Jedro

Vsebina krivdne odgovornosti staršev ni opredeljena zgolj s splošnim pojmovanjem zanemarjanja vzgoje otrok, temveč je lahko podana tudi takrat, če skrb staršev ni prilagojena in naravnana na usmerjanje ravnanja njihovega mld. otroka v situacijah, ki bi jih starši morali in mogli pričakovati.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo tudi ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da je bil ml. toženec v šoli vedenjsko poseben precej nemiren, inpulziven, do brata in sošolcev pogosto verbalno agresiven, imel je pomanjkljivo samoobvladanje in je reagiral nepremišljeno. Zraven je bil pri vsaki stvari, ki jo je bilo posebej obravnavati (če je bilo npr. v šoli kaj razbito ali poškodovano), po šoli pa se je pogosto družil s skupino otrok, ki je pohajkovala po D.. Starša, ki sta po ugotovitvah nižjih sodišč za take otrokove lastnosti vedela, svojega nadzora nad otrokom nista poostrila in ga prilagodila posebnim lastnostim otroka. Zato je tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilen zaključek, da je njuna odškodninska odgovornost na podlagi določbe 4. odstavka 165. člena ZOR podana, saj njuna skrb ni bila v zadostni meri prilagojena prej navedenim lastnostim otroka in tudi ne v zadostni meri naravnana na usmerjanje otrokovih ravnanj v situacijah v katerih se je znašel otrok in ki so bile za oba starša lahko pričakovane in predvidljive.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank in odločilo, da so toženci dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti 898.571,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.4.1994 dalje do plačila, ter ji povrniti stroške postopka v znesku 162.460,00 SIT z zakonitimi obrestmi od 28.4.1994 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem (obsodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik izzval prepir in da je bil vseskozi napadalec. Najprej je s palico napadel P., nato pa še toženčevega brata - dvojčka. Na podlagi teh ugotovitev ne more biti nobenega dvoma, da je ml. toženec, ki je štiri leta mlajši od tožnika, ravnal v silobranu ali pa vsaj v okvirih dovoljene samopomoči. Materialno pravo je zmotno uporabljeno tudi zato, ker se sodiščema ni zdelo vredno ukvarjati z vprašanjem, kolikšen del odškodnine je bil ml. tožniku že izplačan od zavarovalne skupnosti. Iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, da so ostale tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane, pa tudi za prisojo odškodnine iz naslova prestanega strahu v izvedeniškem mnenju ni nobene podlage. Na prvi stopnji je zadevo obravnavala sodnica, ki bi se morala izločiti, saj je upravičenka do denacionalizacije hiše, v kateri živi tožeča stranka. Tudi odškodninska odgovornost staršev ne more biti podana, saj sta oba hodila v šolo na govorilne ure, ml. toženca sta primerno vzgajala, nadzora nad njim pa tudi nista opustila. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizijske trditve, da sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je ml. tožnik začel prepir, da je s palico prvi napadel P. nato pa še brata ml. toženca, zaradi česar je moral ml. toženec reagirati v silobranu ali vsaj v okviru dovoljene samopomoči, niso točne in so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami obeh sodišč. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje je bilo na podlagi ocene izvedenih dokazov, ki je revizija ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), ugotovljeno, da je most, zaradi katerega je prišlo med dvema skupinama otrok do prepira, zgradil ml. tožnik, ki je začel most res tudi podirati, vendar pa ga je skupina otrok, v kateri je bil tudi ml. toženec, od mostu pregnala na ta način, da je za njim in skupino otrok, v kateri je bil, metala kamenje. Skupina otrok, v kateri je bil ml. tožnik, se je umaknila pred gasilski dom, ki je v bližini hiše, v kateri stanuje ml. tožnik, vendar pa je skupina otrok, v kateri je bil ml. toženec, prišla za njimi, nakar je med obema skupinama otrok prišlo do prepira in pretepa, v katerem je po ugotovitvah nižjih sodišč B. P. najprej udaril ml. tožnika. Sodišči druge in prve stopnje sta nadalje tudi ugotovili, da se ml. tožnik z ml. tožencem (ali njegovim bratom dvojčkom) ni prepiral in pretepal in da je ml. toženec udaril ml. tožnika s palico od zadaj in nenadoma. Ob upoštevanju navedenih pravnoodločilnih dejstev tudi po presoji revizijskega sodišča ne more biti prav nobenega dvoma, da ravnanja ml. toženca ni mogoče opredeliti kot ravnanje, ki bi bilo storjeno v silobranu (161. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) ali pa v okviru dovoljene samopomoči (162. člen ZOR), kot v reviziji zmotno zatrjuje tožena stranka.

Revizijska trditev, da sodišči druge in prve stopnje nista zavzeli stališča do trditev, da je prejel ml. tožnik odškodnino tudi od zavarovalne skupnosti, tudi ni točna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prejel ml. tožnik iz naslova šolskega zavarovanja 715,90 SIT in je po izvedeni valorizaciji ta znesek od prisojene odškodnine celo odštelo (2. odstavek na 10. strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje). Stališče do navedenega zavarovanja pa je v razlogih svoje sodbe zavzelo tudi sodišča druge stopnje (zadnji odstavek na 4. strani razlogov sodbe), ki je še ugotovilo, da tožniku sploh ni bila izplačana taka odškodnina, ki bi jo bilo potrebno všteti v prisojeno odškodnino oziroma jo od prisojene odškodnine odbiti.

