Jedro

Od tožnikovega odhoda iz izvorne države do sedaj so se razmere v kraju Marka bistveno spremenile, ker se je bila skupina Al Shabaab v avgustu 2012 prisiljena umakniti iz mesta in ga prepustiti AMISOM-u in somalijskim vojakom in od tedaj naprej oni nadzorujejo mesto in ker so somalijske čete s pomočjo AMISOM-a konec avgusta 2012 iz mesta Marka pregnale Al Shabaab in ponovno prevzele nadzor, tožnik pa je zatrjeval strah pred preganjanjem s strani Al Shabaaba, tožnik ne more več upravičeno uveljavljati strahu pred preganjanjem s strani Al Shabaaba.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite in mu priznala status subsidiarne zaščite ter določila, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za dobo treh let, s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določbami uvede postopek za odvzem oziroma prenehanje tega statusa. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ob podaji prošnje je povedal, da je pripadnik plemena Asharaf in po veri musliman. Iz Somalije je odšel zato, ker je njegov oče imel majhen kino, gibanje Al Shabaab pa je bilo proti temu in so očetu grozili, da mora kino zapreti. Njemu samemu pa so grozili zaradi frizure, ker po njihovem mnenju ni bil pravilno postrižen. Šest mesecev preden je zapustil Somalijo, se je sprehajal s sestro, a mu je gibanje Al Shabaab zagrozilo, ker se je sprehajal z žensko, morala pa bi se sprehajati vsak zase. Takrat so ju pripadniki tega gibanja pretepli. Sestra je utrpela polomljena rebra, tako da sploh ne more hoditi in samo še leži. Njegov oče je bil pred kinom ubit približno šest mesecev pred tem, preden je tožnik zapustil državo. V državi ni nobene inštitucije, ki bi pomagala. Ko je njegova mati izvedela, da je bil oče ubit, je znorela. Nikjer v Somaliji tožnik ne more živeti, ker je Al Shabaab povsod. Njemu so tudi grozili, da ga bodo obesili. Na osebnem razgovoru je povedal, da preden je odšel iz Somalije, je živel v kraju Marka. Njegov oče je imel v tem kraju kino. Somalijo se je odločil zapustiti zato, ker so ubili njegovega očeta in tudi njegova sestra je bila ranjena, ranjen pa je bil tudi sam. Enkrat sta s sestro hodila po ulici in Al Shabaab ju je vprašal, zakaj hodita skupaj. Njegovo sestro so odpeljali, njemu pa so rekli, zakaj ima tako postrižene lase in so ga pretepli. Sumijo, da je očeta ubil Al Shabaab. Ubit je bil pred kinom. Ko sta hodila s sestro po ulici so pristopili trije iz Al Shabaaba in so sestro odpeljali stran, njega pa so pretepli, ker je hodil s sestro po ulici in je to prepovedano. Ugrabljenega so imeli tri ure. Sestra pa je dobila poškodbe hrbta. Njegova mama je znorela, ko je videla kakšna je situacija. To pa ni bil edini dogodek z Al Shabaabom. Že prej so mu večkrat rekli, da mora priti v mošejo in da mora biti dober musliman in da ne sme biti postrižen kot nevernik. Če bi se moral vrniti v Somalijo, bi imel težave z Al Shabaabom, če pa bo v Somaliji mir, se bo z veseljem vrnil. Tožnik je povedal, da je pripadnik manjšine Ashraf ter da v mestu Marka živijo samo pripadniki te manjšine. Po ugotovitvah tožene stranke se te navedbe skladajo z informacijami, ki jih je pridobila. Tudi sicer se odgovori tožnika na splošna vprašanja o Somaliji in o mestu Marka ujemajo z informacijami, ki jih je pridobila tožena stranka. Tožena stranka tožnikove izjave sprejema za verodostojne, ker jih je podal tekoče, prepričljivo in brez razmislekov. Svoj strah pred vrnitvijo v izvorno državo utemeljuje z dejstvom, da je bil ugrabljen s strani Al Shabaaba in da je imel s tem gibanjem probleme zaradi frizure.

