Jedro

Predstavlja podlago za odločitev 77. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice. Močnejša pravica se domneva po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku (drugi odstavek 77. člena).

Zakon o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljevanju ZENDMPE), ki je nasledil Zakon o zemljiškem katastru, ki je veljal v času urejanja meje in parcelacije (v nadaljevanju ZZKat) – leta 1989, v prvem odstavku 100. člena določa, da se meje, ki so bile urejene v mejnem ugotovitvenem postopku, štejejo za dokončne meje, če so določene s koordinatami zemljiškokatastrskih točk, ki so določene s predpisano natančnostjo, in če iz zapisnikov jasno izhaja, da so se lastniki strinjali s potekom mej, kot so bile v postopku označene z mejniki. Enako določa sedaj veljavni Zakon o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN, prvi odstavek 136. člena).

Takšen obojestranski interes predlagatelja in nasprotnih udeležencev se odraža med drugim v 139. členu ZNP, ki določa, da skupne stroške postopka trpijo udeleženci postopka praviloma v sorazmerju z dolžino svoje meje. Sodišče pa lahko odloči o stroških postopka tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi.

Izrek

Pritožbi predlagatelja in nasprotnih udeležencev se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izpodbijanega sklepa na podlagi močnejše pravice uredilo mejo med parc. št. 104/2 k.o...., v lasti predlagatelja J.Š., in parc. št. 104/8 k.o...., v solasti nasprotnih udeležencev J. in M.K., za vsakega do ½. V točkah A, B, C, D in E skice terenske obravnave, ki je sestavni del sklepa, so bili postavljeni mejniki. Velikost spornega prostora znaša 910 m2 in je ocenjena na 910,00 EUR. S točko II. navedenega sklepa je sodišče odmerilo sodno takso za sklep in jo naložilo v plačilo predlagatelju postopka. V III. točki sklepa je sodišče odmerilo skupne stroške postopka in odločilo, da sta dolžni stranki nositi vsaka polovico le teh, nasprotna udeleženca je zavezalo k povrnitvi polovice skupnih stroškov predlagatelju, ker je ta med postopkom nosil vse stroške sam, ter odločilo, da trpita stranki vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil predlagatelj. Posebej je izpostavil pritožbena razloga zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in v tej posledici zmotna uporaba materialnega prava. Navedel je, da v sklepu manjka obrazložitev dokazne ocene, dokazi so v nasprotju sami s seboj in razlogi sklepa in listinskimi dokazi v spisu, izjave prič in nasprotnih udeležencev je sodišče presodilo selektivno v korist nasprotnih udeležencev, sodišče je v celoti ignoriralo izjave prič, niti ni vpogledalo v kazenski spis, da bi se prepričalo o njihovi kontradiktornosti, na podlagi zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku iz leta 1989 ni dopustno odločanje na podlagi močnejše pravice, netočna je ugotovitev izvedenca L., da je bila sporna meja urejana v letu 1989 in da je ta meritev pravno veljavno izhodišče za ugotovitev meje po mapi, meja v naravi nikoli ni bila postavljena, na podlagi meritev ni bila izdana odločba, ne naznanilni list, saj bi se glede na spremembe mej morale spremeniti površine parcel, zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku je podpisala nepooblaščena oseba in ta ne predstavlja upravnega akta v smislu določb ZUP, zatorej v postopku sodne ureditve meje ugovarja njegovo nezakonitost, opozoril je na izpovedbe posameznih prič ter dodal, da izpovedba priče geodeta R.L., v kontekstu dokazovanja močnejše pravice, nima nobene dokazne vrednosti, po njegovem je izkazal močnejšo pravico – lastninsko pravico, s tem ko je s pravnim poslom pridobil parcelo v točno določeni površini. Z ureditvijo meje po sklepu sodišča se ni strinjal in zatorej predlaga njegovo razveljavitev, vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje tako, da se bo meja uredila po močnejši pravici, ki je skladna s hasnovanjem.

3. Nasprotna udeleženca sta vložila pritožbo zoper III. točko sklepa, s katero je sodišče odločilo o skupnih stroških in predlagata spremembo. Menita, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično nepravilno uporabilo materialno pravo. Izpostavljata, da nepravdni postopek ni bil niti smiseln, niti potreben, saj je mejo pravilno ugotovila že Geodetska uprava Ptuj leta 1989. Meja je bila vseskozi popolnoma jasna in njeno spornost je povzročil predlagatelj, s tem ko na mejni obravnavi 2004 ni podpisal zapisnika, ko je odstranil vrbe, preoral razgon, da bi prikril v naravi vidno razmejitev zemljišč in odstranil mejnike. Postopek se je začel izključno zaradi predlagateljeve neupravičene težnje po okupaciji spornega zemljišča v lasti nasprotnih udeležencev.