Obseg zmanjšanja tožnikovih splošnih aktivnosti je naveden tako v izvedeniškem mnenju, kot tudi v razlogih sodbe sodišča prve stopnje (2. odstavek na 9. strani razlogov sodbe), opis intenzivnosti in trajanja strahu pa v zadnjem odstavku na 9. strani in v prvem odstavku na 10. strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje. Tudi revizijska trditev, da za prisojo odškodnine iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti in iz naslova prestanega strahu ni prav nobene pravne podlage, tedaj ni točna. Ob upoštevanju pravnoodločilnih dejstev, ki so v citiranih odstavkih sodbe glede obeh navedenih odškodninskih postavk navedena, je podana pravna podlaga za prisojo odškodnine v 200. členu ZOR. Ker tožena stranka višine prisojene odškodnine izrecno ni izpodbijala, je revizijsko sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) ugotovilo, da sta sodišči druge in prve stopnje pri prisoji denarnega zadoščenja, ki predstavlja pravično odškodnino ml. tožmiku za utrpljeno nepremoženjsko škodo, kriterije, ki so določeni za prisojo tovrstne odškodnine v 200. členu ZOR, pravilno uporabili.

Tudi revizijski očitek nepravilne uporabe materialnega prava glede odgovornosti drugega toženca in tretje toženke ni utemeljen. Sodišči druge in prve stopnje navedenima toženima strankama nista očitali zanemarjanja vzgoje otroka. Sicer pa vsebina krivdne odgovornosti staršev ni opredeljena zgolj s splošnim pojmovanjem zanemarjanja vzgoje otrok, temveč je lahko podana tudi takrat, če skrb staršev ni prilagojena in naravnana na usmerjanje ravnanja njihovega mld. otroka v situacijah, ki bi jih starši morali in mogli pričakovati. Po določbi 4. odstavka 165. člena ZOR, na katero se obe sodišči materialnopravno pravilno sklicujeta, je odškodninska odgovornost staršev za škodo, ki jo povzroči njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil 7 let, krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom. Vprašanje krivde staršev, tedaj vsebine odškodninske odgovornosti staršev za škodo, ki jo povzročijo mlad. otroci, ki so dopolnili 7 let, je potrebno rešiti ob razlogovanju vsebine roditeljske pravice, kot jo opredeljuje zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89 - p.b., v nadaljevanju ZZZDR). Tako je potrebno upoštevati, da roditeljsko pravico sestavljajo pravice in dolžnosti staršev, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mlad. otrok - kakor je to potrebno zaradi njihove zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo (2. odst. 4. člena ZZZDR). Zakon posebej omenja tudi neposredno skrb staršev za uspešen telesen in duševni razvoj svojih otrok (1. odstavek 4. člena ZZZDR). Iz pravkar citiranih zakonskih določb ZZZDR zaslužijo v kontekstu odškodninske norme 4. odstavka 165. člena ZOR poseben poudarek pojmi "skrb za osebnostni razvoj", "skladen osebnostni razvoj", "usposobitev za samostojno življenje" in "neposredna skrb". Prvi trije pojmi imajo nedvomno izhodišče v končnem cilju vzgoje, ki je med drugim tudi socializiran, torej družbeno prilagojen odrasel človek - s stališča odškodninskega prava odrasel človek, ki ima razumen in odgovoren odnos do vseh človeških ravnanj, katerih posledica je lahko tudi nastanek škode. Starši so dolžni za to skrbeti ne le skozi vzgojo, temveč tudi pri nadzorstvu nad otrokovim ravnanjem. Le tako bodo namreč lahko ustrezno usmerjali tudi svojo vzgojo. Okvir potrebnega in dolžnega nadzorstva staršev nad ravnanjem odraščajočega otroka seveda ni moč razumeti kot stalno prisotnost staršev ob otroku, kar pravilno zatrjuje tudi revizija, ki bi jim v vsakem trenutku omogočala ustrezno reakcijo ter s tem morda preprečitev nastanka škode. Česa takšnega staršem že zaradi dolžnosti, ki jih odraščajočemu otroku nalaga vsakodnevno življenje, ni moč naložiti. Okvir potrebnega in dolžnega nadzorstva je določen z vsebino razmerij, v katere vstopa njihov mld. otrok.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo tudi ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da je bil ml. toženec v šoli vedenjsko poseben, precej nemiren, inpulziven, do brata in sošolcev pogosto verbalno agresiven, imel je pomanjkljivo samoobvladanje in je reagiral nepremišljeno. Zraven je bil pri vsaki stvari, ki jo je bilo posebej obravnavati (če je bilo npr. v šoli kaj razbito ali poškodovano), po šoli pa se je pogosto družil s skupino otrok, ki je pohajkovala po D.. Starša, ki sta po ugotovitvah nižjih sodišč za take otrokove lastnosti vedela, svojega nadzora nad otrokom nista poostrila in ga prilagodila posebnim lastnostim otroka. Zato je tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilen zaključek, da je njuna odškodninska odgovornost na podlagi določbe 4. odstavka 165. člena ZOR podana, saj njuna skrb ni bila v zadostni meri prilagojena prej navedenim lastnostim otroka in tudi ne v zadostni meri naravnana na usmerjanje otrokovih ravnanj v situacijah v katerih se je znašel otrok in ki so bile za oba starša lahko pričakovane in predvidljive.

Tudi z revizijsko trditvijo, da je zadevo v postopku pred sodiščem prve stopnje obravnavala sodnica, ki bi se morala na podlagi 6. točke 71. člena ZPP izločiti, tožena stranka ne more uspeti, saj bi morala zahtevati izločitev sodnice brž ko je zvedela, da je podan razlog za izločitev, vendar pa najpozneje do konca obravnavanja pred sodiščem prve stopnje (2. odstavek 73. člena ZPP).

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).