Jedro

Za sankcijo toženi stranki z naložitvijo pravdnih stroškov po prvem odstavku 158. člena ZPP je bistveno, ali je tožeča stranka dosegla svoj končni cilj, ali je tožena stranka ravnala tako, kot da je priznala, da je bil tožbeni zahtevek utemeljen

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se spremeni izpodbijana II. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje tako, da glasi: "Vsaka stranka krije svoje pravdne stroške."

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje povrniti prvotoženi stranki 274,19 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ustavilo postopek (I. točka izreka). Prvotoženi stranki je naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške postopka 1.394,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožeča stranka v soglasju s toženima strankama umaknila tožbo. Prvotožena in tožeča stranka sta po izdaji sklepa o zavrnitvi ugovora tretjega in pred vložitvijo tožbe 13. 1. 2015 res sklenili izvensodni dogovor. V dogovoru se je tožeča stranka zavezala, da bo izstavila zemljiškoknjižno dovolilo in vložila predlog za vknjižbo lastninske pravice drugotožene stranke na nepremičninah [...]. Prvotožena stranka pa se je zavezala, da bo po zaznambi sklepa o nadaljevanju izvršbe na nepremičnine [...] umaknila predlog za izvršbo na nepremičnino [...]. Prvotožena stranka je po vložitvi tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe umaknila predlog za izvršbo na nepremičnino [...], glede katere teče predmetni spor. Z umikom predloga za izvršbo in posledično ustavitvijo izvršbe na nepremičnino je tožeča stranka dosegla, za kar si je prizadevala v pravdnem postopku. Z umikom predloga za izvršbo je prvotožena stranka ravnala tako, kot da je priznala, da je bil utemeljen zahtevek tožeče stranke. Ker je prvotožena stranka z nasprotovanjem ugovoru tretjega, ki ga je v izvršilnem postopku vložila tožeča stranka, dala povod tožeči stranki za tožbo in ker je prvotožena stranka nato umaknila predlog za izvršbo, je dolžna prvotožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške. Tožeča stranka je takoj po umiku predloga za izvršbo umaknila tožbo.

2. Zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo prva tožena stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je procesno dejanje - umik izvršilnega predloga 30. 1. 2017 opravila zaradi realizacije sklenjenega dogovora z dne 13. 1. 2015 in ne z namenom priznanja utemeljenosti tožbenega zahtevka. Da je bil umik izvršilnega predloga podan v dogovoru s tožečo stranko oziroma zaradi spremenjenih okoliščin po vložitvi tožbe in ne zaradi priznanja tožbenega zahtevka, izhaja iz elektronskega sporočila pooblaščenca tožeče stranke z dne 27. 1. 2017. Z navedenim sporočilom je tožeča stranka obvestila prvotoženo stranko, da je drugotožena stranka vknjižena kot lastnica nepremičnin [...] ter da je pri teh vknjižena hipoteka oziroma zaznamba izvršbe v korist prvotožene stranke. S tem so bili izpolnjeni depozitni pogoji iz 3. člena dogovora, v katerem sta se stranki dogovorili za mirno rešitev spora oziroma sta določili pogoje, pod katerimi je prvotožena stranka deponirala dovoljenje za izbris hipoteke pri nepremičnini. Tožeča stranka je zaradi izpolnitve zavez iz dogovora pozvala prvotoženo stranko k umiku izvršilnega predloga, kar pomeni, da se je dejansko strinjala z umikom izvršilnega predloga.

