12. 1. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 20. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 191/2004 z dne 30. 9. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega treh nadaljevanih kaznivih dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po prvem odstavku 183. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) in nadaljevanega kaznivega dejanja prikazovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 187. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen štirih let in osmih mesecev zapora. Vrhovno sodišče je pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitvi 22. in 23. člena Ustave. Navaja, da je bila predsednica senata, ki ga je na glavni obravnavi spoznal za krivega, hkrati tudi predsednica senata, ki je odločal o predlogu preiskovalnega sodnika o podaljšanju pripora v fazi preiskave. Po njegovem mnenju bi morala biti sodnica na podlagi pete točke 39. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) izločena, saj kot predsednica senata, ki je podaljšal pripor, ne bi smela sodelovati na glavni obravnavi. V zvezi s tem pritožnik izpostavlja tudi vprašanje okuženosti sodnice, saj naj bi bila seznanjena s podatki o zadevi že v času preiskave in bi si že takrat lahko izoblikovala mnenje o pritožnikovi krivdi. Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča in zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje.

B.

3.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 171/2003.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijane odločbe le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.Pritožnik v ustavni pritožbi izpodbija predvsem uporabo prava. Toda tudi, če bi bila izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča napačna, to samo po sebi še ne bi pomenilo kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Za zatrjevano kršitev bi šlo, če bi bila odločitev tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče oceniti za arbitrarno. Tega pa izpodbijani sodbi, ki razumno in obširno obrazloži, na katere primere se nanaša izločitveni razlog po peti točki 39. člena ZKP in da v pritožnikovem primeru ne gre za tak primer, ni mogoče očitati. Pri tem Ustavno sodišče še poudarja, da je smisel tega izločitvenega razloga v tem, da ne bi isti sodnik v isti zadevi in o isti odločbi odločal v različnih situacijah, najprej kot sodnik, ki je izdal konkretno odločbo (ali sodeloval pri njeni izdaji), nato pa še kot sodnik, ki bi odločal o pravnem sredstvu zoper to isto odločbo. V konkretnem primeru to pomeni, da sodnica, ki je sodelovala pri izdaji sklepa o podaljšanju pripora, ne bi mogla odločati o pravnem sredstvu zoper ta sklep, ne pa o glavni stvari, kot to napačno razume pritožnik. Glede na navedeno pritožniku ni bilo poseženo v pravico iz 22. člena Ustave.

6.Pritožnik v ustavni pritožbi z navedbo, da je bila sodnica na prvi stopnji seznanjena s podatki v zadevi že v času preiskave, torej okužena, zatrjuje kršitev pravice do nepristranskega sodnika (prvi odstavek 23. člen Ustave). Vsebinska obravnava tega pritožnikovega očitka ni bila mogoča. Po določbi prvega odstavka 51. člena ZUstS je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi (tako npr. v odločbi št. Up-41/96 z dne 25. 4. 1996, OdlUS V, 69). Kršitev, ki jo v svoji vlogi očita pritožnik, ni bila uveljavljena v zahtevi za varstvo zakonitosti. Po pregledu spisa se izkaže, da je pritožnik tako v pritožbi zoper sodbo kot v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal le kršitev pete točke 39. člena ZKP, zato se Vrhovno sodišče do kršitve pravice do nepristranskega sodnika v svoji sodbi ni moglo opredeliti. To pomeni, da ni podana procesna predpostavka izčrpanja pravnih sredstev za obravnavanje tega očitka v postopku z ustavno pritožbo. Zato navedb pritožnika v tej smeri ni bilo mogoče upoštevati.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer