Jedro

Za vložitev tožbe za povračilo na avtomobilu nastale škode je aktivno legitimiran leasingodajalec (ne pa leasingojemalec).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine in povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke ter tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

V pravočasni pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da po ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Meni, da je naziranje prvostopenjskega sodišča, da vtoževana škoda ne izvira iz škodnega dogodka - prometne nesreče, zaradi česar ni podana aktivna legitimacija tožnice, nesprejemljivo. Obrazložitev, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, ni jasna. Tožnica je tista, ki ji je škoda nastala, torej je za vtoževanje škode upravičena prav ona. Utrpela je finančne posledice, ker je bila zaradi škodnega dogodka prisiljena v določena ravnanja z avtomobilom. Razpolagala je s pooblastilom družbe V. l., da vloži pritožbo na poravnavo oziroma, da uredi vse potrebno za izstavitev nove poravnave s strani zavarovalnice v zvezi s škodnim dogodkom dne 19.12.2003. Zato je zaključek sodišča, da je V. l. menil, da je škoda poplačana v celoti, protispisen. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da mora biti premoženjski položaj oškodovanca takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka, in dejstvo je, da tožnica ne bi bila prisiljena v predčasen odkup avtomobila in s tem povezanih stroškov in zmanjševanja njenega premoženja, če ne bi bilo škodnega dogodka. Ni utemeljeno stališče, da je tožnica po svoji volji izpolnila obveznosti po leasing pogodbi in da vtožuje odškodnino na račun načina financiranja. V to je bila prisiljena zaradi škodnega dogodka - odkupila je avto po ceni, ki jo je določil leasingodajalec. Torej njena škoda izvira iz prometne nesreče, za katero je odgovoren zavarovanec tožene stranke.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov in ob uradnem preizkusu odločitve po pooblastilu iz 2. odst. 350. člena ZPP ugotavlja, da je prvo sodišče izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč (1. odst. 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ), da je glede na uporabljeno materialno pravo pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pa tudi kršitve procesnih pravil ni zagrešilo, zato sprejema dokazno oceno prvega sodišča in se sklicuje na pravilne, jasno in logično utemeljene razloge v izpodbijani sodbi.

Ob neizpodbijani dejanski ugotovitvi, da je bil v času škodnega dogodka lastnik v škodnem dogodku poškodovanega vozila V. l. d.o.o. (kateremu je tožena stranka tudi izplačala odškodnino za uničeno vozilo, obračunano po metodologiji za totalne škode), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je za uveljavljanje na avtomobilu nastale škode aktivno legitimirano le navedeno podjetje. Tožnica je v postopku za izplačilo škode na avtomobilu zastopala V. l. na podlagi izrecnega pooblastila. Za zastopanje v tej pravdi pa tega pooblastila nima. Ali je podjetje V. l. menilo, da je škoda v celoti poplačana ali ne, pa za odločitev v tej pravdi ni relevantno. Zato ni podana smiselno očitana kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP (protispisni zaključki sodišča).

Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnica dejansko vtožuje povračilo njenega prikrajšanja, ki ji je nastalo na račun načina financiranja nakupa vozila. Za povračilo tega zneska tožnici pa ni zavezana tožena stranka, ki je svoje obveznosti za povrnitev premoženjske škode, nastale s škodnim dogodkom dne 19.12.2003, katerega je povzročil njen zavarovanec, izpolnila z izplačilom zneska obračunane totalne škode lastniku vozila. Škodni dogodek ni imel vpliva na predhodno odločitev tožnice o načinu financiranja nakupa avtomobila, zato tožena stranka ne nosi posledic odločitve tožnice, da je nakup avtomobila financirala s finančnim leasingom. Tudi če ne bi bilo škodnega dogodka, bi tožnica za nakup avtomobila na tak način morala plačati precej več kot pa, če bi vozilo kupila s takojšnjim plačilom.

Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti ne kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.