamudno sodbo, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo. Če iz navedb tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, na naroku pa tožeča stranka tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Ustavno sodišče RS je v citirani odločbi zavzelo stališče, da je zakonodajalčev cilj zagotoviti večjo aktivnost strank v postopku, smiseln le tedaj, če je aktivnost strank smotrna in učinkovita, če torej pripomore h koncentraciji, pospešitvi in ekonomičnosti postopka. Ugotovilo je, da posredno prisiljevanje toženih strank k udeležbi na prvem naroku za glavno obravnavo ali na poravnalnem naroku, v obstoječem zakonskem kontekstu nima nobenega dodatnega koristnega učinka na doseganje zakonodajalčevih ciljev. Zato je izpodbijana ureditev v neskladju z 22. členom Ustave RS (načelo enakega varstva pravic).

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. ... z dne 20. 5. 2010 (Ur. l. RS, št. 47/2010, z dne 11. 6. 2010) razveljavilo 1. odstavek 28. člena ZDSS-1 iz enakih razlogov, kot je razveljavilo drugi odstavek 282. člena ZPP. Določilo 44. člena ZUstS določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Glede na navedeno izpodbijana odločitev, v razmerju do prve toženke, ni nezakonita, ker sodišče prve stopnje, kljub njenemu izostanku s prvega naroka, ni izdalo zamudne sodbe v razmerju do prve toženke, saj bi bila v nasprotnem primeru izdana zamudna sodba na podlagi predpisa, ki se ne uporablja in torej v nasprotju z ZPP, zaradi česar bi bila podana, tudi po uradni dolžnosti upoštevana, absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izpodbijana sodba pa tudi vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni očitanih nasprotij in je ustrezno obrazložena. Očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka iz 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov zaključilo, da iz dokazov ne izhaja, da se je tožnik poškodoval na delu pri prvi toženki. Ocenilo je sicer, da je tožnik utrpel poškodbo v ledvenem predelu, vendar pa je, kljub temu zaključilo, da te poškodbe, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, zlasti nekonsistentne izjave tožnika, ki je tudi sicer v nasprotju z listinami in izjavami prič, ne more povezati s tožnikovim delom pri uporabniku dne 14. 4. 2006 in da zato ne gre za delovno nezgodo, kar je osnovni element za odškodninsko odgovornost delodajalca in uporabnika in posledično tudi za zavarovalnico. Ker tožnik ni dokazal, da se je na delu ponesrečil, za takšno poškodbo kot jo navaja, tožene stranke ne morejo biti odškodninsko odgovorne, zato je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo. Razloge izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče sprejema in se, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, nanje v celoti sklicuje (stran 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe). Nasprotne pritožbene navedbe so v celoti neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da se je obravnavani škodni dogodek zgodil 14. 4. 2006, na delu pri prvi toženki. Tožnik v pritožbi to dokazno oceno izpodbija in navaja, da resničnost dejstva, da se je poškodoval, dokazujejo tožnikova izpovedba, priložena zdravstvena dokumentacija ter izpolnjen poškodbeni list. Tudi te dokaze, ki jih tožnik v pritožbi izpostavlja, je sodišče prve stopnje pravilno umestilo v svoj dokazni okvir. Tožnikovo izpovedbo utemeljeno ni štelo kot verodostojno, saj se je slednji v svoji izpovedbi zapletal. Njegova izpovedba je tudi po oceni pritožbenega sodišča kontradiktorna in v nasprotju z listinskimi dokazi, za kar je sodišče prve stopnje navedlo tehtne razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in jih zato, na tem mestu, ne ponavlja (stran 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe). Slednje je nadalje prav tako pravilno ugotovilo, da se je tožnik na urgenci zglasil 21. 4. 2006, kar je tožnik sicer zanikal. V izvidu z urgence je navedeno “da je včeraj padel vznak”, kar bi pomenilo 20. 4. 2006 in to ne odgovarja datumu iz prijave poškodbe. Kot priča zaslišani dr. A.K. pa je tudi izpovedal, da se podatki v amnezi izvida izpolnijo po navedbi pacienta. Pravilna pa je tudi dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je druga toženka prijavo poškodbe izpolnila telefonsko po pripovedovanju tožnika in pravilno ni verjelo tožniku, da se je agent druge toženke osebno zglasil pri njem na domu, kot je to navajal tožnik. Glede na navedeno tožnik z navajanjem v pritožbi, da je zatrjevan datum poškodbe dokazan, na podlagi medicinske dokumentacije, njegove izpovedbe ter izpolnjenega poškodbenega lista, prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, ne uspe izpodbiti. Glede na navedene nedoslednosti, namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča, tožnik v obravnavani zadevi ni uspel prepričati sodišča prve stopnje v resničnost zatrjevanega dejstva, da se je 14. 4. 2006 na delu pri prvi toženki poškodoval, saj za takšen dokazni zaključek izvedeni dokazi ne nudijo zadostne podlage.

Takšen zaključek pritožbenega sodišča potrjujejo tudi ostale dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prič same nezgode ni. Nihče od zaposlenih pri prvi toženki za nesrečo ni vedel, dokler uporabnika ni o tem obvestil delodajalec, ki je poškodbo pri delu izpolnil na podlagi navedb tožnika, ne da bi raziskoval dejansko stanje. Sodišče prve stopnje pravilno ni verjelo tožniku, da ga v naslednjem tednu ni bilo več na delu, saj je ugotovilo, da je tožnik 18., 19. in 20. 4. 2006 še delal. Resničnost slednje ugotovitve sodišča prve stopnje potrjuje predložena listina (evidenca prisotnosti), ki jo je tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot verodostojen dokaz o tožnikovi prisotnosti na delu, kar velja, zlasti ob upoštevanju pojasnil zaslišanih prič J.R. in Z.G., glede natančnosti vodenja evidence ob prihodu v službo. Navedeno pa je skladno tudi z izpovedbo dr. Z.Z., da je tožniku bolniški stalež odprla z 21. 4. 2006. Svoje dokazne ocene sodišče prve stopnje, prav tako utemeljeno, ni oprlo na zaslišanje priče C.P., saj tudi ta priča, okoliščin nezgode, zlasti tožnikove izpovedbe, da je tožnikov padec videl in komentiral, ni potrdil. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo utemeljeno ocenilo kot neverodostojno (zlasti v zvezi s tožnikovo prisotnostjo na delu, po zatrjevanem škodnem dogodku), za kar je prav tako navedlo tehtne razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema.

Glede na navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi materialnopravno pravilna.

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišča po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločilo, ker jih v pritožbi ni zaznamoval. Odločitev o pritožbenih stroških prve in tretje toženke pa temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženki svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi z odgovorom na pritožbo krijeta sami, ker njuna odgovora na pritožbo nista v ničemer pripomogla k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).