Jedro

Zakonodajalec je določil obveznost finančnega jamstva za povzročitelje obremenitve (115. člen ZVO-1) in s tem tudi (popolno) določil krog subjektov, ki jim je tako jamstvo lahko naloženo. Niti iz stališč Upravnega sodišča niti iz navedb tožene stranke pa ne izhaja, da bi bila javni interes glede varstva okolja ali druga ustavno varovana dobrina bistveno prizadeta, če ne bi bilo urejeno tudi vprašanje prenosa takega jamstva na nosilca skupnega načrta. Zgolj splošna ugotovitev, da je ureditev, po kateri bi bil nosilec skupnega načrta dolžan zagotoviti finančno jamstvo, logična in skladna z ZVO-1 oziroma da bi bila drugačna ureditev v nasprotju z namenom in vsebino skupnega izpolnjevanja obveznosti, ne utemeljujeta obstoja pravne praznine, torej zakonske vrzeli, zaradi katere ne bi bilo mogoče več (s finančnimi jamstvi proizvajalcev) varovati pomembnih okoljskih ciljev. Zato ZVO-1 ni mogoče razlagati tako, da bi imel na njegovi podlagi ob uporabi analogije tudi nosilec skupnega načrta obveznost zagotoviti finančno jamstvo. Posledično pa tudi Uredba take obveznosti ni mogla niti originarno določiti sama, niti je (podrobneje) urediti za nosilca skupnega načrta.

Izrek

I.Reviziji se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, I U 254/2021-20 z dne 13. 7. 2023, spremeni tako, da se tožbi ugodi in se izpodbijano odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 35473-219/2020-4 z dne 22. 10. 2020, odpravi.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči povrniti stroške upravnega postopka in upravnega spora na obeh stopnjah v višini 7.286,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) zavrnilo tožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 35473-219/2020-4 z dne 22. 10. 2020. S to odločbo je toženka na podlagi Uredbe o odpadnih nagrobnih svečah (v nadaljevanju Uredba) tožnici kot nosilcu skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami za leto 2020 določila finančno jamstvo za izvajanje tega načrta v višini 456.849,52 EUR. Njegovo predložitev ji je naložila v roku dveh mesecev od izdaje odločbe, pri čemer je moralo biti veljavno do 31. 8. 2021.

2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče navedlo, da naj bi bila ureditev, po kateri finančno jamstvo zagotavlja nosilec skupnega načrta in ne povzročitelji obremenitve, logična in skladna z Zakonom o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in Ustavo. Proizvajalci sveč naj bi svoje obveznosti glede ravnanja z odpadnimi svečami, med njimi obveznost zagotovitve finančnega jamstva, s pogodbo prenesli na tožnico, ki je »navzven vstopila v njihov položaj«. Drugačno stališče naj bi bilo v nasprotju tako z namenom in vsebino skupnega izpolnjevanja obveznosti (da se obveznosti vseh proizvajalcev sveč izpolnjujejo skupaj), kot tudi z namenom finančnega jamstva (zavarovanje za primer neizpolnitve obveznosti nosilca skupnega načrta). Podlaga za naložitev zagotovitve finančnega jamstva nosilcu skupnega načrta naj bi bil zadnji stavek sedmega odstavka 20. člena ZVO-1.

3.Tožnica je zoper to sodbo vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče delno ugodilo s sklepom X DoR 131/2023 z dne 8. 5. 2024 in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je Upravno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno presodilo določbe 115. in 20. člena ZVO-1 glede obstoja zakonske podlage za naložitev finančnih jamstev s podzakonskim predpisom za nosilca skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami.

4.Na podlagi navedenega je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbi in izpodbijani upravni akt odpravi ter zadevni postopek pred toženo stranko ustavi. Podredno predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji v celoti ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje Upravnemu sodišču. Zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka.

5.Tožena stranka je po Državnem odvetništvu RS vložila odgovor na revizijo, v katerem Vrhovnemu sodišču predlaga, naj revizijo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

K I. točki izreka

6.Revizija je utemeljena.

Dejansko stanje in bistvene navedbe strank

7.Revidentka je nosilka veljavnega skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami, ki je vpisana v evidenco tovrstnih načrtov. Revidentka sama tudi ni povzročitelj obremenitve okolja v smislu ZVO-1. Navedeno je med strankama nesporno.