2. Tožena stranka v nadaljevanju pojasnjuje, da so ZDA, Velika Britanija, Kanada in Avstralija razglasile Al Shabaab za teroristično organizacijo. Sama je potrdila svojo povezanost z Al Kaido. Na podlagi pridobljenih informacij tožena stranka ugotavlja, da so navedbe, ki jih je tožnik podal glede razmer v Somaliji in mestu Marka, skladne in se ujemajo z pridobljenimi in preučenimi verodostojnimi informacijami. Glede na preučene informacije tožena stranka ugotavlja, da je Al Shabaab militantna teroristična skupina, ki je sicer v avgustu 2011 zapustila Mogadiš, še vedno pa ima določen nadzor nad delom osrednje in južne Somalije. Zadnje dostopne informacije, pridobljene na internetu, navajajo, da se je bil Al Shabaab primoran konec avgusta 2012 umakniti iz mesta Marka. Od tožnikovega odhoda iz izvorne države do sedaj so se razmere v kraju Marka bistveno spremenile. V avgustu 2012 se je skupina Al Shabaab bila prisiljena umakniti iz mesta in ga prepustiti AMISOM-u in somalijskim vojakom in od tedaj naprej oni nadzorujejo mesto. Tožena stranka ugotavlja, da je v primeru tožnika subjekt preganjanja nedržavni subjekt in sicer Al Shabaab. Tožena stranka je na podlagi pridobljenih poročil ugotovila, da je Al Shabaab na območjih, ki jih je nadzoroval, vpeljal stroga pravila obnašanja, katerega kršitve so bile v skladu s šeriatskim pravom sankcionirane. Dogodek, kot ga je opisal tožnik, ima podlago v preučenih verodostojnih informacijah. V primeru tožnika, ki prihaja iz Somalije, bi morala kot subjekt zaščite nastopiti država Somalija. Ta država pravzaprav od leta 1991 dalje ne obstaja več, vendar so se razmere v letu 2012 začele izboljševati predvsem zaradi tega, ker je avgusta 2011 Al Shabaab moral zapustiti Mogadiš. V Mogadišu je bil zaprisežen tudi prvi formalni parlament. Izvoljen je bil predsednik Somalije, somalijske čete pa skupaj z vojaškimi enotami Afriške unije izvajajo vojaške operacije v osrednji in južni Somaliji z namenom, da nad temi deli Somalije ponovno prevzamejo nadzor in preženejo Al Shabaab. Ker so somalijske čete s pomočjo AMISOM-a konec avgusta 2012 iz mesta Marka pregnale Al Shabaab in ponovno prevzele nadzor, tožnik pa je zatrjeval strah pred preganjanjem s strani Al Shabaaba, tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne more več upravičeno uveljavljati strahu pred preganjanjem s strani Al Shabaaba. Ker je v Somaliji pomembno, kateremu klanu pripadaš, saj je od tega odvisna posameznikova zaščita, je tožena stranka v nadaljevanju preverjala, kateri klan prevladuje v mestu Marka. Tožnik je na razgovoru povedal, da pripada skupini Ashraf. Iz informacij izhaja, da v kraju Marka prevladujejo predstavniki skupine Ashraf, katere pripadnik je tudi tožnik. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne more utemeljeno uveljavljati strahu pred preganjanjem zaradi svoje pripadnosti skupini Ashraf v kraju Marka. Tožena stranka je v okviru ugotavljanja upravičenosti do subsidiarne zaščite ugotavljala, ali pri tožniku obstaja utemeljeno tveganje za resno škodo v smislu 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Pri tem je upoštevala, da je tožnik mladoletnik, star le 16 let in da v njegovi izvorni državi živi le njegova mati, ki je zaradi smrti moža in težkih poškodb hčere „znorela“ in ni sposobna skrbeti zase in za svoje otroke, ter tri sestre, od katerih je ena težko poškodovana. Na podlagi pridobljenih informacij tožena stranka ugotavlja, da so razmere v Somaliji glede na to, da gre za mladoletnika, starega 16 let, še vedno tako nepredvidljive in nestabilne, da bi njegova sedanja vrnitev v izvorno državo predstavljala utemeljeno tveganje za resno škodo zaradi mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Razmere še niso v tolikšni meri primerne, da bi se lahko tja vrnilo mladoletnega prosilca. Iz navedenega razloga je tožena stranka tožniku priznala subsidiarno zaščito na podlagi prve alineje prvega odstavka 52. člena v povezavi s tretjim odstavkom 2. člena in v povezavi s prvo alinejo 28. člena ZMZ. Ker je odločila v korist tožnika, ga ni seznanila z informacijami o izvorni državi.

3. Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z delom odločbe, kjer tožena stranka ugotavlja, da je upravičen le do subsidiarne zaščite in ne do statusa begunca. Torej izpodbija le del odločbe, s katero se mu status begunca ne prizna, ne pa tudi dela odločbe, ki mu priznava status subsidiarne zaščite. Tožena stranka je sama ugotovila, da so razmere v Somaliji in v mestu Marka še vedno slabe, nestabilne in nepredvidljive, kar pomeni, da se lahko situacija v kraju Marka vsak trenutek spremeni. Vlada je oblast prevzela šele dva meseca nazaj in je še prezgodaj govoriti o tem, da je situacija v tem delu Somalije že tako stabilna, da se Al Shabaab v kraju Marka ne bo več prikazal. Tožena stranka prehitro sklepa, da zgolj zato, ker se je Al Shabaab umaknil iz Mogadiša in ker je bil konec avgusta zaprisežen nov parlament, da je država sedaj zmožna zaščititi svoje prebivalce. Številni viri še vedno opozarjajo na to, da trenutna vlada v Somaliji še ni zmožna nuditi potrebne zaščite. Župan Mogadiša je povedal danski misiji v Somaliji, da je edini pravi zaščitni mehanizem, ki je ljudem na voljo, njihovo lastno orožje in njihovi tradicionalni klanski mehanizmi zaščite. Ljudje se ne morejo zanesti na zaščito s strani oblasti, policija nima na voljo niti avtomobilov. Maja 2012 je neodvisni strokovnjak Združenih narodov o razmerah na področju človekovih pravic v Somaliji izjavil, da je zaskrbljen zaradi propada institucij kazenskega pregona in pravosodja, nadalje je opozoril, da se grožnje, ustrahovanje in napadi na sodniško osebje pojavljajo skoraj vsak dan, sodstvo v Somaliji je praktično paralizirano. Operativne smernice angleškega notranjega ministrstva navajajo, da če je nehumano ravnanje izvajano s strani nedržavnih subjektov, potem je malo verjetno, da bo zaščita s strani države zagotovljena. Tožnik opozarja tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je postala dokončna 28. 11. 2011 in kjer je sodišče razsodilo, da je stanje splošnega nasilja v Mogadišu dovolj resno, da lahko zaključi, da bi bil katerikoli povratnik podvržen realnemu tveganju nehumanega ravnanja. Nadalje tožnik očita toženi stranki, da ne vidi povezave med podlago preganjanja in preganjanjem. Razlogi za zahteve in omejitve, ki jih postavlja Al Shabaab, so verski, in tisti, ki ta pravila ne upoštevajo, se smatrajo, da ostajajo v stanju „kufr“ (odpadniki). Enako velja za tiste povratnike, ki jih prepoznajo, kot da prihajajo iz zahoda. Le tem dejansko grozi nehumano ravnanje, kar pomeni, da izpolnjujejo pogoje za status begunca. Tožeča stranka opozarja še na procesno napako. Tožena stranka je zavrnila priznanje statusa begunca, v izreku pa tega ni, to pa je v očitnem nasprotju z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki zahteva, da se z odločbo jasno odloči o vseh strankinih zahtevkih. Tožnik je zahteval primarno status begunca, šele subsidiarno pa status subsidiarne zaščite, zato mora biti v izreku posebej odločeno najprej o tožnikovem primarnem zahtevku. Šele tako oblikovan izrek odločbe omogoča stranki, ki nasprotuje le enemu delu izreka, da se pritoži le proti temu delu odločbe, ostali pa postanejo pravnomočni. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s svojo, s katero bo tožniku priznalo status begunca, podrejeno pa, da odpravi odločbo tožene stranke v delu, kjer se tožniku ne prizna status begunca in zadevo vrne v ponovno odločanje, s tem, da tožnik obdrži status subsidiarne zaščite.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se strinja s tožnikom, da se lahko situacija v kraju Marka vsak trenutek spremeni, vendar je potrebno ob tem upoštevati tudi dejstva, da se je Al Shabaab umaknil ne samo iz mesta Marka, temveč se je umaknil iz celotne osrednje in južne Somalije. Iz navedenega je mogoče sklepati, da Al Shabaab resnično več ne nadzoruje osrednjega in južnega dela Somalije, vključno z mestom Marka. Tožena stranka nikjer v svoji odločbi ne trdi, da je sedaj država Somalija zmožna v celoti zaščititi svoje prebivalce. Je pa vsekakor pomembno to, da se je Al Shabaab umaknil tako iz Mogadiša kot tudi iz kraja Marka, saj tožnik v svoji prošnji kot razlog za preganjanje navaja ravno ugrabitev s strani Al Shabaaba. Tožena stranka se strinja, da so razmere še vedno nestanovitne in da je tradicionalni klanski mehanizem zaščite tisti, ki v tem času lahko nudi ustrezno zaščito. Ravno zaradi tega pa je tudi ugotavljala klansko pripadnost tožnika in kateri klan prevladuje v mestu Marka. Tožena stranka tudi pripominja, da so v tožbi navedene informacije, to je Operativne smernice angleškega notranjega ministrstva iz oktobra 2012, izdane po izdaji odločbe in s tem v zvezi opozarja na 52. