Jedro

Glede na določbe 186. člena ZPP lahko tožeča stranka brez privolitve tožene stranke spremeni tožbo samo tako, da zahteva drug predmet ali denarni znesek (ali če uveljavlja vmesni ugotovitveni zahtevek), ne more pa je spremeniti tako, da uveljavljala še drug (dodatni) zahtevek poleg obstoječega.

Pri odločanju o tem, ali bo spremembo tožbe dovolilo, mora sodišče odgovoriti le na vprašanje, ali bi bila dovolitev spremembe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama (1. odst. 185. člena ZPP). Besedno zvezo "dokončna ureditev razmerja med strankama" razume sodišče druge stopnje tako, da se nanaša le na sporno razmerje, ki izhaja iz dejanske in pravne podlage prvotnega tožbenega zahtevka, ne pa tudi na morebitna druga (sporna) razmerja med strankama. Ekonomičnost postopka je tako lahko le dodatno merilo pri odločanju o tem, ali naj se sprememba tožbe dovoli.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da ji tožena stranka vrne 61.727.556,00 SIT, kar da je neupravičeno pridobila, ko ji je tožeča stranka plačala komunalni prispevek za elektriko in plin. Med postopkom pa je tožbo spremenila tako, da je od tožene stranke zahtevala tudi plačilo odškodnine v višini 565.211.528,75 SIT. Tožena stranka v spremembo tožbe ni privolila, sodišče prve stopnje pa je sklenilo, da se (objektivna) sprememba tožbe ne dovoli.

Zoper takšen sklep je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da sodišče prve stopnje spremembe tožbe ni dovolilo zato, ker je ugotovilo, da ne gre za privilegirano spremembo po 186. členu ZPP, dovolitev spremembe pa tudi ne bi bila smotrna, saj bi bila v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Čeprav tožeča stranka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ne gre za privilegirano spremembo, izrecno ne oporeka, pa sodišče druge stopnje vseeno pripominja, da bi glede na določbe 186. člena ZPP tožeča stranka lahko brez privolitve tožene stranke spremenila tožbo samo tako, da bi zahtevala drug predmet ali denarni znesek (ali če bi uveljavljala vmesni ugotovitveni zahtevek), ne more pa je spremeniti tako, da uveljavljala še drug (dodatni) zahtevek poleg obstoječega. Vprašanje, ali oba zahtevka izvirata iz istega dejanskega stanja, je zato v tem pogledu irelevantno.

To vprašanje pa je v tej zadevi irelevantno tudi v drugih pogledih. Pri odločanju o tem, ali bo spremembo tožbe dovolilo, mora namreč sodišče odgovoriti le na vprašanje, ali bi bila dovolitev spremembe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama (1. odst. 185. člena ZPP). Besedno zvezo "dokončna ureditev razmerja med strankama" razume sodišče druge stopnje tako, da se nanaša le na sporno razmerje, ki izhaja iz dejanske in pravne podlage prvotnega tožbenega zahtevka, ne pa tudi na morebitna druga (sporna) razmerja med strankama. Le za v tožbi predstavljeno sporno razmerje se namreč zdi smotrno, da se dokončno uredi v že tekoči pravdi, čeprav tožena stranka spremembi tožbe nasprotuje (ko gre na primer za povečanje obstoječega odškodninskega zahtevka ali za uveljavljanje dodatnega zahtevka za plačilo najemnine iz istega najemnega razmerja ipd.). Za takšen primer pa v obravnavani zadevi ne gre, saj temeljita zahtevka tožeče stranke na različnih dejanskih in pravnih podlagah, kar pomeni, da ne gre za eno samo (sporno) razmerje med strankama.

Ekonomičnost postopka je tako lahko le dodatno merilo pri odločanju o tem, ali naj se sprememba tožbe dovoli, saj je treba gledati tudi na to, da se tekoča pravda preveč ne obremeni. Z razlogi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na to vprašanje (da bi bilo treba ugotavljati popolnoma druga dejstva, da zaradi skupnega obravanja stroški ne bi bili manjši, da bi se postopek izjemno podaljšal) se sodišče druge stopnje sicer strinja, a kot izhaja iz doslej povedanega, ti razlogi za izpodbijano odločitev niti niso pomembni. Na pritožbene navedbe, ki tem razlogom oporekajo, zato sodišče druge stopnje ne odgovarja.

Dejstvo, da je tožeča stranka že v tožbi napovedala in nakazala, da bo v tej pravdi uveljavljala tudi povračilo škode oziroma dokazovala odškodninsko odgovornost tožene stranke, je kot razlog za dovolitev spremembe tožbe ovrglo že sodišče prve stopnje, ko je zapisalo, da sta 185. in 186. člen ZPP jasna in ne dopuščata nikakršnega pridržanja pravice do razširitve zahtevka. K temu ni kaj dodati.

Tako se pokaže, da je izpodbijani sklep ne glede na v njem navedene razloge pravilen. V pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, kakor tudi ne tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).