8.Po stališču revidentke je Uredba, ki predstavlja pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na določitev finančnega jamstva nosilcu skupnega načrta (21. in 22. člen Uredbe), nezakonita in neustavna, saj so njene določbe v nasprotju z ZVO-1. Slednji v 115. členu namreč določa, da vlada lahko predpiše, da mora povzročitelj obremenitve zagotoviti finančno jamstvo v zakonsko določenih primerih, ne pa tudi druge osebe. V predmetni zadevi revidentka ni (bila) povzročitelj obremenitve okolja, saj ni proizvajalec nagrobnih sveč niti kako drugače neposredno ali posredno ne onesnažuje okolja, temveč zgolj zagotavlja logistično platformo za organizacijo med proizvajalci nagrobnih sveč in drugimi subjekti, ki delujejo v okviru skupnega načrta. Da se ta obveznost finančnega jamstva nalaga revidentki, je določeno zgolj v Uredbi, ki to področje ureja drugače kot zakon in širi obveznost nosilcev skupnega načrta ter jih postavlja v enak položaj kot proizvajalce, čeprav tega ZVO-1 ne določa. Z Uredbo je tako jasno prekoračeno zakonsko pooblastilo, da je lahko s podzakonskim aktom naložena obveznost zagotovitve finančnega jamstva (zgolj) subjektom, ki povzročajo obremenitev okolja. Uredba v temu delu nasprotuje tako načelu zakonitosti in ustavnosti, kot tudi 87. členu Ustave, ki izrecno določa, da lahko pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb Državni zbor določa samo z zakonom. Glede navedeno Uredba ki je v nasprotju ZVO-1, ni upoštevna (exceptio illegalis), posledično pa za izdajo odločbe ni ustreznega materialnopravnega predpisa, kar pomeni, da bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti, s tem povezan postopek pa ustaviti. Revidentka se pri tem sklicuje tudi na sodno prakso ustavnega sodišča.

9.Tožena stranka v odgovoru na revizijo pritrjuje Upravnemu sodišču in njegovim stališčem v izpodbijani sodbi. Revidentkina navajanja so neutemeljena, saj ima Uredba tudi v delu, ki se nanaša na obveznost predložitve finančnega jamstva s strani nosilca skupnega načrta, ustrezno zakonsko podlago. Iz 115. člena ZVO-1 izhaja, da je zakonodajalec naložil vladi, da mora s podzakonskim aktom urediti določena vprašanja, kar obsega tudi sporno ureditev. Pravna podlaga, ki nalaga nosilcu skupnega načrta zagotovitev finančnega jamstva, je tudi izrecno določena v zadnjem stavku sedmega odstavka 20. člena ZVO-1. Ta primeroma kot obveznosti proizvajalcev izdelkov in združenja proizvajalcev ali druge gospodarske družbe, s katero proizvajalci izdelkov skupno izpolnjujejo obveznosti glede ravnanja z odpadki, določa tudi prevzem rabljenih izdelkov in odpadkov, ki nastanejo po uporabi izdelkov, zagotavljanje predpisanega ravnanja z njimi in s tem plačilo povezanih stroškov. Glede na določbe ZVO-1 je jasno, da se izraz druge „gospodarske družbe“ nanaša tudi na nosilce skupnih načrtov. To posledično pomeni, da je obveznost iz razširjene odgovornosti proizvajalcev v primeru, ko jo proizvajalci zagotavljajo skupaj, lahko obveznost nosilca skupnega načrta, tudi če sam ni proizvajalec izdelkov. Vlada z Uredbo torej ne širi kroga oseb, za katere obstaja obveznost predložitve finančnega jamstva, zato Uredba ne nasprotuje načelu ustavnosti in zakonitosti, pa tudi ne 87. členu Ustave. Glede na navedeno je tožena stranka prepričana, da je treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.

Skladnost podzakonskih predpisov z zakonom

10.Kot je nesporno tudi med strankama, je urejanje s podzakonskim predpisom mogoče le v okviru in na podlagi zakona (120. člen Ustave), kar pomeni tudi, da podzakonski predpis ne sme originarno urejati pravic in obveznosti strank, saj to področje urejanja že po 87. členu Ustave sodi v izključno pristojnost zakonodajalca. Enako izhaja tudi iz ustaljene prakse Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča.

11.V obravnavani zadevi je tako sporno le, ali je za izdajo Uredbe v njenih spornih delih ZVO-1 dajal za to potrebno zakonsko podlago in pooblastilo za podzakonsko urejanje.

