Jedro

Vrnitev v prejšnje stanje ureja 116. člen ZPP, ki določa, da stranki, ki zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Vrnitev v prejšnje stanje omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se pravda vrne v stanje, v kakršnem je bila pred njo. Omejena je le na primere, ko stranka zamudi rok iz upravičenih razlogov, ki jih mora dokazati. Po ustaljenih stališčih sodne prakse je predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Če stranka trdi, da ji vročitev tožbe ni bila pravilno opravljena, je ustrezno pravno sredstvo proti izdani zamudni sodbi pritožba ali drugo izredno pravno sredstvo in ne vrnitev v prejšnje stanje. Zato je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje (I. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 167,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da o pritožbi prednostno odloči in ji ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zakonska ureditev instituta vrnitve v prejšnje stanje neposredno povezana s pravico stranke do izjave (22. člen Ustave RS). Kadar stranka iz upravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku in so zanjo nastale neugodne posledice, ji mora biti omogočeno, da doseže vrnitev v prejšnje stanje in s tem možnost učinkovitega in enakopravnega sodelovanja v postopku. Sodišče instituta vrnitve v prejšnje stanje ne sme razlagati prestrogo. Evropsko sodišče za človekove pravice izpostavlja dolžnost nacionalnih sodišč, da strankam zaradi okoliščin, ki jih niso zakrivile, ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, dopusti pravno varstvo v smislu vrnitve v prejšnje stanje. Sklicuje se na primer Aždajić proti Sloveniji. Navaja, da vse do 13. 11. 2015 ni vedela za obstoj predmetnega delovnega spora. Nemožnost seznanitve s sodnimi pisanji ni bila posledica ravnanj, ki jih je moč pripisati njej, temveč je bil vzrok nastopa fikcije vročitve izven njene sfere - do tega je lahko prišlo zaradi nepravilnosti pri vročanju ali pa zaradi ravnanja tretje osebe. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka napada odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da je bil razlog za nemožnost seznanitve s sodno pošiljko na strani tretje osebe oziroma da je iz opravičljivega razloga zamudil procesno dejanje (podajo odgovora na tožbo). Tožena stranka v pritožbi nadalje povzema odgovor Pošte Slovenije z dne 29. 12. 2015 in navaja, da vročevalec pri vročanju tožbe, dopolnitve tožbe in zamudne sodbe ni ravnal v skladu s procesnimi pravili vročanja, kot jih določa ZPP. Posebej izpostavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Kljub ugotovitvi, da je navedbe tožene stranke o tem, da spornih sodnih pošiljk v poštni nabiralnik ni prejela vse do 13. 11. 2015, potrdil A.A., sodišče prve stopnje tem navedbam ni sledilo, ker naj bi bile v očitnem nasprotju z vsebino javnih listin in same po sebi niso dovolj za izpodbijanje fikcije vročitve. Sodišče prve stopnje svoje odločitve za zavrnitev dokaznega predloga ni pojasnilo prepričljivo. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz predpostavke, da vsebine listinskih dokazov ni moč ovreči s pričami, temveč z drugim, trdnejšim dokazom, kar pa predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno in toženi stranki preprečuje možnost dokazovanja neresničnosti dejstev v javni listini. Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih poizvedb pri Pošti Slovenije, svoje odločitve pa ni obrazložilo. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, ali je bila toženi stranki sploh kdaj poskušana vročitev sodne pošiljke s tožbo, dopolnitvijo tožbe in zamudno sodbo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, povezane z dokaznim postopkom, ki ga je sodišče izvajalo glede (pravilnega) vročanja sodnih pošiljk toženi stranki. Očitki tožene stranke v zvezi s tem so sicer deloma utemeljeni, a pritožbeno sodišče poudarja, da se je sodišče prve stopnje preuranjeno lotilo dokaznega postopka v zvezi z vročanjem sodnih pošiljk. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je v konkretnem primeru glede na uveljavljane razloge ustrezno pravno sredstvo proti izdani zamudni sodbi pritožba in ne vrnitev v prejšnje stanje, zaradi česar bi bilo potrebno predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrniti brez izvajanja dokaznega postopka.

5. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zavrnilo predlog vrnitve v prejšnje stanje, a je pri tem nepravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče zato potrjuje sprejeto odločitev, a iz drugih razlogov.

6. Tožena stranka se v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje sklicuje na napačno vročanje tožbe, njene dopolnitve in zamudne sodbe. Institut vrnitve v prejšnje stanje ureja 116. člen ZPP, ki določa, da stranki, ki zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Vrnitev v prejšnje stanje torej omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se pravda vrne v stanje, v kakršnem je bila pred njo. Omejena je le na primere, ko stranka zamudi rok iz upravičenih razlogov, ki jih mora dokazati. Po ustaljenih stališčih sodne prakse je predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Če stranka trdi, da ji vročitev tožbe sploh ni bila pravilno opravljena, je ustrezno pravno sredstvo proti izdani zamudni sodbi pritožba ali drugo izredno pravno sredstvo, in ne vrnitev v prejšnje stanje.(1)

7. Predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje je tako neutemeljen in ga je potrebno zavrniti. Glede na navedeno je pravilen izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Tožena stranka je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje z dne 16. 11. 2015 navedla, da naj sodišče prve stopnje to vlogo obravnava kot pritožbo zoper zamudno sodbo v predmetni zadevi, če bo štelo, da predlagana vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljena. Sodišče prve stopnje naj glede na pravilno odločitev, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen, tega obravnava kot (pravočasno) pritožbo in z njo postopa skladno z ZPP.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbe (154. člen ZPP).

(1) A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2005, stran 476