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji. Glede na to, da so navedene informacije izdane oktobra 2012, ne morejo predstavljati relevantnega dokaza v tem postopku in so nedovoljena tožbena novota. V tožnikovem primeru akterja preganjanja, to je skupina Al Shabaab, v kraju Marka ni več. Tožena stranka je tožniku priznala, da je bil v preteklosti izpostavljen preganjanju, ko je še živel v izvorni državi, vendar pa je potrebno upoštevati, da so se razmere bistveno spremenile. Glede sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jo tožnik citira, pa tožena stranka izpostavlja, da gre za sodbo, ki je bila izdana junija 2011, to je še pred umikom Al Shabaaba iz Mogadiša, in se nanaša izključno na razmere v Mogadišu in torej ne upošteva, da so se razmere v Mogadišu kot tudi na območju osrednje in južne Somalije bistveno spremenile. Akterja preganjanja tožnika v njegovem kraju torej ni več. Glede na to, da je tožena stranka tožniku priznala subsidiarno zaščito in da ga Republika Slovenija vsaj za obdobje treh let ne bo vračala nazaj v Somalijo, je po mnenju tožene stranke neutemeljeno navajanje tožnika, da bi bil ob vrnitvi v Somalijo ponovno žrtev preganjanja s strani Al Shabaaba. Tožena stranka tudi nasprotuje temu, da naj bi ne videla povezave med podlago preganjanja in preganjanjem ter da naj bi bil tožnik izpostavljen preganjanju na podlagi verskega prepričanja. Tako kot tožnik, so tudi predstavniki Al Shabaaba muslimani, ki sledijo zapovedim iz Korana. Uveljavljanje strogih pravil, kot jih določa šeriatsko pravo, je imelo v delovanju skupine Al Shabaab pomembno mesto izključno zaradi uveljavitve njihovega političnega cilja, to je vzpostavitev stroge islamske države. Nasprotovanje temu cilju je razumljeno kot nasprotovanje iz političnih razlogov ali prepričanj. Tožena stranka pa se tudi ne strinja s tem, da naj bi v izreku izpodbijane odločbe zagrešila procesno napako. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 224/2011 z dne 9. 6. 2011, kjer je navedeno, da prosilec vloži eno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, torej prošnjo z enim zahtevkom. Ta se prizna v eni ali drugi obliki, odvisno od tega, kateri predpisani pogoji so izpolnjeni, ali za status begunca ali za subsidiarno zaščito. Niti ZMZ niti ZUP ne dajeta podlage za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito kot dveh zahtevkov. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, pač pa izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Tožena stranka je po oceni sodišča pravilno upoštevala, da tožnik ne more več uveljavljati razlogov preganjanja, ker v njegovem kraju organizacije Al Shabaab, ki ga je preganjala, sedaj ni več, pravilno pa je tudi upoštevala, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite iz razlogov, kot so navedeni v odločbi. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člana ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so se od tožnikovega odhoda iz izvorne države do sedaj razmere v kraju Marka bistveno spremenile, ker se je v avgustu 2012 skupina Al Shabaab bila prisiljena umakniti iz mesta in ga prepustiti AMISOM-u in somalijskim vojakom in od tedaj naprej oni nadzorujejo mesto in ker so somalijske čete s pomočjo AMISOM-a konec avgusta 2012 iz mesta Marka pregnale Al Shabaab in ponovno prevzele nadzor, tožnik pa je zatrjeval strah pred preganjanjem s strani Al Shabaaba, tožnik ne more več upravičeno uveljavljati strahu pred preganjanjem s strani Al Shabaaba. Tožena stranka pa je tudi pravilno upoštevala, da je tožnik mladoletnik, star le 16 let, razmere v Somaliji pa so glede na to, da gre za mladoletnika, še vedno tako nepredvidljive in nestabilne, da bi njegova sedanja vrnitev v izvorno državo predstavljala utemeljeno tveganje za resno škodo zaradi mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

7. Res je, kot se navaja v tožbi, da je Al Shabaab kraj Marka zapustil šele pred kratkim, vendar pa je potrebno upoštevati, kot navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, da se je Al Shabaab umaknil iz celotne osrednje in južne Somalije in je zato zelo majhna verjetnost, da bi se lahko v kratkem času ponovno vrnil. V tožbi je tudi navedeno, da so razmere v Somaliji še vedno slabe, nestabilne in nestanovitne, vendar je tožena stranka take razmere tudi upoštevala s tem, ko je tožniku priznala subsidiarno zaščito.