12.Tožena stranka ima prav, ko navaja, da je iz 115. člena ZVO-1 izhajalo izrecno pooblastilo Vladi, da z Uredbo predpiše obveznost zagotavljanja finančnega jamstva povzročitelju obremenitve in da se natančneje uredijo primeri, kdaj je to treba zagotoviti, razlogi za vnovčenje tega jamstva in drugo. Vendar pa je bilo navedeno pooblastilo za podzakonsko urejanje tako po formalni podlagi kot tudi po vsebini ločeno od pooblastila, ki ga je imela Vlada na podlagi sedmega odstavka 20. člena ZVO-1 in se je nanašalo na urejanje (drugih) obveznosti ravnanja z odpadki, ki je lahko vključevalo različne subjekte. Poenostavljeno povedano je razvidno, da zakon v sedmem odstavku 20. člena ZVO-1 ni pooblastil vlade za širše in drugačno urejanje vprašanja finančnega jamstva kot ga ureja 115. člen ZVO-1. Temu jasno pritrjuje tudi dejstvo, da je v 115. členu ZVO-1 izrecno določeno pooblastilo za podzakonsko urejanje, ki pa širjenja kroga naslovnikov te obveznosti ne predvideva. Tako ima revidentka prav, da navedenega pooblastila ni mogoče širiti na urejanje finančnega jamstva izven okvirjev, ki jih je določil 115. člen ZVO-1. Če bi zakonodajalec to želel urediti, bi to lahko izrecno določil v (slednji) določbi in zato te pravne podlage ne more nadomestiti le splošni namen zakonskega urejanja, kot to navaja Upravno sodišče. Tako je 115. člen ZVO-1 vseboval specialne pravne norme, ki so izrecno urejale finančno jamstvo in določale kot zavezanca za zagotovitev tega jamstva le povzročitelja obremenitve, ne pa tudi nosilca skupnega načrta iz 12. člena Uredbe.

13.Kot pravilno navaja revidentka, navedene pravne podlage ne morejo nadomestiti niti sporazumi med proizvajalci, ki skladno z Uredbo na nosilca skupnega načrta prenesejo določene obveznosti (13. člen Uredbe). Tako sicer ni izključeno, da bi se vzpostavila dodatna obligacijska obveznost nosilca skupnega načrta, če bi se tako dogovorili proizvajalci, vendar pa pri tem ne gre za prenos javnopravne obveznosti, ki je mogoča le, če to določa zakon. Povedano drugače: tega, kdo je naslovnik javnopravne norme, stranke z medsebojnim zasebnopravnim dogovorom ne morejo spremeniti.

14.V zadevi se glede na stališča Upravnega sodišča iz izpodbijane sodbe sicer lahko zastavi tudi vprašanje, ali je bila glede določitve obveznosti nosilca skupnega načrta, da zagotovi finančno jamstvo, v ZVO-1 pravna praznina in ali je bila na podlagi tega Vlada upravičena, da to pravno praznino zapolni z Uredbo.

15.Pravna praznina se lahko pojavi tudi na upravnem področju, in sicer tedaj, kadar gre za spregled zakonodajalca, da uredi določeno pravno vprašanje, ki bi ga sicer moral urediti, torej tedaj, ko za relevanten življenjski primer ni mogoče najti zakonsko vnaprej predvidenega pravnega pravila.

Demokratično legitimirani zakonodajalec pa ima zelo široko polje proste presoje, katera pravna vprašanja je treba zakonsko urediti. Zato je na prvem mestu vprašanje, ali je zakonodajalec nenačrtovano pustil v zakonski ureditvi vrzel, ki jo je treba zapolniti ob uporabi prava v konkretnem primeru.

Na področju upravnega prava, ki ga zaznamuje poudarjeno načelo zakonitosti delovanja uprave, je pripisovanje takega spregleda zakonodajalcu mogoče predvsem v primeru, če obstaja pravni temelj, ki mu nalaga dolžnost urediti (tudi še) določeno pravno vprašanje. Taka dolžnost lahko izhaja iz Ustave, pa tudi iz predpisov Evropske unije (npr. direktiv) in mednarodnopravnih aktov (npr. Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter drugih meddržavnih pogodb).

16.Zakonska pravna praznina na področju upravnega prava torej nastane predvsem tedaj, ko bi bilo treba zakonsko urediti določen življenjski primer zato, da se zavaruje pravni položaj pravnih in fizičnih oseb, ki je varovan z normami Ustave in drugih navedenih predpisov. Ob tem tudi ni izključeno, da bi bila pravna praznina prepoznana tedaj, ko bi z opustitvijo zakonskega urejanja določenega vprašanja prišlo do prizadetosti javnega interesa.

Vendar pa mora biti tudi tak javni interes utemeljen na ustavnih vrednotah, praviloma v povezavi z varstvom človekovih pravic (npr. enakosti pred Ustavo in zakonom, 14. člen Ustave).