3. Tožeča stranka je po pooblaščencu odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da je prvotožena stranka po vložitvi tožbe umaknila predlog za izvršbo na nepremičnino in je s tem smiselno izpolnila tožbeni zahtevek, zaradi česar je tožeča stranka umaknila tožbo. Citirani dogovor je bil sklenjen pred vložitvijo tožbe in se ni neposredno nanašal na ta spor. Da je prvotožena stranka priznavala utemeljenost tožbenega zahtevka v tem sporu izhaja iz njenega ravnanja, ko je po prejemu ugovora tretjega proti drugotoženi stranki predlagala izvršbo na parcele [...], katerih lastnica je postala slednja na podlagi menjalne pogodbe, sklenjene s pravnim prednikom tožeče stranke. Na podlagi izvršilnega predloga prvotožene stranke je sodišče 25. 1. 2015 izdalo sklep o izvršbi, s katerim je dovolilo predlagano izvršbo na nepremičnini, last drugotožene stranke. Tako je prvotožena stranka za izterjavo iste terjatve, ki jo ima zoper drugotoženo stranko, do 30. 1. 2017 vodila dve izvršbi in sicer eno proti tožeči stranki na parcelo [...], drugo proti drugotoženi stranki na parceli [...], kar je nedopustno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvotožena stranka utemeljeno navaja, da je kot upnica v izvršilni zadevi In 19/2014 umaknila predlog za izvršbo na nepremičnino zaradi realizacije dogovora s tožečo stranko z dne 13. 1. 2015 in ne z namenom priznanja utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zgolj slučaj v tem primeru je, da se realizacija dogovora krije z "navideznim" priznanjem utemeljenosti zahtevka. Vsebino dogovora z dne 13. 1. 2015 je v izpodbijanem sklepu povzelo sodišče prve stopnje: tožeča stranka se je zavezala, da bo izstavila zemljiškoknjižno dovolilo in vložila predlog za vknjižbo lastninske pravice drugotožene stranke na nepremičninah [...], prvotožena stranka pa se je zavezala, da bo po zaznambi sklepa o nadaljevanju izvršbe na nepremičnine [...] umaknila predlog za izvršbo na nepremičnino [...] (11. točka obrazložitve). Kot izhaja iz dogovora, je bil prvi korak pri izpolnitvi pravzaprav na tožeči stranki. Ko ga je ta opravila, je bilo na prvotoženi stranki, da je umaknila predlog za izvršbo, kar je storila. Ali je prvotožena stranka dala povod tožeči stranki za vložitev tožbe na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ko je nasprotovala njenemu ugovoru tretjega v izvršbi, ali ne, ni bistveno. Za sankcijo toženi stranki z naložitvijo pravdnih stroškov po prvem odstavku 158. člena ZPP je bistveno, ali je tožeča stranka dosegla svoj končni cilj, ali je tožena stranka ravnala tako, kot da je priznala, da je bil tožbeni zahtevek utemeljen1. Z drugimi besedami: ali je tožena stranka s svojim ravnanjem priznala, da je njeno prvotno nasprotovanje tožbenemu zahtevku v nasprotju z materialnim pravom. V konkretnem primeru je prvotožena stranka ravnala v skladu z materialnim pravom, ki ga predstavlja dogovor z dne 13. 1. 2015. V takšnih dejanskih okoliščinah ni podlage za sankcijo toženi stranki s priznanjem stroškov tožeči stranki po prvem odstavku 158. člena ZPP.

6. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je bil dogovor sklenjen pred vložitvijo tožbe in da se ni neposredno nanašal na ta spor. Nanašal se je posredno, kajti iz dogovora izhajajo upravičeni interesi vsake od strank. V 4. členu sta zapisali, da bodo dejanja iz tega dogovora stranki izvrševali medsebojno usklajeno tako, da bodo varovani in uresničeni interesi vsake od strank dogovora, da tožeča stranka dobi bremen prosti lastninsko pravico na parceli [...], prvotožena stranka pa tako, da se, ko bo vpisana lastninska pravica v korist drugotožene stranke, vknjiži kot hipotekarni upnik na parcelah [...]. Gre za legitimen interes obeh. Ostale navedbe tožeče stranke, zlasti glede utemeljenosti tožbenega zahtevka, niso pravno odločilne.

7. Okoliščine v zadevi so najbližje zakonskemu dejanskemu stanu, kot da bi se pravda končala s (sodno) poravnavo. Po analogiji iz prvega odstavka 159. člena ZPP v tem primeru vsaka stranka krije svoje stroške, če ni v poravnavi drugače dogovorjeno. Slednjega nobena od strank ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno je uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi in ustrezno spremenilo izpodbijano II. točko izreka (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

8. Prvotožena stranka je uspela s pritožbo, zato ji mora tožeča stranka povrniti potrebne stroške za sestavo po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je priznalo nagrado za redno pravno sredstvo 375 točk po 1. točki tar. št. 21 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT; ne v presežku do zahtevanih 1.500 točk, ker znaša vrednost spornega predmeta zgolj stroške 1.394,49 EUR), izdatke 2 % od tega zneska 7,5 točk po tretjem odstavku 11. člena OT (ne v presežku do 30 točk), 22 % DDV in sodno takso za pritožbo 60,00 EUR. Skupaj znašajo pritožbeni stroški 274,19 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS 1/2006. 1 Sklep VSL I Cpg 140/2016, na katerega se je oprlo tudi sodišče prve stopnje.