8. Nadalje tožnik opozarja, da se je Al Shabaab umaknil iz Mogadiša že avgusta 2011, pa je tam situacija še vedno nestanovitna. Vendar je pri tem potrebno upoštevati, da tožnik prihaja iz kraja Marka in ne iz Mogadiša. Upoštevati pa je potrebno tudi to, da je bila tožniku priznana subsidiarna zaščita za dobo najmanj treh let ravno zaradi negotovih razmer, ki vladajo v Somalji. Glede Operativnih smernic angleškega notranjega ministrstva, Agencije za mejo o Somaliji, se sodišče strinja s tem, da jih glede na to, da so datirane z dnem 23. 10. 2012, odločba pa je bila izdana 28. 9. 2012, ni mogoče upoštevati. Po 52. členu ZUS-1 se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta. Glede sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice se sodišče strinja s toženo stranko, da izhaja še iz tistega časa, ko so bile razmere še drugačne, razen tega je navedeno, da je sodišče razsodilo o stanju splošnega nasilja v Mogadišu, medtem ko je tožnik iz drugega kraja.

9. Nadalje tožnik navaja, da je neprimerno sklepanje tožene stranke, da ker je vlada pred kratkim prevzela oblast v kraju Marka, tožnik ob vrnitvi v Somalijo ne bi bil ponovno žrtev preganjanja s strani Al Shabaab. S tem v zvezi sodišče ponovno podarja, da tožnik še najmanj tri leta ne bo vrnjen v Somalijo, ker mu je bila priznana subsidiarna zaščita. Ne glede na to pa ni sporno, da organizacije Al Shabaab v tožnikovem kraju do nadaljnjega ni več. Glede očitka, da tožena stranka ne vidi povezave med podlago preganjanja in preganjanjem, pa se sodišče pridružuje stališču tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je nasprotovanje strogim verskim pravilom pravilno razumljeno kot nasprotovanje iz političnih razlogov ali prepričanj. Tožena stranka je pravilno razumela, da je šlo za preganjanje zaradi političnega prepričanja in ne zaradi vere, saj tožnik pripada isti veri, vendar pa tega temelja preganjanja sedaj ni več mogoče uveljavljati, ker v tožnikovem kraju ni več Al Shabaaba.

10. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da naj bi šlo za kršitev pravil postopka iz 207. člena ZUP. Pri tem sodišče opozarja na določilo 34. člena ZMZ, ki nosi naslov „Enotni postopek mednarodne zaščite“. To določilo določa, da pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno vodila enotni postopek za priznanje mednarodne zaščite in ji ni bilo potrebno posebej zavrniti prošnje za priznanje statusa begunca, saj tudi prošnja za priznanje mednarodne zaščite ne vsebuje ločenih zahtevkov za priznanje statusa begunca in priznanje subsidiarne zaščite. Sodišče meni, da zaradi izreka, kot ga ima izpodbijana odločba, tožniku ni onemogočena tožba le zoper tisti del odločbe, s katerim se tožnik ne strinja. ZMZ ne daje podlage za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito kot dveh zahtevkov.

11. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče pojasnjuje še to, da se v skladu s četrtim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah v upravnih sporih o priznanju mednarodne zaščite po zakonu, ki ureja mednarodno zaščito, taksa ne plača.