17.V primeru ugotovljene pravne praznine na upravnem področju lahko upravni organi in sodišče v upravnem sporu za njeno zapolnitev uporabi tudi analogijo, torej tako, da uporabijo ustrezno podobno pravno pravilo.

Glede na značilnosti upravnopravnega urejanja, ki vsebinsko specifično ureja posamezna področja zasebnega in družbenega življenja ter poslovanja (npr. gradbeno pravo, pravo migracij, davčno pravo), bo analogijo praviloma mogoče uporabljati zgolj znotraj tega pravnega področja. Pri nalaganju obveznosti v (dodatno) breme stranki v zgoraj navedenih izjemnih primerih varstva javnega interesa, pa je zaradi načela zakonitosti delovanja uprave treba šteti, da je ta omejitev še strožja, torej le ob uporabi podobnih pravnih pravil znotraj posameznega zakona (analogija intra legem).

18.Zakonske pravne praznine ni dopustno zapolnjevati s podzakonskimi predpisi, če ni mogoče z uporabo analogije oblikovati potrebnega pravnega pravila na ravni zakona. Upravni organi potrebujejo zakonsko podlago za svoje delovanje (120. člen Ustave, 147. člen Ustave itd.), kar pomeni, da si skladno z načelom delitve oblasti pravnih podlag za poseganje v pravni položaj posameznikov ne morejo predpisovati sami. Podzakonski predpis lahko podrobneje ureja tudi izvrševanje zakona, ki vsebuje pravno praznino, vendar pa je tako zakonsko praznino treba najprej zapolniti na podlagi (dopustne) analogne uporabe (drugih) zakonskih pravnih norm, saj šele to daje pravni temelj in okvir za podzakonsko urejanje.

19.V obravnavani zadevi pa iz ZVO-1 ni mogoče ugotoviti obstoja pravne praznine. Zakonodajalec je določil obveznost finančnega jamstva za povzročitelje obremenitve (115. člen ZVO-1) in s tem tudi (popolno) določil krog subjektov, ki jim je tako jamstvo lahko naloženo. Niti iz stališč Upravnega sodišča niti iz navedb tožene stranke pa ne izhaja, da bi bila javni interes glede varstva okolja ali druga ustavno varovana dobrina bistveno prizadeta, če ne bi bilo urejeno tudi vprašanje prenosa takega jamstva na nosilca skupnega načrta. Zgolj splošna ugotovitev, da je ureditev, po kateri bi bil nosilec skupnega načrta dolžan zagotoviti finančno jamstvo, logična in skladna z ZVO-1 oziroma da bi bila drugačna ureditev v nasprotju z namenom in vsebino skupnega izpolnjevanja obveznosti (29. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ne utemeljujeta obstoja pravne praznine, torej zakonske vrzeli, zaradi katere ne bi bilo mogoče več (s finančnimi jamstvi proizvajalcev) varovati pomembnih okoljskih ciljev. Zato ZVO-1 ni mogoče razlagati tako, da bi imel na njegovi podlagi ob uporabi analogije tudi nosilec skupnega načrta obveznost zagotoviti finančno jamstvo. Posledično pa tudi Uredba take obveznosti ni mogla niti originarno določiti sama, niti je (podrobneje) urediti za nosilca skupnega načrta.

20.Glede na navedeno je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje, da Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni pravilno presodilo določbe 115. in 20. člena ZVO-1 glede obstoja zakonske podlage za naložitev finančnih jamstev s podzakonskim predpisom za nosilca skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami.

Uporaba v obravnavani zadevi

21.Iz navedenega izhaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni imela zakonske materialnopravne podlage, da revidentki naloži obveznost finančnega jamstva iz 115. člena ZVO-1. Glede na navedeno Uredbe v tem delu ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis). Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo tako, da je tožbi v celoti ugodilo in odpravilo izpodbijani akt (94. člen ZUS-1). Pri tem pa Vrhovno sodišče zadeve ni vrnilo toženi stranki oziroma upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, saj glede na odsotnost potrebne zakonske podlage take obveznosti revidentki sploh ni mogoče naložiti.

K II. točki izreka

22.Revidentka je z revizijo uspela. Ker je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo in samo odpravilo odločbo prvostopenjskega davčnega organa, zadeve pa ni vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki, je odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje in stroških upravnega postopka, katerih povrnitev je revidentka zahtevala, ter o stroških revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP – v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Pri tem je upoštevalo, da gre za ocenljivo zadevo v vrednosti 456.849,52 EUR, kakršno je navedla revidentka, toženka pa temu ni nasprotovala.