4. Nasprotna udeleženca v odgovoru na pritožbo predlagatelja oporekata predlagateljevim pritožbenim navedbam. Menita, da so njegove navedbe pavšalne in neresnične ter z ničemer podkrepljene. Opozarjata na dejansko stanje in izpostavljata materialnopravne določbe, ki so bile podlaga za pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Predlagata zavrnitev neutemeljene pritožbe.

5. Pritožbi predlagatelja in nasprotnih udeležencev nista utemeljeni.

O pritožbi predlagatelja:

6. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni tistih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), niti ne tistih na katere se v pritožbi nekonkretizirano sklicuje predlagatelj. Pritožba graja predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje, glede katere pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v skladu z določbo 8. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP, je pa tudi povsem prepričljiva. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki so ga vodili k odločitvi, kot jo je sprejelo, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Med predlagateljem in nasprotnima udeležencema je sporno, kje poteka meja med njunima parcelama (parc. št. 104/2 k.o...., v lasti predlagatelja, in parc. št. 104/8 k.o...., v solasti nasprotnih udeležencev, za vsakega do ½). Vsaka od strani je pokazala različen potek meje – predlagatelj po točkah 1-3-5-7, nasprotna udeleženca po točkah 2-4-6-8 (glej k sklepu priloženo skico terenske obravnave, ki jo je izdelalo podjetje M. d.o.o. iz Ptuja).

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, predstavlja podlago za odločitev 77. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice. Močnejša pravica se domneva po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku (drugi odstavek 77. člena).

7. Pritožba predlagatelja nima prav, ko meni, da odločanje po močnejši pravici ni dopustno na podlagi zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku iz leta 1989. Iz zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji GUP z dne 22. 6. 1989 izhaja, da se je takrat urejala (sedaj sporna) meja med parc. št. 104/2 k.o.... in parc. št. 104/1 (sedaj 104/8) k.o...., takrat še v lasti pravnih prednikov predlagatelja in nasprotnih udeležencev. S soglasjem lastnikov – uporabnikov se je kot nesporno ugotovil in s predpisanimi mejnimi znamenji zamejničil potek posestnih meja (postavljenih je bilo 7 plastičnih mejnikov).

Zakon o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljevanju ZENDMPE), ki je nasledil Zakon o zemljiškem katastru, ki je veljal v času urejanja meje in parcelacije (v nadaljevanju ZZKat) – leta 1989, v prvem odstavku 100. člena določa, da se meje, ki so bile urejene v mejnem ugotovitvenem postopku, štejejo za dokončne meje, če so določene s koordinatami zemljiškokatastrskih točk, ki so določene s predpisano natančnostjo, in če iz zapisnikov jasno izhaja, da so se lastniki strinjali s potekom mej, kot so bile v postopku označene z mejniki. Enako določa sedaj veljavni Zakon o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN, prvi odstavek 136. člena).

Na podlagi dejstev, da je v postopek na prvi stopnji pritegnjen geometer J.L., že na podlagi meritev iz leta 1989, v naravi določil točke ter tako vzpostavil celotno sporno mejo, kakor je bila določena leta 1989, in ker iz zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji z dne 22. 6. 1989 jasno izhaja, da so se lastniki - uporabniki strinjali s potekom mej, je utemeljeno zaključiti, da je meja, kot je bila določena v postopku urejanja meje leta 1989, dokončno urejena meja in bila kot takšna zakonita podlaga za odločitev sodišča prve stopnje o poteku meje, kot jo je določilo v I. točki izpodbijanega izreka. Odločitev sodišča prve stopnje je tako v tem delu pravilna.

8. Dodati je, da je bila v konkretnem primeru že leta 1989 izvedena parcelacija, ob čemer so bile označene tudi meje novo nastalih parcel, brez (izrecnih nasprotovanj) tedanjih lastnikov oziroma uporabnikov družbene lastnine, torej ob njihovem soglasju. Predlagatelj je svojo parcelo kupil šele leta 2002, zemljiškoknjižno je bila pogodba izvedena leta 2003, torej po tej parcelaciji. Ob nakupu je imel možnost, da se ustrezno prepriča, do kod sega kupljena nepremičnina. Tako ne drži njegova pritožbena trditev, da je z nakupom parcele s točno določeno površino, ki se vse od leta 1974 ni spremenila, izkazal svojo močnejšo pravico. Močnejša pravica nasprotnih udeležencev je tako dokazana tudi na ta način (saj je predlagatelj šele po opravljeni parcelaciji kupil sporno mejno nepremičnino).

9. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, kje je bila meja ob parcelaciji določena, namreč tako, kot je določena s sedaj izpodbijanim sklepom in kot je na terenu pokazal izvedenec geometer J.L.. Drugačne navedbe udeležencev, ko tako navedbe predlagatelja kot nasprotnih udeležencev o poteku meje odstopajo od v sklepu določene meje, ne morejo imeti enake teže, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko jim ni sledilo in kot mejo ocenilo to, ki jo je na terenu pokazal izvedenec geometer J.L. in potrdil geometer R.L., in prav takšna izhaja tudi iz zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji iz leta 1989. 10. Pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo na pritožbene navedbe predlagatelja o spremembah površin parcel, katerih meje so bile sporne, saj so takšni ugovori predmet upravnega postopka. Domnevnih nepravilnosti v postopku parcelacije pa predlagatelj v tem nepravdnem postopku ne more uspešno uveljavljati.

11. Pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenim navedbam predlagatelja, da je sodišče prve stopnje izjave prič presodilo selektivno v korist nasprotnih udeležencev in da je v celoti ignoriralo izpovedbe prič, saj meni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko izjav prič, tako na strani predlagatelja kakor tudi na strani nasprotnih udeležencev, razen izjave priče R.L., ni upoštevalo, ker so bile njihove izjave kontradiktorne in je bilo zaključiti, da izpovedujejo v korist stranke, ki jo je predlagala za pričo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje v tej smeri, prav tako pa se strinja z razlogi sodišča prve stopnje glede neverodostojnosti priče V.L..

Dodati je, da je navedba predlagatelja, da sodišče prve stopnje ni vpogledalo v kazenski spis, da bi se prepričalo o kontradiktornosti prič, za sam postopek irelevantna oz. brezpredmetna.

12. Ker pritožba predlagatelja ni utemeljena, jo je potrebno zavrniti in v tem delu potrditi odločitev sodišče prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

O pritožbi nasprotnih udeležencev:

13. V nepravdnem postopku se urejajo sporna pravna razmerja, katerih ureditev načeloma ni le v interesu predlagatelja, temveč tudi v interesu nasprotnih udeležencev. To velja tudi v postopku za sodno ureditev meje. Takšen obojestranski interes predlagatelja in nasprotnih udeležencev se odraža med drugim v 139. členu ZNP, ki določa, da skupne stroške postopka trpijo udeleženci postopka praviloma v sorazmerju z dolžino svoje meje. Sodišče pa lahko odloči o stroških postopka tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi.

14. Res je sicer, na kar opozarja pritožba nasprotnih udeležencev, da se je postopek sodne ureditve meje začel zaradi predlagateljeve neupravičene težnje po okupaciji spornega zemljišča, vendar ne gre spregledati dejstva, da se s tem postopkom ,,dokončno'' (pravnomočno) ureja sporna meja med parcelama predlagatelja in nasprotnih udeležencev, ter tudi ne dejstva, da tudi nasprotna udeleženca nista natančno vedela dejanskega poteka meje (in sta se pred postopkom za določitev meje obrnila na geometra). Iz podatkov spisa je razvidno, da je predlagatelj vložil predlog za sodno ureditev meje na podlagi poziva Območne GUP z dne 22. 9. 2006, podlaga za takšne poziv pa je bilo dejstvo, da se predlagatelj in nasprotna udeleženca na ustni obravnavi o poteku meje niso sporazumeli. Zaključiti je, da je v konkretnem primeru podan in dosežen tudi interes nasprotnih udeležencev, to je ureditev (spornega mejnega) razmerja s predlagateljem.

Nenazadnje sodišče druge stopnje opozarja na določbo 273. člena SPZ, ki v 1. točki prvega odstavka razveljavlja drugi odstavek 34. člena ZENDMPE, ki je določal, da sodnega postopka ni dopustno sprožiti, če je bila meja že urejena v postopku po ZENDMPE (dokončno urejena meja). Četudi je meja v upravnem postopku dokončno urejena, se na podlagi cit. določbe lahko sproži sodni postopek, in samo to dejstvo še ni razlog, da bi sodišče pri odločanju o skupnih stroških postopka namesto splošnega pravila, da trpijo stranke skupne stroške sorazmerno z dolžino svojih meja, upoštevalo izjemo in odločilo o stroških postopka na podlagi krivde posameznega udeleženca za nastanek spora.

15. Pritožbeno sodišče se v izpodbijanem delu strinja z razlogi sodbe sodišča prve stopnje. Pri odločanju o skupnih stroških je sodišče prve stopnje, s tem ko se je oprlo na 139. člen ZNP, ravnalo pravilno in zakonito. V konkretnem primeru je dolžina meje za predlagatelja in nasprotna udeleženca enaka in je torej odločitev o delitvi stroškov na polovico, upoštevajoč ta kriterij, pravilna.

16. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zavrniti tudi v odločitvi o skupnih stroških postopka in v tem obsegu potrditi sklep sodišča prve stopnje.

17. O stroških pritožbenega postopka ni bilo odločeno, ker jih nobena od strank postopka (pritožbi strank in odgovor na pritožbo nasprotnih udeležencev) ni priglasila.