Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je glede na drugi odstavek 125. člena Zakona o vodah (ZV-1) treba pridobiti vodno dovoljenje, če odvzeta količina vode iz javnega vodovodnega omrežja ne presega praga, ki ga določi minister s predpisom.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je glede na drugi odstavek 125. člena Zakona o vodah (ZV-1) treba pridobiti vodno dovoljenje, če odvzeta količina vode iz javnega vodovodnega omrežja ne presega praga, ki ga določi minister s predpisom?

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Inšpekcije za okolje in prostor, Območne enote Murska Sobota, št. 06182-2073/2016-12 z dne 11. 4. 2018, s katero je inšpektorica tožnici prepovedala posebno rabo vode, ki presega splošno rabo, iz javnega vodovodnega omrežja za potrebe bioplinarne na tam navedenih zemljiščih, do pridobitve vodnega dovoljenja. Tožnica je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, št. 0613-29/2018-4 z dne 16. 7. 2018, zavrnilo.

2. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da tožnica uporablja vodo iz javnega sistema za oskrbo s pitno vodo ne samo za osebne potrebe, ampak tudi za čiščenje manipulativnih površin bioplinarne in drugo, saj znaša poraba vode za mesec december 515m³, čeprav bi mesečna splošna raba, glede na število prisotnih oseb, znašala cca 15 m³. Taka raba vode pa presega splošno rabo vode, kot jo določa 105. člen Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), zato gre za posebno rabo vode, za katero je v skladu s prvim odstavkom 108. člena in prvim odstavkom 125. člena ZV-1 treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja. Podlaga za razmejitev med splošno in posebno rabo vode namreč ni v drugem odstavku 125. člena ZV-1, ampak v 105. členu ZV-1. Tudi prvi odstavek 118. člena ZV-1 ne določa, kdaj je treba pridobiti vodno dovoljenje za posebno rabo pitne vode, saj je tega treba pridobiti za vsako posebno rabo pitne vode, ki ni oskrba s pitno vodo. V zvezi s posebno rabo pitne vode v druge namene v smislu 118. člena ZV-1 pa drugi odstavek 125. člena ZV-1 določa le, da je, če odvzeta količina vode presega prag, ki ga določi minister s predpisom, vodno dovoljenje potrebno tudi v primerih iz 136. člena in petega odstavka 108. člena ZV-1, torej tudi v primerih, ko je sicer treba vodno pravico pridobiti na podlagi koncesije ali z evidentiranjem posebne rabe vode.

3. Tožnica je vložila predlog za dopustitev revizije po 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj dopusti revizijo zaradi več pomembnih pravnih vprašanj.

4. Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je v tem obsegu predlogu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP). Gre namreč za pomembno pravno vprašanje, ki se nanaša na razlago določb ZV-1 o tem, kdaj je treba za rabo vode iz javnega vodovodnega omrežja pridobiti vodno dovoljenje, in s tem tudi za vprašanje razmejitve med posebno in splošno rabo pitne vode. O tem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo in je obenem pomembno za enotnost in razvoj sodne prakse, saj se bo lahko pojavilo še v drugih sporih v zvezi z rabo vode.

6. Glede ostalih vprašanj Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.