23.Stroški upravnega postopka so priznani na podlagi drugega odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), veljavne ob vložitvi pritožbe v upravnem postopku. Vrhovno sodišče je tako revidentki priznalo 3.375 točk za pritožbo v upravnem postopku (5. točka tarifne številke 28 OT), 44 točk (2% od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1% od presežka nad 1.000 točk, kot to določa tretji odstavek 11. člena OT) za materialne stroške, kar skupaj znaša 3.419 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR to znaša 2.051,40 EUR, povečano za 22% DDV pa 2.502,71 EUR. Vrhovno sodišče je revidentki priznalo tudi stroške upravne takse za pritožbo v znesku 18,10 EUR po Tarifni št. 2 Zakona o upravnih taksah. Stroški upravnega postopka tako skupaj znašajo 2.520,81 EUR.

24.Stroški postopka upravnega spora pred Upravnim sodiščem so priznani na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku (v nadaljevanju Pravilnik), in sicer 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika) ter 38,50 EUR (4. člen Pravilnika), kar skupaj znaša 423,50 EUR oziroma povečano za 22% DDV 516,67 EUR.

25.Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP mora toženka revidentki povrniti tudi stroške revizijskega postopka. Ti so priznani na podlagi OT, veljavni ob vložitvi revizije. Ker OT ne vsebuje izrecne določbe o odmeri stroškov za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu, revizijski postopek v upravnem sporu pa je enak revizijskemu postopku v pravdnih zadevah, je Vrhovno sodišče stroške za obrazložen predlog za dopustitev revizije odmerilo na podlagi določb OT, ki veljajo za pravdni postopek. Revidentki je tako za predlog za dopustitev revizije priznalo 3.375 točk (4. točka tarifne številke 22 v povezavi s 1. točko tarifne številke 34 OT) in za revizijo 2.362 točk, pri čemer je upoštevalo 5. točko tarifne številke 34 OT in 5. točko tarifne številke 22 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo. Revidentka je nadalje upravičena do 67 točk za materialne stroške (2% od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1% od presežka nad 1.000 točk, kot to določa tretji odstavek 11. člena OT), skupno torej do 5.737 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR to znaša 3.482,40 EUR, povečano za 22% DDV pa 4.248,53 EUR.

26.Skupni stroški upravnega postopka, upravnega spora pred Upravnim sodiščem in stroški revizijskega postopka torej znašajo 7.286,01 EUR.

27.Zahtevane zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

28.Vračilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi določbo točke c opombe 6.1. taksne tarife izvršilo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti.

Glasovanje

29.Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

---------------------------

1Ur. l. RS, št. 25/2019.

2Veljaven v času izdaje izpodbijane odločbe dne 22. 10. 2020.

3Glej npr. delno odločbo Ustavnega sodišča , št. U-I-8/21 z dne 16. 9. 2021, 15. točka obrazložitve in nasl. ter sodbo Vrhovnega sodišča I Up 290/2024 z dne 7. 5. 2025 in druge.

4Med strankama je sicer sporno, ali tako podlago vsebuje sedaj veljavni 50. člen ZVO-2, saj tožena stranka sama poudarja, da gre v navedeni določbi za urejanje obveznosti izvajalcev javne službe varstva okolja, in ne obveznosti nosilcev skupnih načrtov. Ker pa navedeno ni del podlage za odločanje v tem upravnem sporu, se Vrhovno sodišče do tega ni opredeljevalo.

5Po 7. točki 3. člena ZVO-1: „Povzročiteljica ali povzročitelj obremenitve okolja (v nadaljnjem besedilu: povzročitelj obremenitve) je pravna ali fizična oseba, ki neposredno ali posredno, izključno ali hkrati onesnažuje okolje, rabi naravne dobrine ali povzroča tveganje za okolje ali povzroči okoljsko nesrečo ali okoljsko škodo.“

6Pavčnik, M.: Teorija prava, 5. pregledana in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 303 in nasl. Glej tudi sklep Ustavnega sodišča, št. U-I-186/15 z dne 7. 4. 2016, in sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 1/2021 z dne 29. 9. 2021 ter druge.

7Pavčnik, M., nav. delo, str. 304 in nasl.

8Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-492/20 z dne 5. 10. 2023, in sodbo in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 24/2020 z dne 14. 2. 2024.

9Glej sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 1/2021 z dne 29. 9. 2021 in druge. Pri tem seveda lahko nastopi tudi primer neustavne pravne praznine, ki je ni mogoče zapolniti z uporabo analogije. Glej citirani odločbi, zgoraj.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varstvu okolja (2004) - ZVO-1 - člen 115

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Uredba o odpadnih nagrobnih svečah (2019) - člen 21, 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.